Jedro

Tisti, ki se ukvarja z dejavnostjo, pri kateri lahko delavec zboli za poklicno boleznijo, je krivdno odgovoren, če ni podvzel vseh predpisanih in poznanih ukrepov za preprečitev take bolezni. Če pa se ukvarja z nevarno dejavnostjo, pri kateri lahko delavec zboli za poklicno boleznijo, je objektivno odgovoren.

Izrek

Reviziji se ugodi in sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Stroški revizije so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Delovno sodišče je s sodbo Pd ugodilo zahtevku tožnika in toženi stranki naložilo, da tožniku plača 267.077,00 SIT odškodnine za materialno škodo in 2,780.000,00 SIT za nematerialno škodo, ki mu je nastala zaradi poklicne bolezni, ki jo je utrpel kot delavec tožene stranke. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik 18 let pri toženi stranki opravljal dela kopača oziroma kopača - strelca ter pri tem delu dobil poklicno vibracijsko bolezen desne roke in profesionalno naglušnost, in sicer zaradi uporabe vrtalnega stroja. Po presoji sodišča je tožena stranka za nastalo škodo objektivno odgovorna, ker je tožnik opravljal dela, ki se štejejo za nevarno dejavnost. Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo Pdp delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za nematerialno škodo v znesku 2,780.000,00 SIT zavrnilo. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni opustila nobenih varnostnih ukrepov in da je z uporabo zaščitnih sredstev omejila hrup in vibracije do dovoljenih meja, zato ni odškodninsko odgovorna.

Tožena stranka bi lahko odgovarjala le krivdno za morebitno poklicno obolenje tožnika in za nastanek negmotne škode.

Tožnik je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ni sprejemljivo stališče, da bi bila odškodninska odgovornost tožene stranke v spornem primeru podana le, če bi krivdno ravnala. Meni pa tudi, da tožena stranka ni pravilno ravnala, ker bi tožnika že leta 1975 preventivno lahko premestila in preprečila nastanek poklicne bolezni. Vsekakor pa je podana objektivna odgovornost tožene stranke, saj je tožnik opravljal delo s povečano nevarnostjo, ki je ogrožalo njegovo zdravje. Pri tem pa ni pomembno, koliko delavcev je zbolelo za tako boleznijo. Revident predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da pritožbo tožene stranke zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v zvezi s procesno kršitvijo, ki jo navaja 386. člen ZPP in ugotovilo, da kršitev določbe 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ni podana.

Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko ugotavlja, da bi tožena stranka za negmotno škodo nastalo zaradi poklicne bolezni lahko odgovarjala le krivdno. Enako kot za škodo zaradi poškodbe pri delu, je dana odgovornost tudi za škodo nastalo zaradi poklicne bolezni. Torej krivdno in objektivno. Tisti, ki se ukvarja z dejavnostjo, pri kateri lahko delavec zboli za poklicno boleznijo, je krivdno odgovoren, če ni podvzel vseh predpisanih in znanih ukrepov za preprečitev take bolezni. Če pa se ukvarja z nevarno dejavnostjo, pri kateri delavec lahko zboli za poklicno boleznijo, je objektivno odgovoren za posledice poklicne bolezni, če do nje pride. Objektivno odgovorna oseba je lahko prosta odgovornosti, če dokaže, da je škodo povzročil dogodek izven njene nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti, tretja oseba ali oškodovanec. S tem, da dokaže, da ni kriva, se ni prosta svoje objektivne odgovornosti. Delodajalec, ki dokaže, da ni kriv za poklicno bolezen, je s tem prost le odgovornosti nasproti Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za povrnitev škode, ki je zavodu nastala z izpolnjevanjem obveznosti oziroma realizacijo pravic zavarovanca zaradi poklicne bolezni (282. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju). Poklicna bolezen je določena bolezen (v samoupravnem sporazumu o seznamu poklicnih bolezni - Uradni list SFRJ, št. 38/83) povzročena z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu. Torej je posledica dalj časa trajajočega delovanja, poškodba pri delu pa je posledica kratkotrajnega škodljivega delovanja. Zato ni razlike pri odgovornosti delodajalca za poškodbo pri delu ali v zvezi z delom in poklicno boleznijo.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP ugodilo reviziji in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje, da bo to ob pravilni uporabi materialnega prava ponovno odločilo o pritožbi tožene stranke.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smisleno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).