Jedro

Ker je delodajalec sedež družbe preselil iz Maribora v Ljubljano in v Mariboru ni imel več zaposlenih delavecev, tožnica pa ni sprejela zaposlitve v Ljubljani za polni delovni čas, je podan utemeljen razlog za redno odpoved PZ iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 18.6.2004. Zavrnilo je tudi njen tožbeni zahtevek, da jo je tožena stranka dolžna pozvati na delo in ji v podpis vročiti pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela računovodje za nedoločen čas s skrajšanim delovnim časom in ji za čas, ko ni delala, priznati vse pravice iz dela in po delu, vključno z vpisom delovne dobe v delovno knjižico, s plačilom pripadajoče plače, ki bi jo prejemala, ko bi delala na delovnem mestu računovodje oz. v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 28.2.2001 in aneksi, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih plač do plačila in s plačilom prispevkov pristojnim zavodom pokojninskega in invalidskega ter zdravstvenega zavarovanja ter odvodom ustreznih davkov. Razen tega je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka.

Zoper navedeno sodbo se z laično pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku oz.

podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnici redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov dala v 30 dnevnem subjektivnem roku. Tožena stranka je že 16.3.2004 vedela za razloge za izstavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je že takrat tožnico pisno obvestila, da sta računalnik in dokumentacija preseljena iz Maribora v Ljubljano. Poleg tega je tožena stranka že 30.6.2003 pisno delno odpovedala najem poslovnega prostora, v katerem je tožnica opravljala svoje delo.

Razen tega tudi delo tožnice še vedno obstaja. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi ni ukvarjalo z dejstvom, da je tožena stranka sedež prenesla iz Maribora v Ljubljano že

28.4.2004, redna odpoved pa je bila tožnici podana 18.6.2004. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je izvedlo vse potrebne dokaze in ugotovilo vsa relevantna dejstva, utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka tožnici zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi preselitve sedeža iz Maribora v Ljubljano, zaradi česar je posledično prenehala potreba po opravljanju dela tožnice. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bila tožnici že 26.2.2004 ponujena v podpis nova pogodba o zaposlitvi za delo v Ljubljani za nedoločen čas s polnim delovnim časom, ki pa jo je tožnica zavrnila. Iz dokaznega postopka je razbrati, da je v zvezi z navedenim tekel delovni spor pred Delovnim sodiščem v Mariboru in da je tožena stranka zahtevek tožnice pripoznala. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi lahko tožena stranka tožnico zaposlila v Ljubljani le z njenim soglasjem, saj bi prevoz na delo in z dela s kraja bivanja tožnice do Ljubljane presegel maksimalni dopustni čas prevoza na delo in z dela, določen v Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti - SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97 in nadalj.; čl. 14).

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je obstajal utemeljen razlog za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s tem, ko je tožena stranka preselila sedež iz Maribora v Ljubljano, tako da po 1.7.2004 v Mariboru ni imela več zaposlenega nobenega delavca niti ni imela v Mariboru poslovnih prostorov, tožnica pa se z zaposlitvijo v Ljubljani za nedoločen čas s polnim delovnim časom ni strinjala. S tem je tudi po stališču pritožbenega sodišča prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica sklenila s toženo stranko dne 28.2.2001 (A 2). Iz 4. čl. citirane pogodbe je razvidno, da bo tožnica dela računovodje pri toženi stranki opravljala v poslovnih prostorih v Mariboru.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožnice, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podana po preteku 30 dnevnega subjektivnega roka iz 5. odst. 88. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Dejstvo, da je tožena stranka računalnik in dokumentacijo preselila v Ljubljano, o čemer je tožnico obvestila z dopisom z dne 16.3.2004 (A 5), še ne pomeni, da je takrat pričel teči 30 dnevni subjektivni rok za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz dopisa z dne 26.2.2004 (B 2) namreč izhaja, da je tožena stranka tožnici na podlagi 90. čl. Zakona o delovnih razmerjih odpovedala pogodbo o zaposlitvi in ji ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je imela tožnica rok 30 dni, da se o tej ponudbi izjavi. Tožnica je to ponudbo, kot je bilo že ugotovljeno, zavrnila in sprožila sodni spor, v katerem je zaradi pripoznave tožbenega zahtevka s strani tožene stranke tudi uspela. Glede na to po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče zaključiti, da se je tožena stranka že 16.3.2003 seznanila z razlogom za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bila podana 18.6.2004. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je bila tožena stranka že 28.4.2004 seznanjena s tem razlogom. 28.4.2004 je bil namreč po Okrožnem sodišču v Mariboru izdan sklep o spremembi sedeža in zastopnika tožene stranke opr. št. Srg X/Y (B 10). Izdaja tega sklepa pa sama po sebi še ne pomeni seznanitve tožene stranke z razlogom za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Sprememba sedeža in selitev prostorov iz Maribora v Ljubljano je namreč po ugotovitvi sodišča prve stopnje, s katero soglaša tudi pritožbeno sodišče, dejanje, ki se izvaja dalj časa, zato sam sprejem sklepa o spremembi sedeža ne pomeni datuma seznanitve tožene stranke z razlogom za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Po stališču pritožbenega sodišča tudi delna odpoved najemne pogodbe za najem poslovnega prostora v Mariboru z dne 1.8.2003 (A 14) še ne nudi opore ugotovitvi, da se je že takrat tožena stranka seznanila z razlogom za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je iz izpovedbe tožnice, podane na naroku za glavno obravnavo z dne

10.5.2005 razvidno, da je tožnica delala pri toženi stranki tudi po tem datumu. Nedvomno pa je bila tožena stranka z razlogom za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanjena 7.6.2004, ko je kot najemnik odpovedala najem preostalih poslovnih prostorov v Mariboru najemodajalcu I. d.d. (B 6) in na podlagi katere je dne 30.6.2004 prišlo do primopredaje poslovnih prostorov med najemnikom in najemodajalcem (B 7). Z odpovedjo najemne pogodbe je po stališču pritožbenega sodišča pričel teči subjektivni 30 dnevni rok za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici.

Ker je tožena stranka izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v roku 30 dni od dne 7.6.2004, ko je tožena stranka odpovedala najemno pogodbo za najem poslovnih prostorov v Mariboru, je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi po stališču pritožbenega sodišča podana v subjektivnem 30 dnevnem roku iz 5. odst. 88. čl. ZDR.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločalo, ker jih stranki nista priglasili.