21. 11. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 3. novembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 218/2001 z dne 16. 10. 2003 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju št. Kp 158/2001 z dne 15. 5. 2001 in s sklepom Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah št. Kr 10/2001 z dne 26. 3. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je bil obsojen za kaznivo dejanje prikrivanja po prvem odstavku 221. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ). Njegova pooblaščenka je Vrhovnemu državnemu tožilstvu predlagala, naj zoper pravnomočno sodbo vloži zahtevo za varstvo zakonitosti, ker naj bi bil kršen kazenski zakon, saj naj bi bil pritožnik obsojen za dejanje, ki sploh ni kaznivo po KZ. Vrhovna državna tožilka je soglašala, da pritožnikovo ravnanje ni izpolnjevalo znakov kaznivega dejanja prikrivanja, da pa je šlo za kaznivo dejanje ponarejanja listin po tretjem in prvem odstavku 256. člena KZ. Ker je za to kaznivo dejanje zagrožena strožja kazen, bi lahko zahtevo za varstvo zakonitosti vložila le v pritožnikovo škodo, ne pa v njegovo korist, in s tem dosegla sodbo deklaratorne narave, česar ni štela za smiselno. Pritožnikova pooblaščenka je ponovno predlagala vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je vrhovni državni tožilec zavrnil iz enakih razlogov.

2.Ker je bila s pobudo pri Vrhovnem državnem tožilstvu neuspešna, je pritožnikova pooblaščenka vložila zahtevo za obnovo postopka, ker naj bi pritožnikovo dejanje ne pomenilo kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 221. člena KZ, s tem pa naj bi bila kršena njegova pravica iz 28. člena Ustave. Okrajno sodišče je zahtevo za obnovo postopka zavrglo, saj se sme postopek na podlagi 3. točke prvega odstavka 410. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) obnoviti le tedaj, kadar se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo povzročiti oprostitev obsojene osebe ali pa njeno obsodbo po milejšem zakonu. Takšnih dokazov pritožnik ni ponudil oziroma bi mu bila drugačna pravna kvalifikacija celo v škodo.

3.Zoper sklep Okrajnega sodišča je pritožnikova pooblaščenka vložila pritožbo. Višje sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj bi bila pravilna pravna kvalifikacija tega dejanja pritožniku v škodo, obnova kazenskega postopka v škodo pa ni dovoljena. Pritožnikova pooblaščenka je nato vložila še zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo. Ugotovilo je, da je pooblaščenka ponudila zgolj drugačno pravno presojo pritožnikovega ravnanja, zato je po vsebini uveljavljala kršitev kazenskega zakona, ni pa navedla nobenih novih dejstev niti ni predložila nobenih novih dokazov.

4.Zoper sodbo Vrhovnega sodišča je pritožnikova pooblaščenka vložila ustavno pritožbo. V njej navaja, da skladno z načelom zakonitosti kazenskega prava iz 28. člena Ustave ne more biti nihče kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo. Trditev, da je pritožnikovo ravnanje pomenilo drugo kaznivo dejanje, naj ne bi bila pravilna, saj je pritožnikovo ravnanje postalo oblika kaznivega dejanja iz 256. člena KZ šele leta 1999, ko je bila sodba že pravnomočna. Poleg tega naj bi take sodbe, kot je bila izrečena pritožniku, izdajala samo okrajna sodišča z območja Višjega sodišča v Celju. Pritožnikova pooblaščenka še meni, da ni mogoče dovoliti, da ostane v veljavi pravno napačna sodba le zato, ker Vrhovno državno tožilstvo noče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, pritožnik pa je vložitev take zahteve zamudil. S tem naj bi bili kršeni pritožnikovi pravici iz 22. in 28. člena Ustave.

B.

5.Pritožnikov očitek, da je bil obsojen za dejanje, ki sploh ni bilo kaznivo v času storitve, in da mu je bila s tem kršena pravica iz 28. člena Ustave, se v svojem bistvu nanaša na sodbo, izdano v kazenskem postopku, ki ga je kasneje želel obnoviti. Te sodbe z ustavno pritožbo ne izpodbija, zato Ustavno sodišče tega očitka v razmerju do nje ni moglo preizkusiti. V postopku, v katerem se odloča o dovolitvi obnove kazenskega postopka in v katerem je bila izdana izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča, se vprašanje pravilnosti pravne presoje dejanskega stanja, ugotovljenega v kazenskem postopku, ne zastavlja, zato z izpodbijano sodbo očitno ni moglo biti kršeno načelo zakonitosti iz 28. člena Ustave.

6.Pritožnik navaja, da mu je bila z nedovolitvijo obnove kršena tudi pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Pri tem podrobneje ne pojasnjuje, s čim naj bi mu bila kršena ta pravica. Po ustaljeni ustavnosodni presoji je kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave med drugim podana takrat, kadar je izpodbijana odločitev glede uporabe materialnega ali procesnega prava ali pa glede ugotovitve dejanskega stanja očitno napačna oziroma jo je mogoče oceniti za samovoljno oziroma arbitrarno.

7.Izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča in sklepi, izdani pred njo, s katerimi je bila pritožniku zavrnjena zahteva za obnovo kazenskega postopka, temeljijo na ureditvi tega instituta v ZKP. Obnova kazenskega postopka, kot jo je predlagal ustavni pritožnik, je izredno pravno sredstvo, ki je upravičencu na voljo tedaj, kadar želi izpodbijati dejansko podlago sodbe, v konkretnem primeru spričo domnevnih novih dejstev in dokazov. Kot izhaja iz ustavne pritožbe, pritožnik v zahtevi za obnovo postopka ni ponudil novih dejstev ali dokazov, temveč le drugačno pravno presojo dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v kazenskem postopku, v katerem je bil pravnomočno obsojen. Ker skladno z določbami ZKP o obnovi kazenskega postopka ta ni namenjena ponovni pravni presoji že ugotovljenega dejanskega stanja, je torej Vrhovno sodišče razumno obrazložilo svojo odločitev, da obnova kazenskega postopka v tej zadevi ni mogoča. Zato je očitno neutemeljen tudi pritožnikov očitek o kršitvi pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

8.Ker so pritožnikovi očitki o kršitvi človekovih pravic in temeljnih svoboščin z izpodbijano sodbo očitno neutemeljeni, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer