Jedro

Neugotovljena istovetnost in pridobljeni podatki iz baze Eurodac sta lahko razloga za omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožnika (ki je 2. 11. 2012 zaprosil za mednarodno zaščito) zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-274/2012/3 (1313-09) z dne 6. 11. 2012. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 51. člena, 1. alineje prvega odstavka 51. člena (ugotavljanje istovetnosti) in 3. alineje prvega odstavka 59. člena (pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov) Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) omejila tožniku gibanje na prostore Centra za tujce, Veliki Otok 44/z, Postojna, do prenehanja razlogov, vendar najdlje za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesece, in sicer od 5. 11. 2012 od 13.50 ure do 5. 2. 2013 do 13.50 ure.

2. Sodišče prve stopnje je odločilo po opravljeni glavni obravnavi. Ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita. Pritrjuje ugotovitvi, da istovetnost tožnika ni ugotovljena. Tožnik je potoval s ponarejenim potnim listom. Na zaslišanju na sodišču je povedal, da je njegovo pravo ime F., I. pa lažno. Nezakonito je prehajal meje. Poleg tega je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze Eurodac. Ugotovljeno je bilo, da je že v Romuniji zaprosil za azil. Potrebno je ugotoviti, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Prosti preudarek je bil pravilno uporabljen. Tožena stranka je pojasnila, zakaj je omejitev nujna in sorazmerna. Utemeljila je tudi begosumnost. 3. Tožnik po svetovalki za begunke vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Napačna je ugotovitev, da njegova identiteta ni bila ugotovljena. Zaslišan na sodišču je povedal svoje pravo osebno ime in tudi pojasnil, zakaj sprva ni dal pravih podatkov. Tudi begosumnost ni bila v zadostni meri utemeljena. Ocena o tem ne temelji na konkretnih okoliščinah. ZMZ ne določa, da mora oseba zaprositi za mednarodno zaščito v prvi možni državi. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep sodišča razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi 1. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ se lahko prosilcu začasno omeji gibanje zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti, na podlagi 3. alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ pa lahko pristojni organ prosilcu do predaje pristojni državi za odločanje o mednarodni zaščiti začasno omeji gibanje, in sicer z dnem, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze Eurodac na podlagi Uredbe 2000/2725/ES.

7. Tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje sta glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno ugotovila in presodila, da sta podana oba razloga za omejitev gibanja. Tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje sta konkretno in podrobno utemeljila svojo odločitev glede obeh razlogov. Razlogi so skladni s podatki upravnega spisa in ugotovitvami opravljene glavne obravnave.

8. Glede na v obravnavanem primeru ugotovljeno dejansko stanje se tudi pritožbeno sodišče strinja s presojo, da sta podana zakonita razloga za začasno omejitev tožnikovega gibanja. Odločitev tožene stranke in sodišča prve stopnje, ki je tožbo zoper odločbo tožene stranke zavrnilo, sta zakoniti in pravilni.

9. Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Iz ugotovljenega dejanskega stanja in samega poteka postopka jasno izhaja, da zaradi navajanja različnih podatkov tožnikova identiteta še ni bila ugotovljena. Izhaja tudi, da je tožnik ilegalno prehajal meje večih držav, zato je pravilna presoja o begosumnosti. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 76. člena ZUS-1 tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.