Jedro

Sodišče je ugotovilo, je tožnik utrpel strah, ki je porušil njegovo duševno ravnotežje za dalj časa glede na to, da je obstajala možnost, da bo zaradi mokrega mostu in nasproti prečno drsečega vozila, tožnik skupaj z družino padel v reko. Gre nedvomno za okoliščine, ki tudi objektivno utemeljujejo nastanek strahu pri tožniku in ki so povzročile tudi dalj časa trajajoče porušenje psihičnega ravnovesja.

Strah je čustvo, ki se sproži pod vplivom zunanjih okoliščin in pomeni izraz človekove negotovosti pred neznanim. Zato tudi ni pomembno, kakšna je bila v konkretnem primeru hitrost vozil kot tudi ne ali se je na koncu tožnikovo vozilo vendarle le dotaknilo ograje in ni zgrmelo v reko. Bistveno je, da je tožnik ob nastanku v naprej nedvomno nepričakovane situacije in hipnem nenadzorovanem premikanju vozila proti robu mostu oziroma mostni ograji pomislil, da bo vozilo zgrmelo v reko in v zvezi s tem nedvomno čutil hud strah zaradi možnosti nastanka najhujšega izzida trčenja v konkretnem primeru, kot izhaja iz njegovih izpovedb, povzetih v izpodbijani sodbi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se delno spremeni in sicer tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za zamudne obresti od zneska 100.000,00 SIT za čas od 28.5.2001 do 31.12.2001. V preostalem delu pa se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem in izpodbijanem delu.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo v celoti tožbenemu zahtevku za plačilo glavnice v višini 257.633,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 154.658,00 SIT od 22.12.2004 do plačila in od zneska 2.975,00 SIT od 18.10.2000 dalje do plačila, ter od zneska 100.000,00 SIT od 28.5.2001 do izdaje sodbe v višini predpisane obrestne mere zmanjšane za temeljno obrestno mero za čas od izdaje sodbe dalje do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, v 15 dneh pod izvršbo.

Toženi stranki je še naložilo, da povrne tožeči stranki pravdne stroške v znesku 288.480,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila v 15 dneh, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka v delu, kolikor je sodišče prisodilo znesek 100.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi in posledično zoper stroškovno odločitev. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek za odškodnino za negmotno škodo v celoti zavrne v smeri ostalih pritožbenih navedb ter spremeni odločitev o stroških ali podrejeno, da napadeno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Poudarja, da je priznanje obresti v tem delu v nasprotju z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002. Neupravičeno je priznana odškodnina za strah. Tožnik ob dogodku ni utrpel strahu v takšni intenzivnosti in trajanju, da bi bil upravičen do odškodnine za primarni strah. Možnost, da bi tožnik zaradi trčenja vozila na mostu z avtom padel v vodo, pri nizki hitrosti vozila povzročitelja in stoječem vozilu oškodovanca, ni bilo. Sodišče je zmotno upoštevalo hipotetično možnost dogodka ne pa dejanski potek dogodkov. Prav odsotnost telesnih poškodb kaže, da ni šlo za nevarno situacijo, ki bi lahko povzročila resen, intenziven in dolgotrajen občutek ogroženosti. Šlo je le za blag nalet vozil in dotik vozila z ograjo.

Zato realna nevarnost za padec v vodo ni obstajala. Na tožnikovo reakcijo in dojemanje je bistveno bolj vplivalo njegovo že predhodno slabše psihično stanje, ki spada v njegovo osebno bolezensko sfero, za katero do odškodnine ni upravičen. Če že pripada odškodnina, pa je lahko le simbolična.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Prereka pritožbene navedbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti dokazne ocene prvostopnega sodišča, ki je ugotovilo, da je tožnik utrpel strah, ki je porušil njegovo duševno ravnotežje za dalj časa glede na to, da je obstajala možnost, da bo zaradi mokrega mostu in nasproti prečno drsečega vozila, tožnik skupaj z družino padel v reko. Gre nedvomno za okoliščine, ki tudi objektivno utemeljujejo nastanek strahu pri tožniku in ki so povzročile tudi dalj časa trajajoče porušenje psihičnega ravnovesja. Strah je čustvo, ki se sproži pod vplivom zunanjih okoliščin in pomeni izraz človekove negotovosti pred neznanim. Zato tudi ni pomembno, kakšna je bila v konkretnem primeru hitrost vozil kot tudi ne ali se je na koncu tožnikovo vozilo vendarle le dotaknilo ograje in ni zgrmelo v reko. Bistveno je, da je tožnik ob nastanku v naprej nedvomno nepričakovane situacije in hipnem nenadzorovanem premikanju vozila proti robu mostu oziroma mostni ograji pomislil, da bo vozilo zgrmelo v reko in v zvezi s tem nedvomno čutil hud strah zaradi možnosti nastanka najhujšega izzida trčenja v konkretnem primeru, kot izhaja iz njegovih izpovedb, povzetih v izpodbijani sodbi. Dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča nadalje tudi ne izkazujejo podlage za zaključek, da je bil strah oziroma njegova intenzivnost posledica tožnikovega slabšega psihičnega stanja.

Materialnopravno pravilno je odmerjena tudi višina odškodnine in sicer v skladu z merili in kriteriji iz 200. člena Z0R. Znesek

100.000,00 SIT predstavlja odmero, ki se celo približuje spodnji meji odškodnin, ki jih sodna praksa priznava za tovrstno škodo.

Predstavlja komaj še primerno satisfakcijo (pravično odškodnino) glede na ugotovljeno intenzivnost in trajanje strahu, prav tako pa tudi ne gre na roke težnjam, ki niso združljive z naravo odškodnine in družbenim namenom.Izpodbijana sodba je torej v tem izpodbijanem delu pravilna tako v dejanskem kot tudi v materialnopravnem pogledu.

Uradni preizkus tudi ni pokazal na kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (člen 350/2 ZPP). Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo pravilno sodbo sodišča prve stopnje v tem delu (člen 353 ZPP).

Pač pa je utemeljena pritožba, kolikor izpodbija obrestni del odločitve. Zamudne obresti od odškodnine odmerjene na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje začnejo teči - če zamuda ni nastala kasneje, od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur.list. RS štev. 109/2001- ZPOMZO-A), ki je začel veljati dne

1.1.2002 in ki je šele ločil prave in revalorizacijske obresti, ki jih predstavlja temeljna obrestna mera. Šele ta zakon je torej omogočil priznavanje čistih zamudnih obresti, ki ne povzročijo dvojne valorizacije odmerjenih odškodnin za negmotno škodo. Zato priznavanje zamudnih obresti pred navedenim datumom pri zahtevkih, kakršen je tudi sporni odškodninski zahtevek, ni dopustno, saj še vedno pomeni neupravičeno dvojno valorizacijo. Tudi v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002 (objavljeno v Pravnih mnenjih I/2002), na katerega se utemeljeno sklicuje pritožnica, je mogoče od prisojene negmotne škode priznati zamudne obresti le od

1.1.2002, to je od uveljavitve navedenega zakona ter istočasne uveljavitve Obligacijskega zakonika (ki je navedeni zakon kot specialno ureditev pustil v veljavi), če zamuda ni nastala kasneje.

Tako pripadajo od navedenega datuma do izdaje sodbe sodišča prve stopnje zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od izdaje sodbe dalje pa po predpisani obrestni meri oziroma po obrestni meri zakonitih zamudnih obresti.

Kolikor je torej sodišče prve stopnje prisodilo zamudne obresti od zneska 100.000,00 SIT pred 1.1.2002 (od 28.5.2001), je bilo ugodeno pritožbi in v tem delu z zavrnitvijo tožbenega zahtevka spremenjena izpodbijana sodba sodišča prve stopnje iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava (4. točka 358. člena ZPP).

Tožena stranka je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu (le glede dela prisojenih zamudnih obresti) zaradi česar pa niso nastali posebni stroški ne glede prvostopnega kot tudi ne glede pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo tožeče stranke pa za rešitev pritožbe ni bil potreben. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določb 2. odstavka 154. člena in 1. odstavka 155. člena ZPP v zvezi s 1. in 2. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da zavrne pritožbo tudi kolikor izpodbija stroškovno prvostopno odločitev in tudi v tem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje, glede pritožbenih stroškov pa odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.