Jedro

Določbe postopka v sporu majhne vrednosti se uporabljajo tudi v primeru, ko gre za postopek na podlagi ugovora zoper plačilni nalog in sklep o izvršbi, če vrednost prerekanega dela ne presega 2.000,00 EUR.

Terjatev iz naslova verzije zastara v splošnem, petletnem zastaralnem roku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba v izpodbijanem delu potrdi (1. točka izreka in 1. odst. 3. točke izreka).

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je 28.11.2005 izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine 0005 I 2005/12218 in toženi stranki naložilo, da mora plačati glavnico 154.844,23 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od različnih zneskov in različnih datumov, hkrati pa je upnikove stroške odmerilo na 27.840,00 SIT. Potem ko je tožena stranka ugovarjala, je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi z glavnico 407,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od različnih zneskov in v 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 73,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa o izvršbi do prenehanja obveznosti. V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo, hkrati z zahtevkom tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih nadaljnjih pravdnih stroškov z dneva izdaje sodbe do poteka paricijskega roka. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 216,84 EUR v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Dosojeni znesek se nanaša na stroške varovanja lokala v B., ki jih je tožeča stranka poravnala namesto tožene stranke.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe ter zavrženje tožbe in razveljavitev plačilnega naloga oziroma sodbe in vrnitev v ponovno odločanje.

Pritožbeno sodišče bo potrebne pritožbene razloge povzelo v nadaljevanju, ko bo nanje odgovarjalo.

Pritožba ni utemeljena.

K točki II. pritožbe: Pritožba trdi, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ker da se je postopka udeleževal nekdo, ki ne more biti pravdna stranka. Postopek se je vodil zoper toženo stranko A. Č. pogodba o upravljanju in terjatve upravnika pa izhaja iz računov ortodontske in zobne ordinacije dr. A. Č. To pomeni, da je tožeča stranka tožila fizično in ne pravno osebo. Izvršba bi bila tako izvršena nad fizično osebo, saj je za izvršbo nad pravno osebo ni pravne podlage. Pooblaščenka je na to opozorila na glavni obravnavi 3.4.2009. Gre za nejasnost v pritožbi, ko se trdi, da je tožeča stranka tožila fizično in ne pravno osebo. Tako fizična kot pravna oseba sta lahko pravdni stranki (1. odst. 76. čl. ZPP). Ne gre torej za kršitev, na katero se sklicuje pritožba. To, da bi bila izvršba opravljena nad fizično osebo, seveda drži, kot tudi, da za izvršbo zoper pravno osebo ni pravne podlage. Vendar pa ni videti, kakšen pomen naj bi to imelo v konkretni zadevi. Če pa toženka morda meni, da ni tožena prava stranka, da torej toženka nima pasivne legitimacije, pa bi tak ugovor morala podati v ugovoru zoper sklep o izvršbi, kajti le ugovorne trditve so tiste, ki jih lahko pravdno sodišče presoja v pravdnem postopku, ki sledi v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.

K točki III. pritožbe: Pritožba trdi, da je v zvezi s tem vprašanjem sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da gre za prekluzijo in je napačno uporabilo določbe ZPP, saj bi moralo izhajati iz določbe 436. čl. ZPP in ne 452. in 453. čl. ZPP. Tožena stranka je torej na prvem naroku za glavno obravnavo imela pravico navajati nova dejstva in predložiti nove dokaze, smela pa je tudi uveljavljati nove ugovore glede izpodbijanega dela plačilnega naloga po določbi 436. čl. ZPP. Tožena stranka torej ni bila prekludirana in bi se sodišče do njenih navedb moralo opredeliti. Ker se ni, je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP.

Gornje trditve niso točne. V obravnavani zadevi gre namreč za spor majhne vrednosti (443. člen ZPP). Postopek v sporih majhne vrednosti pa se opravi tudi na ugovor zoper plačilni nalog, če vrednost prerekanega dela plačilnega naloga ne presega 2.000,00 EUR (445. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo določbi 452. čl. in 453. čl. ZPP.

K točki IV. pritožbe: Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre pri storitvi varovanja za posel izrednega upravljanja, za katerega je potrebno soglasje vsakega etažnega lastnika, torej tudi tožene stranke. Ni mogoče razumeti odločitve sodišča, ki pravi, da aneks o izrednem upravljanju tožene stranke ne zavezuje, hkrati pa odloči, da je tožena stranka vseeno dolžna plačati stroške varovanja, ker ni v zadostni meri konkretizirala navedb o neučinkovitem varovanju. Ob ugotovitvi, da ni pravnega temelja za plačilo, je ugotavljanje učinkovitega ali neučinkovitega varovanja brezpredmetno. Ker sodišče ni navedlo, zakaj meni, da je tožena stranka dolžna plačati stroške varovanja, čeprav ni sklenila pogodbe, je bila storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP, ker sodišče ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožnica opozarja, da je v sodbi pod opr. št. VI P 1161/03, na katero je pooblaščenka toženke sodišče izrecno opozorila, ugotovilo, da tožena stranka ni dolžna plačevati stroškov izrednega upravljanja. To pa pomeni, da je sodišče spremenilo sodno prakso.

Kolikor gre za pritožbene trditve v zvezi z aneksom k pogodbi z dne 17.6.1996, pritožba očitno napačno razume razloge sodbe. V sodbi je zapisano, da osnovna pogodba, torej pogodba z dne 17.6.1996, toženko zavezuje zato, ker je ob nakupu poslovnega prostora stopila v vse pravice in obveznosti iz navedene pogodbe. Aneks je bil sklenjen že po tem, ko je toženka že postala lastnica poslovnega prostora, zato bi morala z aneksom soglašati. Ker ni, je ne zavezuje glede višine obveznosti. Temelj pa izhaja iz osnovne pogodbe z dne 17.6.1996. Sodišče prve stopnje torej ni ugotovilo tega, kar trdi pritožba, češ da ni pravnega temelja za plačilo, pač pa je ugotovilo, da je toženka zavezanka po osnovni pogodbi, zato mora to plačati, saj navedb o neučinkovitem izvajanju varovanja ni konkretizirala.

V sodbi, ki jo citira pritožba, VI P 1161/03 Okrajnega sodišča v Ljubljani, priloga A1 in na katero se sklicuje pritožba, je odločeno enako kot v izpodbijani sodbi: da mora toženka plačati stroške varovanja v skladu s pogodbo o upravljanju z dne 17.6.1996. Pritožbena trditev, da je ugotovljeno, „da tožena stranka ni dolžna plačevati stroškov izrednega upravljanja“, je v nasprotju z vsebino sodbe, na katero se pritožba sklicuje.

K točki V (v pritožbi ponovno točka IV): V tem delu se pritožba ne strinja s tem, da je sodišče prve stopnje upoštevalo petletni zastaralni rok in ne enoletnega. Po stališču pritožbe gre za napačno uporabo določb Obligacijskega zakonika – OZ, hkrati pa naj bi bila tudi tu podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP, ker da sodišče ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih.

Glede zastaralnega roka je odločitev o petletnem zastaralnem roku pravilna. Tožeča stranka se sicer ni sklicevala na pogodbo o naročilu, kot navaja izpodbijana sodba, pač pa je zatrjevala, da je stroške plačala namesto toženke (list. št. 19). Iz trditev torej izhaja, da gre za verzijski zahtevek tožeče stranke po 190. čl. OZ, ki zastara v splošnem zastaralnem roku po 346. čl. OZ. Kot je pravilno navedla sama tožeča stranka (list. št. 31), pa terjatev ni zastarana, tudi če bi veljalo stališče tožene stranke. Najstarejša uveljavljana terjatev (21.7.2004) bi zastarala šele konec leta 2005 (2. odst. 355. čl. OZ), predlog pa je bil vložen pred tem. Če torej ni zastarana najstarejša terjatev, tudi ostale niso.

Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sodbo potrditi po 353. čl. ZPP in 5. odst. 458. čl. ZPP.