Jedro

Ker so bile napake pri obračunu in izplačilu plač posledica nepravilno delujočega računalniškega programa, očitek tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da je nestrokovno opravljala delo na delovnem mestu vodje finančno računovodske službe, ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 2. 3. 2012 se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se razveljavi pisni opomin tožene stranke o ugotovitvi disciplinske odgovornosti tožnice z dne 29. 12. 2009 (I. točka izreka); da se kot nezakonita razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 4. 2. 2010; da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 5. 2. 2010 in je delovno razmerje tožnici trajalo do 27. 1. 2012, zato je dolžna tožena stranka tožnici za to obdobje obračunati nadomestilo plače in sicer za čas od 6. 2. 2010 do 28. 2. 2010 v višini 2.311,61 EUR bruto, za čas od 1. 1. 2012 do 27. 1. 2012 v višini 2.801,95 EUR in za ostale mesece, od vključno marec 2010 do vključno december 2011, v višini 3.082,15 EUR bruto mesečno in ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto zneske nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega mesečnega neto zneska, to je od vsakega 9. dne v mesecu za pretekli mesec, višji tožbeni zahtevek za obračun in plačilo plače pa je zavrnilo (II/1., 2., 3., 4., 5. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati denarno odškodnino v višini 36.985,80 EUR, višji zahtevek za plačilo 26.971,80 EUR pa zavrnilo (II/5. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka (tožena stranka po nasprotni tožbi) dolžna toženi stranki (tožeči stranki po nasprotni tožbi) povrniti škodo v znesku 1.400,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 8. 6. 2010 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek za plačilo 280,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2010 dalje do plačila pa zavrnilo. Postopek po nasprotni tožbi za plačilo zneska 2.072,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2010, je ustavilo. S sklepom z dne 2. 3. 2012 je sodišče prve stopnje odločilo o stroških postopka in toženi stranki (tožeči stranki po nasprotni tožbi) naložilo plačilo stroškov postopka v višini 2.983,59 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Zoper zavrnilni del sodbe vlaga pritožbo tožnica iz razloga napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo v V. točki odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati denarno odškodnino v višini 36.985,80 EUR v roku 8 dni, pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek v znesku 26.971,80 EUR pa je zavrnilo. Sodišče je tožnici iz naslova odškodnine po 118. členu ZDR dosodilo odškodnino v višini 12 mesečnih plač, ki jih je tožnica sicer vtoževala ob vložitvi tožbe, v presežku pa je odškodnino v znesku 26.971,80 EUR zavrnilo. Tožnica je zaradi spremenjenih okoliščin, ki so nastopile v času trajanja reševanja tega spora (zbolela je za rakom, bila operirana – odstranitev dojke in je še vedno na kemoterapiji), torej zaradi predvidene daljše nezmožnosti za zaposlitve, prvotno postavljen zahtevek iz naslova 12 plač, z vlogo z dne 9. 12. 2011, zvišala na 18 plač. Tožnica se strinja z obrazložitvijo sodišča glede pomena odškodnina po 118. členu ZDR, vendar je tožnica prepričana, da bi ji sodišče moralo odmeriti odškodnino v višini 18 plač, saj kot je sodišče samo zapisalo, je potrebno pri odmeri odškodnine po 118. členu ZDR prvenstveno izhajati in upoštevati kriterije za odmero v zvezi s škodo delavca, ki se ne vrne k delodajalcu in ki mu nastaja oziroma bo nastala po datumu zaključka delovnega razmerja in pri tem je potrebno predvsem upoštevati zaposlitvene možnosti delavca, njegovo starost, delovno dobo, poklic in druge osebne okoliščine, prejema denarnega nadomestila in tako dalje. Sodišče je pravilno povzelo izpoved tožnice, da ima skupaj 34 let delovne dobe, da je pri toženi stranki bila zaposlena 7 let, da nima družine in živi v podnajemniškem stanovanju, da je stara 56 let, kar pomeni, da spada med starejše in težje zaposljive delavce. Sodišče je tudi ugotovilo, da bo tožnica ne glede na njeno izobrazbo (magistra ekonomskih znanosti) in ob sedanji zaposlitveni situaciji težko našla novo zaposlitev, predvsem še glede na zdravstveno stanje tožnice. Tožnica meni, da je sodišče premalo upoštevalo, da tožnica, tudi če bi sicer lahko dobila novo zaposlitev, te zaposlitve ne bi mogla sprejeti, saj je zdravljenje po operaciji izredno naporno, še vedno ne ve koliko kemoterapij bo potrebnih in glede na to, bi sodišče lahko in moralo tožnici priznati najvišjo možno odškodnino v višini 18 plač, ki ni odškodnina za izgubo zaslužka, ampak bodočo ocenjeno škodo. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine v znesku 26.971,80 EUR. Tožnica priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka je podala pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje in sklep sodišča prve stopnje z dne 2. 3. 2012 ter jih izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. V pritožbi navaja, da razlogi sodbe in sklepa sodišča prve stopnje ne ustrezajo dejstvom in dokazom ugotovljenih v postopku, posamezna dejstva pa so popolnoma v nasprotju z razlogi sodbe. Glede odločitve o razveljavitvi opomina kot disciplinske sankcije, je sodišče razveljavilo disciplinski ukrep, čeprav tožnica ni izkazala pravnega interesa. Razlaga sodišča, da je pri ugotovitveni tožbi pravni interes pomemben, pri oblikovalni tožbi pa se pravni interes predpostavlja, je sicer pravilna, vendar pa sodišče pri vsaki tožbi in pravdi pazi na pravni interes stranke, še posebej, ko ni moč ugotoviti obstoja nekega pravnega razmerja. Sama izrečena disciplinska sankcija opominjevalne narave ima smisel za delavca in delodajalca le, če se delavec vrne na delo k delodajalcu. V konkretnem primeru pa do tega ni prišlo, saj je sodišče pogodbo o zaposlitvi razvezalo na podlagi 118. člena ZDR in zato pravni interes tožnice za razveljavitev disciplinske sankcije ni izkazan. Prav tako je sodišče prve stopnje, izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici napačno presodilo. Sam razlog za odpoved, ki izhaja iz pisne izredne odpovedi tožnice z dne 4. 2. 2010, sodišče sploh ni presojalo oziroma je to storilo pomanjkljivo in posledično nepravilno. Sodišče se je skoncentriralo le na dogodke, ki so se zgodili pri obračunu in izplačilu plač in jih presojalo samostojno in mimo dejanskega očitka o tožničini kršitvi delovnih obveznosti po 11. členu pogodbe o zaposlitvi tožnice in opisa njenih nalog delovnega mesta. Tožena stranka je tožnici izdala izredno odpoved na podlagi druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, ker je ugotovila, da je tožnica iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi opisala dogodke, ki so se zgodili in zaradi katerih je štela, da je do razloga po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR prišlo. Pri tem je razlog za odpoved jasno poudarila šele v četrtem, petem in šestem odstavku izredne odpovedi. Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zapisala, da je bila tožnica zaposlena na delovnem mestu „vodja računovodstva“ in da je bila dolžna svoje delo opravljati skladno z 11. členom pogodbe o zaposlitvi. Napake in nepravilnosti, ki jih je storila pa kljub opozorilom sodelavcev ni odpravila in ni sprejela ustreznih ukrepov, kar seveda pomeni hudo malomarnost pri delu in opuščanje tistih dolžnosti in ukrepov, ki bi jih bila tožnica kot „vodja računovodstva“ dolžna zagotoviti. Tožnica je bila odgovorna za obračun in izplačilo plač in pri izvedbi nakazil je bila prav tako tožnica pooblaščena za oddajo plačilnih nalogov na banko in njihovo izvedbo ter podpis. Kljub njenim dolžnostim je tožnica na plačilnem nalogu navedla napačno številko osebnega računa delavca A.A.. Istovrstna napaka se je ponovila in tožnica je bila nanjo opozorjena, zato bi kot strokovnjak in oseba, ki je odgovorna za pravilno vodenje računovodske in knjigovodske dejavnosti podjetja morala sprejeti in izvesti ustrezne ukrepe, da do istovrstnih napak ne bi prišlo. Kršitev, ki jo je tožnica storila je bila takšna, da delodajalec, ob upoštevanju vseh okoliščin, s tožnico ni mogel nadaljevati delovnega razmerja, niti do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi v zvezi s kršitvami glede izplačila plače A.A., za mesec avgust, september in december 2009 podana pravilno, v objektivnem 6 mesečnem roku ter subjektivnem 30 dnevnem zakonskem roku. Sodišče pa ni presodilo ali iz dogodkov, ki jih je tožena stranka navedla v izredni odpovedi izhaja upravičenost odločitve tožene stranke, da je tožnica prekršila svojo dolžnost zakonitosti in strokovnosti dela finančno računovodske službe. Dejstvo, da tožnica plač ni obračunavala in izplačala pravilno, vsekakor kaže na nestrokovnost in nezakonitost dela tožnice. Pri ugotavljanju odgovornosti tožnice se je sodišče povsem nepotrebno in nekritično oprlo zgolj na mnenje izvedenca za računalništvo in informatiko A.B., čeprav je tožena stranka predlagala zaslišanje skrbnika informacijskega sistema gospo A.C. ki bi lahko največ povedala o vzrokih napačnih nakazil in možnosti, ki jih je tožnica imela, da bi ukrepala in preprečila ponavljanje napak. Tožena stranka je še pred zaključkom postopka na prvi stopnji pravočasno opozorila na neizvedbo dokaza in posledično na storitev absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka. Sodišče priče ni zaslišalo, čeprav je sodni izvedenec ob svojem zaslišanju poudaril, da ob pripravi mnenja ni razpolagal z izjavo gospe A.C. in je izpovedal, da ima skrbnica sistema MIT A.C. o samem sistemu zagotovo več znanja in če bi razpolagal z njeno izjavo, da bi bile ugotovitve v izvedenskem mnenju drugačne. Sodišče bi dokaz z zaslišanjem priče A.C. moralo izvesti, da bi toženi stranki omogočilo dokazovanje in enako obravnavanje v postopku. Izvedenec je kot možen vzrok za napake pri nakazilu delavcu A.A. navedel več razlogov, kar ni odraz njegovega prepričljivega znanja in natančnega dela, zato je tožena stranka predlagala postavitev novega sodnega izvedenca, vendar sodišče njenemu predlogu ni sledilo. Ne glede na to, pa je tudi izvedeniško mnenje in izpoved izvedenca zadostno potrdilo tisti razlog, ki je bil tožnici očitan in opredeljen kot razlog za izredno odpoved, saj je sodni izvedenec izrecno poudaril, da so podatki za delavca A.A., v modelu kadrovske evidence, odstopali od podatkov ostalih delavcev, vsaj glede zapisa podatka transakcijskega računa, ki da ni bil vnesen v evidenco kot pri ostalih delavcih. Izvedenec je tudi potrdil navedbe A.D., da je bila v njegovi prisotnosti narejena simulacija obračuna plač brez TRR in s TRR zaposlenega A.A., ki je pokazala, da je bilo potrebno s ročno korekturo, vsak mesec znova, vnesti manjkajoči TRR delavca A.A., za ostale delavce pa ne, ker so ti imeli popolno kadrovsko evidenco. Sodišče se je preveč oprlo na razloge in vzrok za napačno nakazilo, čeprav to, kot izhaja iz razloga za odpoved ni bilo odločilno. Zato bi sodišče s postavitvijo drugega izvedenca lahko ugotovilo popolnoma točen razlog za napačna nakazila in bi bilo potrebno tudi upoštevati izpoved direktorice A.E., kot prič A.D. in A.A., ki so vsi izpovedali, da do napak pri nakazilih plač, po odhodu tožnice, ni več prihajalo. Navedeno pa je odločilno tudi v zvezi z ugotovitvami glede nepravilnega izplačila plač direktorice A.E.. Tudi tu je sodišče napačno ugotovilo posamezna odločilna dejstva. Glede zamude roka za odpoved je napačno ugotovilo, da je subjektivni rok za odpoved pričel teči z dnem obiska revizorja, čeprav revizor višine razlike in časovnega obdobja nepravilnega obračuna plače direktorice, tedaj še ni ugotovil. Direktorica je bila z obsegom in s kršitvijo glede obračuna in izplačila plač v celoti seznanjena šele kasneje, kar je bilo v postopku pojasnjeno, tako z njenim zaslišanjem, kot zaslišanjem revizorja A.F.. Direktorica je izrecno poudarila, da je šele, ko je po sestanku dobila plačo za naslednji mesec videla, da je izračun drugačen. V mesecu decembru je bila preverjena in testirana le višina plače za oktober in ne višina in način obračuna za ostale mesece. Tudi sicer subjektivni zakonski rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi, skladno z določbo drugega odstavka 110. člena ZDR, začne teči v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, kar pomeni, da bi to bilo v konkretnem primeru šele, ko so bila direktorici znana vsa odločilna dejstva glede nepravilnega obračuna višine plače ter odgovornost tožnice. Do napačne presoje sodišča je prišlo tudi, ker je sodišče nekritično sledilo izpovedi tožnice, izpoved direktorice A.E. pa je ocenilo kot neverodostojno oziroma je ni upoštevalo. Pri tem je sodišče neprimerno ugotovilo, da če je direktorica visoko učena oseba, ker je doktorica znanosti, pozna tudi plače in sistem obračunavanja plač. Za pravilen obračun plač je namreč pristojen računovodja. Tožnica je bila tista, ki je bila dolžna paziti na določbo aneksa k pogodbi o zaposlitvi, ki se je nanašal na plačo. Kot vodja računovodstva tudi sicer ni mogla biti vezana na nobena ustna navodila, tudi če bi res obstajala, kot je to navedlo sodišče. Računovodja mora spoštovati zakonodajo in predpise, saj je odgovoren za zakonitost finančno računovodskega področja in ne more delati po ustnih odredbah. V pogodbi o zaposlitvi je bilo jasno in nedvomno zapisano, da znaša osnovna plača v.d. direktorice 90 % osnovne plače župana, največje občine ustanoviteljice. Tožnica pa zaradi malomarnosti oziroma opustitve dolžne skrbnosti, kar je v nasprotju z njenimi delovnimi dolžnostmi, tega podatka ni vnesla v informacijski sistem, zaradi česar je direktorici nepravilno izračunavala previsoka plača. Prav tako je po mnenju tožene stranke sodba nepravilna tudi glede določene višine odškodnine, namesto reintegracije, saj tožnici tudi, če bi obveljalo, da je odpoved nezakonita, takšna odškodnina, glede na dosedanjo sodno prakso, ne bi pripadala. Sodišče bi moralo pri višini odškodnine upoštevati, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena zgolj 6 let, pri tem pa njene navedbe, da je težko zaposljiva oseba niso realne, saj je imela še v času dela pri toženi stranki svoje podjetje. To je tožena stranka v postopku navajala, pa sodišče tega ni upoštevalo. Sodišče je upoštevalo dejstvo, da je tožnica v času odločanja zbolela za rakom in navedeno okoliščino štelo kot bistveno okoliščino, na podlagi katere je zaključilo, da je tožnica težko zaposljiva oseba. To ni pravično. Dejstvo je, da je prišlo do te tragične bolezni tožnice, vendar je neutemeljena odločitev, da naj bi to bremenilo toženo stranko. Tožena stranka pa nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka, ki jo bremenijo skladno s sklepom sodišča opr. št. I Pd 109/2010 z dne 2. 3. 2012. Odločitvi tožena stranka nasprotuje že po temelju, saj so glede na dejstvo nepravilne odločitve sodišča o nezakonitosti opomina in razveljavitvi izredne odpovedi neutemeljeni. Sicer pa so stroški tudi previsoko odmerjeni glede na uspeh, saj tožnica ni uspela v celoti in njen neuspeh ni bil le v neznatnem delu.

Tožnica je odgovorila na pritožbo tožene stranke in prerekala trditve tožene stranke v pritožbi. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da pravni interes tožnice za vložitev tožbe ni podan in je sodišče v sodbi pravilno obrazložilo, da se pravni interes glede razveljavitve disciplinskega ukrepa, presoja glede na čas, ko je tožena stranka disciplinski ukrep izrekla, takrat pa je pravno razmerje med tožnico in toženo stranko obstajalo. Tožnica je kot „vodja računovodstva“ delovala z vso potrebno skrbnostjo, saj je skušala s pomočjo informatikov napako odpraviti, kar pa ni uspela. Odgovornost za to pa ni moč pripisati tožnici, saj je bila kot „vodja računovodstva“ le eden od uporabnikov informacijskega sistema in ne njegov oblikovalec.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo in, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

K pritožbi tožene stranke: Tožena stranka s pritožbo izpodbija I. in II. točka izreka (razen zavrnilni del) sodbe sodišča prve stopnje in sklep o stroških postopka z dne 2. 3. 2012, iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku.

Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP ni podana. Iz obsežne obrazložitve pritožbe izhaja, da uveljavlja pritožba predvsem nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in s sprejeto dokazno oceno. Tožena stranka namreč v pritožbi povzema vsebino izvedenih dokazov in podaja svoje videnje dokazne ocene, seveda na način, ki ustreza njenim trditvam v postopku. Očitka tako imenovane protispisnosti v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa na tak način ni mogoče utemeljiti. Ta kršitev namreč ni podana, če je obrazložitev sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi, z izpovedbami prič in zaslišanih strank, temveč je podana le, če je o odločilnih dejstvih nasprotje v tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Takšnega nasprotja tožena stranka v pritožbi niti ne zatrjuje.

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje nezakonito razveljavilo disciplinski ukrep tožene stranke - opomin z dne 29. 12. 2009, čeprav tožnica ni izkazala pravnega interesa za ugotovitveno tožbo ter da ima sam izrečen disciplinski ukrep smisel le za delavca, ki je še v delovnem razmerju. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je pravni interes potrebno posebej dokazati pri ugotovitveni tožbi, medtem ko pri oblikovalni tožbi, med katero spada tudi tožba za razveljavitev pisnega opomina, se pravni interes predpostavlja. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožena stranka tožnici, pred podajo pisnega opomina, ni vročila vabila in ji tudi ni omogočila zagovor, zato tožena stranka tožnici pisnega opomina z dne 29. 12. 2009 ni izdala na podlagi zakonito vodenega disciplinskega postopka zato je sodišče prve stopnje, disciplinski ukrep kot nezakonit razveljavilo.

Tožena stranka je dne 4. 2. 2010 tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, na podlagi druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. V odpovedi je tožena stranka tožnici očitala naslednje kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja: - da delavcu A.A. ni bila pravilno izplačala plača za mesec junij 2009, ki je bila delavcu izplačana v mesecu juliju 2009, pri čemer je bilo po poizvedovanju ugotovljeno, da je bila njegova plača nakazana na račun sodelavca A.G.; - da se je enako zgodilo pri izplačilu plače za mesec avgust 2009, ki je bila izplačana dne 2. 9. 2009 in da je delavec A.A. plačo za avgust 2009 prejel na svoj osebni račun šele 1. 10. 2009, kar en mesec po siceršnjem izplačilu; - da se je kljub opozorilom enaka situacija pojavila tudi s plačo za mesec september 2009 in december 2009, ki je bila izplačana 6. 1. 2010 in je delavec A.A. ni prejel; - da je bilo enako s plačo za maj 2008 za delavko A.H., ki jo je tožnica nakazala na račun A.I.; - da je revizor poslovanja družbe za leto 2009 ugotovil, da je tožnica vršilki dolžnosti direktorice obračunala in izplačala plačo v nasprotju s pogodbo o zaposlitvi oziroma odločitvijo lastnika o višini plače vršilke dolžnosti direktorice.

Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, ki določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpoved pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Za obravnavan primer sta relevantni določbi 31. člena ZDR, po kateri mora delavec vestno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanje pri delodajalcu ter 32. člen, ki določa, da mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni presojalo ali iz dogodkov, ki jih je tožena stranka navedla v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (v zvezi s kršitvami glede izplačila plače A.A. za mesec avgust, september in december 2009) izhaja upravičenost odločitve tožene stranke, da je tožnica kršila svojo dolžnost zakonitosti in strokovnosti dela vodje finančno računovodske službe. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje, da dejstvo, da tožnica delavcu A.A. ni obračunala in izplačala plač pravilno in pravočasno, vsekakor kaže na nestrokovnost in nezakonitost dela tožnice kot vodje računovodstva. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na mnenje izvedenca za računalništvo in informatiko A.B., ki je v mnenju zapisal, da lahko pri nadgradnji kateregakoli informacijskega sistema pride do najrazličnejših napak, ki obsegajo zelo širok spekter. Do napak lahko pride tudi pri zamenjavi podatkovnega strežnika medtem ko pri zamenjavi delovne postaje praviloma do napak ne pride, razen če nova delovna postaja glede strojne opreme in sistemskega izvajalnega okolja ni skladna ali verificirana z zahtevami proizvajalca informacijskega sistema. Za primer napačnih nakazil plače A.A., na račun sodelavca A.G. je izvedenec ugotovil, da so podatki A.A. v modulu kadrovske evidence odstopali od podatkov ostalih delavcev, vsaj glede zapisa številke transakcijskega računa in da je zelo verjetno primarni izvor težav v zvezi z nakazili plač A.A., ki so vodile do napačnih nakazil ravno v modulu kadrovske evidence. Izvedenec je zapisal, da dejstvo, da je bila plača A.A. trikrat napačno nakazana (vedno na isti transakcijski račun sodelavca A.G.) zmanjšuje verjetnost človeške napake in povečuje verjetnost napake v delovanju sistema, predvsem v primeru transakcij sosednjih podatkovnih baz. Izvedenec je tudi zapisal, da je bilo v času od 1. 3. 2009 do 31. 3. 2010 na informacijskem sistemu izvedenih sedem nadgradenj, posodobitev, izboljšav oziroma popravkov in sicer dne 20. 4. 2009, 22. 4. 2009, 25. 9. 2009, 10. 11. 2009, 15. 12. 2009, 20. 1. 2010 in 10. 2. 2010. V zvezi z delovanjem informacijskega sistema MIT je izvedenec preveril pri družbi A. d.o.o. B., ki je bila prav tako uporabnica informacijskega sistema, ali so v primeru različnih nadgradenj, posodobitev in popravkih programa imeli težave pri uporabi tega sistema in ugotovil, da so se tudi pri družbi A. d.o.o. ponavljale napake ob nadgradnjah, posodobitvah in popravkih programa. Tako je zaključil, da na osnovi dejstev, da je bila plača A.A. trikrat napačno nakazana vedno na isti transakcijski račun (A.G.) in da so bili v sistemu osnovni podatki A.G. in A.A. zapisani na dveh zaporednih zapisih, je velika verjetnost, da je napako povzročila nadgradnja informacijskega sistema. V zvezi z zatrjevanjem tožene stranke, da je do napake prišlo ker je tožnica podatke o TRR zaposlenih vnašala ročno je izvedenec zaključil, da je takšna verjetnost majhna, saj bi se v tem primeru napake nakazil morale naključno pojaviti pri povsem različnih delavcih, ne pa trikrat pri istem delavcu.

Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj je predlog za zaslišanje priče A.C. zavrnilo in sicer, ker je zaključilo, da njena izpoved ne bi doprinesla k drugačni odločitvi. Poudarilo je, da je A.C. skrbnica sistema MIT pri družbi C. d.o.o. D., ki je pogodbena stranka tožene stranke in je njen interes predvsem, da sistem deluje brez napak, zato je pravilno zaključilo, da je bolj objektivno mnenje izvedenca, še posebej ob dejstvu, da pri izdelavi izvedenskega mnenja izvedenec ni izhajal samo iz listin v sodnem spisu, temveč je pridobil dodatne informacije od A.J., direktorice podjetja C. d.o.o. D. in opravil ogled poslovno informacijskega sistema MIT na lokaciji tožene stranke Izvedenec je tudi vzpostavil stik z A.K., direktorjem podjetja A. d.o.o. B. v zvezi z uporabo informacijskega sistema MIT. Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, saj če sodišče razumno oceni, da naj nekateri predlagani dokazi oziroma dejstvi, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali pa oceni da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati (Ustavno sodišče, Up 175/98 z dne 16. 2. 2002). S tem, ko sodišče prve stopnje ni izvedlo omenjenega dokaza, tako ni kršilo pravice tožene stranke do kontradiktornega postopka.

Glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke po postavitvi novega sodnega izvedenca. Po drugem odstavku 213. člena Zakona o pravdnem postopku je namreč sodišče tisto, ki odloča o tem, kateri dokazi o zatrjevanih odločilnih dejstvih naj se izvedejo in kateri ne. Prav tako lahko sodišče, če med postopkom dokazovanja ugotovi, da je neko dejstvo dokazano, opusti izvedbo drugih že prej dopuščenih dokazov, zlasti še, kadar oceni, da je izvedba predlaganih dokazov ne bi mogla vplivati na odločitev. Gre torej za pravico sodišča do izbire dokazov in presoje že izvedenih dokazov in ne za dolžnost izvesti vse predlagane dokaze.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo posamezna odločilna dejstva glede očitane kršitve tožnici, da je nepravilno izračunala plače direktorici A.E.. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka zamudila 30 dnevni rok za podajo odpovedi v zvezi z navedeno kršitvijo (da v.d. direktorice ni izplačevala plače v skladu s pogodbo o zaposlitvi), saj je sodišče zaključilo, da je tožena stranka zvedela za napačno obračunavanje plač v.d. direktorice že dne 16. 12. 2009, na sestanku z revizorjem, ko je le ta ugotovil napačno obračunavanje in izplačevanje plače. Takrat je v.d. direktorice tožnici naročila, da mora plačo pravilno obračunati. Tožnica je nato poračunala plačo v januarju 2010 in revizor je potrdil, da je poračun v redu. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka zamudila 30 dnevni rok za podajo odpovedi v zvezi z navedeno kršitvijo in da rok ni pričel teči dne 27. 1. 2010, ko je bil zagovor.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da mora delodajalec dokazati, da obstaja utemeljen razlog, ki upravičuje izredno odpoved (drugi odstavek 82. člena ZDR) in da tožena stranka ni dokazala, da so obstajali razlogi za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Prav tako ni dokazala, da so obstajale okoliščine, ki bi onemogočale nadaljevanje delovnega razmerja v skladu s prvim odstavkom 110. člena ZDR ter je zato sodišče izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 2. 2010 razveljavilo.

Sodišče prve stopnje je o stroških postopka odločilo s sklepom z dne 2. 3. 2012 in je stroške postopka pravilno odmerilo, zato je pritožba tožene stranke v tem delu neutemeljena.

K pritožbi tožnice: Zakon o delovnih razmerjih v prvem odstavku 118. člena ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe in določa, da če sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevati delovnega razmerja, lahko sodišče na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, najdalje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ne gre za odškodnino po pravilih civilnega prava, pač pa za odškodnino po določbah ZDR, do katere je upravičen delavec iz razloga nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v primeru, ko se delavec ne vrne na delo in sodišče razveže sicer nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje glede odmere odškodnine v višini 36.985,80 EUR, kar predstavlja 12 mesečnih plač. Po oceni pritožbenega sodišča je dosojena odškodnina primerna in pravična ter določena v okviru določil 118. člena ZDR, upoštevaje pri tem kriterije, ki jih je ugotavljalo sodišče in je višina tudi v skladu s sprejeto sodno prakso. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo starost tožnice, poklic, neuspešno iskanje nove zaposlitve, zdravstvene težave tožnice, družinske razmere tožnice in da je tožnica bila pri toženi stranki zaposlena 7 let, skupno delovno dobo pa ima 34 let. Ob upoštevanju navedenih kriterijev je sodišče odškodnino v višini 12 plač prisodilo tudi tožnikom v zadevi Pdp 482/2011 z dne 26. 10. 2011 in Pdp 486/2011 z dne 26. 11. 2011. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje v presežku (26.971,80 EUR) pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek zato je pritožba tožnice neutemeljena.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice in pritožbo tožene stranke zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica in tožena stranka trpita glede na uspeh s pritožbo vsaka svoje stroške pritožbe. Prav tako pa odgovor tožene stranke na pritožbo tožnice in odgovor tožnice na pritožbo tožene stranke ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve, zato vsaka stranka trpi svoje stroške odgovora na pritožbo. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi 154. členom ZPP.