Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Za obstoj domnevane nevarnosti iz prve alineje 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ bi morala toženka v ugovoru zoper izdani sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine zanikati obstoj obligacijskega razmerja s tožnikom, pa tega ni storila. Nasprotno, s predloženo kontno kartico o poravnanih obveznostih do upnika je toženka celo priznala obstoj obligacijskega razmerja med pravdnima strankama.
I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „I. Ugovoru tožene stranke se ugodi in se sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani V P 263/2013 z dne 26. 4. 2013 razveljavi, predlog tožeče stranke za izdajo predhodne odredbe pa zavrne.
II. Odločitev o stroških zavarovanja se pridrži za končno odločbo.“
II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dolžnikov (pravilno: toženkin) ugovor zoper predhodno odredbo, ki jo je 26. 4. 2013 izdalo v zavarovanje tožnikove denarne terjatve. Obenem je sklenilo, da dolžnik (pravilno: toženka) krije sam svoje stroške postopka.
2. Toženka se je pravočasno pritožila. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Vztraja, da ni zanikala obstoja obligacijskega razmerja, temveč je nasprotovala obstoju svoje obveznosti na podlagi tožnikovega računa. Ugovoru zoper sklep o izvršbi je priložila tudi kontno kartico poravnanih obveznosti do tožnika, česar gotovo ne bi storila, če bi obligacijsko razmerje zanikala. Sodišče se do toženkinih navedb in dokazov sploh ni opredelilo, ampak je upoštevalo samo tožnikove dokaze. Načelo kontradiktornosti postopka je kršilo tudi s tem, ko toženki ni vročilo predloga za izdajo predhodne odredbe v odgovor. Ker v obravnavanem primeru ni bila podana domnevana nevarnost, bi moral tožnik dokazati vsaj objektivno nevarnost za uveljavitev svoje terjatve, vendar takšne nevarnosti ni niti zatrjeval, čeprav gre za njegovo trditveno in dokazno breme. Drugačno stališče sodišča prve stopnje je napačno. Ugotovitve izpodbijanega sklepa, da izkazano stanje resno ogroža uveljavitev tožnikove terjatve in da obstajajo okoliščine primera, ki dopuščajo več predhodnih odredb, pa tudi ni mogoče preizkusiti, saj ni z ničimer obrazložena.
3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.
5. Pogoje za predhodno odredbo določa 257. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ): sodišče izda takšno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev in ki še ni izvršljiva, če upnik izkaže za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. V posebej navedenih primerih, ki jih našteva 258. člen ZIZ, se nevarnost domneva in je ni treba dokazovati.
6. Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno zaključilo, da je tožnik upravičen do predlaganega zavarovanja svoje terjatve. Za obstoj domnevane nevarnosti iz prve alineje 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ bi morala toženka v ugovoru zoper izdani sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine zanikati obstoj obligacijskega razmerja s tožnikom, pa tega ni storila. Nasprotno, po presoji pritožbenega sodišča je s predloženo kontno kartico o poravnanih obveznostih do upnika toženka celo priznala obstoj obligacijskega razmerja med pravdnima strankama. Z ugovorno trditvijo, da ji ni poznan temelj upnikove terjatve, je v resnici nasprotovala obstoju svoje obveznosti, ki naj bi izhajala iz spornega tožnikovega računa z dne 18. 8. 2011. Skratka, toženka zanika konkretno obveznost in ne obveznostnega razmerja s tožnikom. To pa pomeni, da bi moral tožnik verjetno izkazati vsaj objektivno nevarnost za uveljavitev svoje terjatve. Ker takšne nevarnosti v postopku ni niti zatrjeval, ni podlage za zavarovanje s predhodno odredbo. Neuspešna opozorila toženki, naj poravna sporno obveznost, ne zadoščajo za sklepanje o tem, da bo brez predhodne odredbe uveljavitev tožnikove terjatve resno ogrožena. Zmotno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik svoje dokazno breme glede nevarnosti za uveljavitev terjatve uspel prevaliti na toženko. Za takšno sklepanje namreč v tem primeru ni dejanske in pravne podlage.
7. V postopku na prvi stopnji ni bilo procesnih kršitev, ki jih v pritožbenem postopku ne bi bilo mogoče odpraviti in bi same za sebe terjale razveljavitev izpodbijanega sklepa. Tega je bilo kljub materialnopravno zmotnim razlogom vendarle mogoče preizkusiti. Ker dejstva, ki so relevantna za odločitev o zavarovanju tožnikove terjatve oziroma o usodi izdane predhodne odredbe, niso bila sporna, je sodišče druge stopnje toženkini pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ ustrezno spremenilo. Ker ostale pritožbene trditve za odločitev o pritožbi niso bile relevantne, nanje ni treba odgovarjati.
8. Kadar je zavarovanje terjatve (s predhodno ali začasno odredbo) predlagano med pravdo, tako kot v tem primeru, so stroški zavarovanja del pravdnih stroškov. Pravica do njihovega povračila je namreč odvisna od končnega izida pravde, zato je sodišče druge stopnje odločitev o stroških postopka, vključno s stroški pritožbenega postopka, pridržalo sodišču prve stopnje.