Jedro

Predhodno vložen predlog za izdajo začasne odredbe oziroma predhodna odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe (ali ugoditvi) ne ovirata obravnavanja novega predloga za izdajo začasne odredbe z drugo vsebino ali utemeljenega z dejanskimi okoliščinami, nastalimi po trenutku, ki ne morejo oziroma niso več mogle biti pomembne za odločitev o prvem predlogu.

Tožnica je vsaj s stopnjo verjetnosti izkazala, da je toženec po izdaji predhodne začasne odredbe pričel samovoljno posegati v njuno skupno premoženje, kakor tudi v premoženje, ki je sicer njena izključna last, saj je na nepremičnini parc. št. 240 k.o. ..., ki jo tožnica uveljavlja kot skupno premoženje, samovoljno porušil dva objekta, na takšen način pa razpolagal s skupnim premoženjem pravdnih strank brez soglasja tožnice, prav tako pa je tudi brez soglasja tožnice opravil poseg na nepremičnini stavba št. 220, stoječa na parc. št. 202 k.o. ..., katere izključna zemljiškoknjižna lastnica je tožnica, ji v decembru 2019 preprečil dostop do podstrešja stanovanjske hiše na naslovu ..., katere solastnica je, saj je zaklenil arhiv, ki se nahaja na podstrešju in vzel ključe. Poleg teh okoliščin, ki jih je tožnica z verjetnostjo izkazala že v predlogu za izdajo začasne odredbe, pa je sodišče prve stopnje prav tako pravilno v ugovornem postopku ugotovilo še obstoj novih okoliščin, za katere je tožnica izvedela šele po izdaji sklepa o začasni odredbi, ki jih je tožnica prav tako verjetno izkazala, toženec pa teh dejanskih ugotovitev s pritožbo niti ne izpodbija, da je toženec še v času veljavnosti predhodne začasne odredbe želel razpolagati s skupnim premoženjem na način, da ga je poskušal obremeniti s sklenitvijo treh pogodb o ustanovitvi služnostne pravice, s katerimi bi se s stvarno služnostjo v korist E. d.d. obremenile določene nepremičnine, ki jih tožnica uveljavlja kot skupno premoženje.

Čeprav ima načeloma toženec prav, da ravnanja, ki se mu očitajo, razen sklepanja pogodb o ustanovitvi stvarne služnosti, ki že predstavljajo aktivno ravnanje toženca v smeri obremenjevanja nepremičnin, ki so predmet skupnega premoženja, ne izkazujejo neposrednega razpolaganja (odtujevanja oziroma obremenjevanja) s skupnim premoženjem, pa to dejstvo za odločitev v tej zadevi ni pravno relevantno, saj, za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve ni potrebno izkazati aktivnega ravnanja dolžnika, temveč zadostuje že verjeten izkaz nastanka posledice same, torej nevarnosti za bodočo izterjavo, pri čemer mora upnik zatrjevati in dokazati okoliščine take narave in obsega, da so zmožne povzročiti zahtevo nevarnosti. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ta izhodišča pri uporabi materialnega prava (1. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ) za presojo utemeljenosti predlagane začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve v tem konkretnem primeru uporabilo pravilno, ko je zaključilo, da zaradi ugotovljenih ravnanj toženca obstoji konkretna objektivna nevarnost za uveljavitev tožničine končne terjatve-da doseže delitev skupnega premoženja v postopku delitve, saj obstaja (objektivna) nevarnost, da bo toženec, ki je ob tem, da samovoljno upravlja s skupnim premoženjem, tudi že začel opravljati konkretna dejanja v smeri razpolaganja s skupnim premoženjem s sklepanjem pogodb o ustanovitvi stvarne služnosti, brez izdaje začasne odredbe s skupnim premoženjem v prihodnosti tudi dejansko razpolagal, ga ne samo obremenil, temveč tudi odtujil, s tem pa, bi v primeru odtujitve nepremičnin in poslovnih deležev v gospodarskih družbah dobrovernemu kupcu, povzročil izgubo tožničine lastninske pravice na nepremičninah in imetništva poslovnih deležev, zaradi česar bi bila posledično kasnejša delitev tega skupnega premoženja celo onemogočena, v primeru njihove odtujitve nedobrovernemu kupcu pa bi bila delitev vsaj otežena, saj bi morala takšno pogodbo tožnica najprej izpodbijati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi opr. št. P 376/2019 z dne 12. 6. 2020, vložen po pooblaščencu dne 17. 6. 2020, kot neutemeljen zavrnilo (točka I. izreka) in odločilo, da se odločitev o stroških postopka zavarovanja z začasno odredbo pridrži za končno odločbo (točka II. izreka).

2. Zoper navedeni sklep se je v roku pritožila tožena stranka (v nadaljevanju: toženec), ki sklep izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v celoti razveljavi in tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) naloži povračilo sodnih stroškov. V pritožbi toženec najprej povzame bistveno vsebino izpodbijanega sklepa, nato pa najprej vztraja pri svojih trditvah, da gre pri tej zadevi zavarovanja za že pravnomočno razsojeno stvar (t.i. res iudicata) in nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da gre za povsem nov predlog nove začasne odredbe, utemeljene z novimi okoliščinami in predpostavkami, o katerih še ni bilo pravnomočno odločeno. Meni, da sklicevanje tožnice na predpostavke iz 3. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ samo po sebi ne pomeni novih dejstev, pač pa gre za vprašanje uporabe materialnega prava, kar ne more biti argument, da bi naj bil podan popolnoma nov predlog za izdajo začasne odredbe. Nadalje pa še opozarja, da je bilo glede pogojev za izdajo prve začasne odredbe že pravnomočno odločeno v delu, ki se nanaša na navedbe tožnice, da ji je toženec preprečil dostop do slehernih informacij in delovanja gospodarskih družb ter da je brez tožničine vednosti razpolagal s skupnim premoženjem na način, da je posojal denar. Sodišču prve stopnje očita, da se do tega ni konkretno opredelilo oziroma, da je glede na obrazložitev mogoče sklepati, da je ponovno obravnavalo tudi vse tiste razloge, o katerih je bilo sicer že pravnomočno odločeno, saj je v točkah 10. in 14. sklepa ponovno ocenjevalo okoliščine v zvezi z delovnim razmerjem tožnice, da naj bi ji toženec s tem preprečil dostopa do informacij glede premoženja, da naj bi prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi, da bi ji naj prepovedal opravljati računovodska dela, da bi ji naj preprečil vstop v poslovne stavbo in postopka pred Delovnim sodiščem, da naj bi toženec posojal denar... O vsem tem pa je bilo po oceni toženca že pravnomočno razsojeno, zato sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 12. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 274 členom in 2. odstavkom 319. člena ZPP, ki že sama po sebi povzroči nezakonitost sklepa. Le-ta pa je po mnenju toženca še dodatno nezakonit, ker je sodišče prve stopnje pri presoji obstoja okoliščin za izdajo začasne odredbe, le-te upoštevalo skupaj z ″novimi″ okoliščinami, torej kot skupek oz. celoto okoliščin. Sodišču prve stopnje ob tem še očita, da je njegova obrazložitev, da je nevarnost za uveljavitev tožničine terjatve v zadostni meri konkretizirana glede na nove okoliščine, upoštevaje tudi predhodne okoliščine (ki sicer sme zase niso zadoščale za izdajo začasne odredbe), v nasprotju s samo seboj, zato je po njegovi oceni sodišče prve stopnje zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Takšni obrazložitvi sodišča prve stopnje pa očita tudi nedopustno kopičenje razlogov za izdajo začasne odredbe, ki šele vključno s tistimi, ki so že bili pravnomočno zavrnjeni, sodišču zadoščajo za izdajo predlagane odredbe. Nadalje toženec nasprotuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnica izkazala, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 5. 2019 nezakonita, kar bi naj dokazovala sklenjena poravnava z dne 6. 7. 2020, saj je sama sklenitev sodne poravnave rezultat svobodne volje strank in je tudi vprašanje nezakonitosti odpovedi bilo sporazumno rešeno. Da je tožeči stranki po sodni poravnavi delovno razmerje prenehalo, pa je bilo po njeni volji, saj je to želela, ko je uveljavljala upravičenje po 118. členu ZDR-1. To pa po mnenju toženca logično tudi pomeni, da je tožnici popolnoma nerelevantno ″informiranje″, ki naj bi ga bila deležna v okviru delovnega razmerja. Toženec v zvezi s temi okoliščinami sodišču prve stopnje še očita, da navedb toženca, da je bilo prenehanje delovnega razmerja prvenstveno po volji tožnice, ni ugotavljalo in se do teh njegovih navedb sploh ni opredelilo, sledilo je le navedbi tožnice, posledično pa je zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Nadalje toženec sodišču prve stopnje še očita, da je kot nevarnost za bodočo uveljavitev tožničine nedenarne terjatve za delitev skupnega premoženja povsem nekritično povzelo ″nove″ okoliščine, ki jih je v drugem predlogu navedla tožnica, toženec pa jih v pritožbi tudi povzema. Njegova ocena je, da četudi bi vse te okoliščine (da je toženec v februarju 2020 na nepremičnini 240 k.o. ... samovoljno porušil dva objekta brez soglasja tožnice, da je samovoljno izvedel popravilo na strehi stavbe 220 na parceli 202 k.o. ..., v lasti tožnice in brez njenega soglasja, da je tožnici v decembru 2019 preprečil dostop do podstrešja stanovanjske hiše, kjer naj bi zaklenil arhiv in vzel ključe in da naj bi se v arhivu nahajali dokumenti, ki naj bi bili tožničina last, pa tudi, da je poskušal obremeniti določene nepremičnine z ustanovitvijo služnosti) resnično obstajale, ne predstavljajo verjetnega izkaza objektivne nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena, zato sodišču prve stopnje, ki je takšen zaključek sprejelo, očita zmotno uporabo materialnega prava. Izpostavlja, da se delitev skupnega premoženja praviloma opravi v nepravdnem postopku in na način, da si stranki razdelita posamezne stvari, da postaneta solastnika posamezne stvari ali pa na način civilne delitve-torej da se izplača delež v denarju, v pravdnem postopku pa se ugotavlja obseg premoženja kot celota, na celoto pa se nanaša tudi višina deleža. Sodišču prve stopnje, ki je v točki 7. obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnilo, da ima tožnica upravičen interes, da prejme stvar (nepremičnino) v delitvi v nepravdnem postopku takšno, kot je bila v trenutku razpada zakonske skupnosti in na njej stoječimi objekti in se z rušenjem objekta nepovratno ustvarja sprememba substance stvari in bistveno znižuje njena vrednost, ter da ima enako upravičen interes pridobiti stvar v naravi, namesto zgolj obligacijske terjatve, ter na podlagi navedenega v točki 12. obrazložitve izpodbijanega sklepa zaključilo, da je tožnica s svojimi trditvami konkretizirala okoliščine, ki ogrožajo korektno delitev skupnega premoženja, toženec očita, da je s tem preko tožbenega zahtevka prejudiciralo delitev posamezne stvari oz. način delitve premoženja, ne da bi za to imelo podlago v pravdnem spisu. Če se tožnica zavzema, da bo delitev nepremičnine 240 k.o. ... ogrožena zaradi dejstva rušitve dotrajanega objekta, se s prepovedjo obremenitve in odtujitve te, kakor vseh ostalih nepremičnin in deležev gospodarskih družb, po mnenju toženca taka delitev ne more zavarovati. Meni namreč, da v tem kontekstu nobeno ravnanje, ne rušenje dotrajanega objekta, ne popravilo strehe, ne domnevna preprečitev dostopa do arhiva na podstrešju (in ostalo, kar sodišče navaja), ne predstavlja okoliščin (predpostavk), s katerimi bi se izkazovala utemeljenost izdane začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve, kot je to odločilo sodišče prve stopnje, saj je to sredstvo zavarovanja na mestu takrat, kadar upniku uspe dokazati dejanja dolžnika v smeri odtujevanja in obremenjevanja stvari, na način, da bo s tem uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena. Toženec (na več mestih) izpostavlja tudi dejstvo, da je tožnica dosegla pri vseh nepremičninah vpis zaznambe spora in vztraja ter obsežno ponavlja vse dosedanje navedbe o tem, da tožnico varuje že zaznamba spora in da tudi iz tega razloga ni pogojev za izdajo začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnin, saj je posledično takšna začasna odredba povsem nesorazmerna in nepotrebna. Po prepričanju toženca tožnica tudi sicer ni izkazala predpostavk za izdajo začasne odredbe. Meni namreč, da zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica s trditvijo, da je toženec zrušil stavbo, da je popravil streho in da ji je preprečil dostop do arhiva ter izkazal samovoljo pri osnutkih pogodb o ustanovitvi neprave stvarne služnosti v javno korist gospodarske osebe javnega prava, izkazala objektivno nevarnost za uveljavitev njene terjatve, ne upravičuje odredbe, ki prepoveduje razpolaganje in obremenjevanje predmetnih nepremičnin in poslovnega deleža v gospodarskih družbah, saj opisana ravnanja po njegovem mnenju ne izkazujejo delovanja toženca v smeri prodaje ali obremenitve nepremičnin oz. poslovnih deležev, niti ne kakšnih objektivnih zunanjih dejavnikov, zaradi katerih bi obstajala nevarnost, da bo uveljavitev tožničine terjatve onemogočena ali precej otežena. Trditvena podlaga tožnice po oceni toženca ne vodi v zavarovanje njenega pravnega interesa s prepovedjo obremenitve in odtujitve nepremičnin in poslovnih deležev, zato je njen predlog nesklepčen, posledično pa to po njegovem mnenju velja tudi za sklep sodišča prve stopnje, ko s temi okoliščinami utemeljuje izdajo začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnin, pri čemer še navede, da bi v primeru, če bi toženec razpolagal z nepremičninami in poslovnimi deleži v gospodarskih družbah dobrovernemu kupcu, tožnica izgubila svojo lastninsko pravico in bi bila poznejša delitev skupnega premoženja onemogočena. Meni še, da tožnica na takšen način zasleduje cilj delitve konkretno navedene parcele 240 k.o. ... v nespremenjenem stanju in se upira rušenju in spreminjanju te nepremičnine, sodišče pa prepove tožencu obremenitev in odtujitev nepremičnin, kar po njegovi oceni že po logiki stvari ne sodi skupaj. V nadaljevanju pritožbe toženec ponavlja tudi svoje navedbe o potrebnosti rušenja objektov na tej nepremičnini in izpostavlja, da teh njegovih trditev tožnica ni prerekala, zaradi česar bi jih moralo šteti sodišče prve stopnje kot priznana. Ker je sodišče prve stopnje navedlo, da tožencu glede teh navedb ni sledilo, ker za to ni predložil nobenih dokazov, je po njegovi oceni ravnalo v nasprotju z določilom 214. člena ZPP. Tudi sicer pa meni, da zaradi rušenja objekta tožnica ne more biti prizadeta v svojem deležu na skupnem premoženju, saj se bo delež določal na podlagi stanja v času razveze zakonske zveze ali njenega razpada in se bo določil na zemljiščih (družbah) in ostalem premoženju, ne pa na stavbi ali delu stavbe. Meni še, da s tem tudi ni nastala nenadomestljiva škoda, s samim rušenjem pa tožnica tudi ni utrpela nobenih neugodnih posledic, saj objekta ni uporabljala, niti nikoli s tem objektom ni imela nobene zveze, niti ga ni imela v posesti. Ob tem pa ponovno izpostavlja, da rušenje po sami naravi stvari ne pomeni odtujitve ali obremenitve nepremičnine v smislu zavarovanja, ki se zasleduje z začasno odredbo in ne razpolaganja s skupnim premoženjem pravdnih strank brez soglasja tožnice, kot to obrazloži sodišče prve stopnje v točki 16. izpodbijanega sklepa, prav tako pa tudi ne more biti niti indic za to, da naj bi toženec z rušenjem imel namen nepremičnino obremeniti ali odtujiti. Vztraja pa tudi pri svojih trditvah, da gre pri tej nepremičnini za njegovo posebno premoženje in soglasja tožnice ne potrebuje. Pa tudi, če bi soglasje potreboval, po njegovi oceni ni namen predmetne začasne odredbe preprečevanje povzročitve škode oz. prepoved spremembe na stvareh, na katere meri terjatev. Sodišču prve stopnje nadalje toženec še očita, da so njegovi razlogi, da naj bi tožnik z rušenjem ″razpolagal″ z nepremičnino, v nasprotju z določilom 271. (273.) člena ZIZ, ki kot sredstvo zavarovanja določa prepoved obremenitve in odtujitve, ne govori pa o „razpolaganju“, ki je širši pojem kot obremenitev in odtujitev. Toženec sklicujoč se pri tem na odločbo VSL sklep II Cp 2520/2013, še izpostavlja, da mora predlagatelj izkazati subjektivno konkretno delovanje nasprotne stranke v smeri onemogočanja ali oteževanja izterjave, ki pa mora pripeljati do objektivne posledice, torej, do stanja, ko je izterjava ogrožena, in ocenjuje, da očitana ravnanja in namen same začasne odredbe takšne nevarnosti v konkretni zadevi ne dokazujejo oziroma ne izkazujejo. Sodišču prve stopnje očita, da tega, zakaj naj bi bila z rušitvijo objekta tožnica onemogočena v doseganju ciljev svojega sodnega varstva, ne obrazloži. Opozarja tudi na odločbo VSL II Ip 809/2015, po katerem sodišče, ne sme izdati začasne odredbe, če presega namen zavarovanja, kar pa pomeni, da mora biti začasna odredba utemeljena tako z vidika terjatve (o.p. in njenega zavarovanja) in v luči namena in predlaganega obsega zavarovanja, ki opravičujejo njeno izdajo in izpostavlja, da izdana začasna odredba v tem konkretnem primeru ne preprečuje niti rušenja objekta, niti dostopa tožnice do svojega podstrešja (arhiva) ali izvajanja nujnih popravil ipd.. Tožencu tudi ni jasno, kako naj bi poseg na strehi (popravilo poškodbe na strehi), kjer je šlo za enkraten poseg, zaradi nujnih popravil in preprečenja zamakanja ter s tem preprečitve škode, vplival na oteževanje oz. nezmožnost dosega pravnega varstva v konkretni zadevi. Ob tem pa vztraja, da je tudi ta nepremičnina skupno premoženje pravdnih strank in tožnica ni njegova izključna lastnica, saj z nasprotno tožbo toženec zahteva, da se ugotovi, da je ta nepremičnina skupno premoženje, zato sodišču prve stopnje, ki tej navedbi toženca naj ne bi namenilo nobene pozornosti, pač pa je sledilo tožnici, da je ZK lastnica te nepremičnine, očita, da mu je s takšnim ravnanjem kršilo pravico do izjave v postopku, sklep pa je tudi v nasprotju s samim seboj, saj ni jasno, kako bi lahko bila izdana začasna odredba zaradi varstva domnevne lastninske pravice tožnice. Ker ima toženec na skupnem premoženju pravico opraviti nujna popravila, ki preprečujejo nastajanje škode, je po njegovem mnenju obrazložitev sodišča prve stopnje, da toženec brez soglasja tožnice ne more posegati v premoženje (tudi, če bi bilo to njeno, pa ni), v nasprotju z materialnim pravom. Že po sami naravi stvari pa popravila po mnenju toženca ne pomenijo nikakršne nevarnosti oteževanja sodnega varstva oz. povzročanja, da bi sodno varstvo zaradi tega lahko izgubilo svoj pomen. Prav tako mu tudi ni jasno, kaj ima popravilo strehe (kot prej rušenje objekta) sploh zveze z obremenitvami in odtujitvami nepremičnine oz. zakaj bi popravilo strehe (in prej rušenje objekta) izkazovalo potrebo po zavarovanju s prepovedjo obremenitve in odtujitve nepremičnin ter poslovnih deležev v gospodarskih družbah. Toženec nasprotuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da ji toženec preprečuje dostop do podstrešja (arhiva). V zvezi s tem zaključkom mu očita, da je nekritično sledilo navedbam tožnice in jo privilegira na način, da je napačno uporabilo 8. člen ZPP, po katerem mora sodišče odločiti na podlagi skrbne in vestne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do vsebine ovadbe, glede fotografij pa je zapisalo, da je iz njih razvidno, da tožnica odnaša iz stanovanjske hiše dokumentacijo, v nasprotju s tem pa zaključilo, da je tožnici onemogočen dostop do arhiva v katerem se nahajajo „njeni“ dokumenti, kar po njegovi oceni predstavlja tudi bistveno kršitev določb ZPP po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Še vedno tudi vztraja pri trditvah, da tožnica na podstrešju ni imela „svojega“ arhiva, pač pa se je tam nahajala njegova dokumentacija. Podaja še lastno interpretacijo dokazov in lastne dejanske zaključke o tem, da je tožnica imela in ima ključ tako od objekta, kakor tudi podstrešja (kjer se je nahajala dokumentacija) in da ji nikakršen dostop ni bil z ničemer onemogočen ali otežen (in ju tudi sedaj ni). Sodišču prve stopnje očita, da je v zvezi s temi dejstvi degradiralo navedbe toženca in povsem (brez kakršnekoli obrazložitve ali dokazov) sledilo popolnoma pavšalni navedbi tožnice, da ne more dostopati do dokumentacije. Tudi, če bi bilo navedeno res, pa meni, da ni jasno, kaj bi imelo onemogočanje odnašanja nedoločene dokumentacije sploh zveze z obremenitvami in odtujitvami nepremičnin oz. zakaj bi odnašanje neke dokumentacije izkazovalo potrebo po zavarovanju s prepovedjo obremenitve in odtujitve nepremičnin ter poslovnih deležev v gospodarskih družbah. V zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje, da naj bi sestavljene pogodbe o ustanovitvi služnosti kazale na to, da bi naj toženec brez soglasja tožnice želel razpolagati s skupnim premoženjem in zaradi česar bi naj bilo sodišče še bolj prepričano, da obstoji nevarnost uveljavljanja terjatve, pa toženec ponavlja dosedanje navedbe o tem, da gre za služnosti, ki jih je zahteval E. d.d., ki je tudi predlagal njihovo sklenitev v izogib pridobitve služnosti po prisilni poti, da gre za služnosti elektro vodov, ki potekajo oz. naj bi potekali preko zemljišča za javno elektro infrastrukturo in za javno korist, da gre za električne napeljave, ki so namenjene tudi elektro oskrbi toženčevih nepremičnin in objektov (na katerih tudi tožeča stranka poskuša pridobiti lastninsko pravico s tem, ko zatrjuje, da naj bi bile skupno premoženje), da bo v primeru, da tožnica ne bo dala soglasja k podpisu pogodb, E. d.d. primoran služnosti doseči po sodni poti in da torej ne gre za to, da bi toženec skušal obremeniti nepremičnine s služnostjo, da ne gre za nobeno prisvajanje pravice toženca do samostojnega razpolaganja s premoženjem. Toženec meni, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je tožnica izkazala pogoje za izdajo začasne odredbe in sicer nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, saj z nobenim ravnanjem toženec ni izkazal razpolaganja (niti odtujevala ali obremenjevala) predmetnega premoženja (ne nepremičnin, ne deležev na družbah in ne drugega premoženja) in tožnica ni podala prav nobenega relevantnega dokaza o nasprotnem, niti ni za to podala niti enega utemeljenega razloga ali trditvene podlage. Meni, da tožnica ne navaja, sodišče prve stopnje pa ne obrazlaga in ne dokazuje predpostavke verjetnega obstoja nevarnosti, da brez začasne odredbe terjatve ne bo mogoče izpolniti, saj nevarnost ni konkretizirana, ne zatrjevana in ne dokazana in to niti z objektivnega niti iz subjektivnega vidika, enako pa po njegovem mnenju velja tudi za nevarnost, ki bi eventualno ogrožala ugotovitev in pridobitev/vpis lastninske pravice tožeče stranke na predmetnem premoženju (tako poslovnih deležih družb, nepremičninah, deležih gospodarskih družb). Toženec sodišču prve stopnje še očita, da ne obrazloži, kako naj bi konkretna nevarnost sploh vplivala na eventualni bodoči vpis lastninske pravice na deležu v družbah oz. solatnem deležu na nepremičninah in družbah in kako naj s temi ravnanju ne bi bilo omogočena pravno varstvo, ki se zasleduje s tožbo. Toženec nadalje v pritožbi še izpostavlja, da je sodna intervencija z začasno odredbo tudi popolnoma nesorazmerna in nepotrebna, Glede na obstoječe zavarovanje z zaznambo spora, ki dejansko preprečuje vse nadaljnje vpise, tožnica, če bi uspela v sodnem postopku, ne bi utrpela nobene škode zaradi neizdaje začasne odredbe. Za toženca pa gre za povsem nesorazmeren in škodljiv ukrep zaradi nastanka nepopravljive škode na celotnem premoženju, predvsem pa na gospodarskih družbah. Z začasno odredbo bi tožencu nastala škoda že sama po sebi, saj gre za poseg v lastninsko pravico, ki pa je škoda že sama po sebi in nikakor ni neznatna, kot je to popolnoma neutemeljeno in brez obrazložitve zapisalo sodišče prve stopnje v točki 16. izpodbijanega sklepa. Ponovno izpostavlja in pojasnjuje škodo, ki ki bi zaradi vpisa začasne odredbe v sodnem registru nastala družbama P. d.o.o. in F. d.o.o. (t.j. zmanjšanje vrednosti družb, lahko pa bi pomenilo tudi takšno škodo, da bi bilo poslovanje družb resno ogroženo zaradi poslabšanja bonitetne ocene družb napram bankam upnicam, ki družbam zagotavljajo kredite in zmanjšanje zaupanja za najmanj 30%). Ob tem pa še dodaja, da lahko nastane s prepovedjo odtujitve in obremenitve poslovnih deležev v gospodarskih družbah tožencu ogromna škoda, saj bo poslovanje dražb zaradi vseh navedenih okoliščin izjemno omejeno in ogroženo. Toženec ne soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi toženec utrpel le neznatno škodo, in da lahko neomejeno posluje. Očita pa mu še, da je napačno zaključilo, da teh navedb toženca ne bo upoštevalo, ker ne gre za škodo, ki bi nastala tožencu, pač pa gre za škodo, ki bi nastala družbam, saj je dejstvo, da je toženec družbenik družb (lastnik), kar pomeni, da je škoda, ki nastane družbam tudi škoda, ki nastane slednjemu, ki ima kot družbenik razna lastninsko pravna upravičenja (npr. tudi do izplačila dobička) in je bila zato po mnenju toženca dolžnost sodišča, da se do navedenega opredeli. Toženec tudi na tem mestu izpostavi dejstvo, da tožnica z ničemer ni izkazala ali dokazala, da toženec odtujuje ali obremenjuje nepremičnine ali poslovne deleže ali, da bi to želel storiti, zato sodišču prve stopnje očita, da brez dokazov ali utemeljitve navrže, da ″ne verjame″ tožencu, da nima namena, da bi odsvojil ali obremenil nepremičnine ali poslovne deleže družb.... Glede razlogov sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ki se nanašajo na samo verjetnost obstoja terjatve, pa se toženec v celoti sklicuje na svoje ugovorne navedbe in jih pritožbeno povzema, pri čemer poudarja, da je v samem ugovoru že opozoril na prejudiciranje zadeve, s čimer je po njegovi oceni sodišče prve stopnje tudi prekoračilo obseg odločanja v okviru presoje predloga za izdajo začasne odredbe.

3. Tožnica je na pritožbo toženca odgovorila, v odgovoru pa se zavzema za njeno zavrnitev.

4. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) preizkusi sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. V tej zadevi je tožnica skupaj z vloženo tožbo zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja in določitve deleža na skupnem premoženju vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje te nedenarne terjatve, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno in sicer je bil njen predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen. Tožnica je nato dne 4. 6. 2020 ponovno vložila predlog za izdajo začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremični, ki so predmet tožbenega zahtevka in s prepovedjo odtujitve in obremenitve poslovnega deleža toženca v družbah P. d.o.o. in F. d.o.o.. Temu predlogu za izdajo začasne odredbe je sodišče prve stopnje delno ugodilo s sklepom z dne 12. 6. 2020 in tožencu prepovedalo odtujiti in obremeniti njemu lastne nepremičnine do 1/2 njegovega lastniškega deleža, z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi ter mu prepovedalo odtujiti in obremeniti njegov poslovni delež v dveh gospodarskih družbah, do 1/2 njegovega poslovnega deleža, z zaznambo prepovedi v sodnem registru. Hkrati je odločilo, da tako izdana začasna odredba velja še 30 dni po pravnomočnem koncu tega pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo začasne odredbe v skladu z 272. členom ZIZ, da je tožnica verjetno izkazala obstoj njene nedenarne terjatve zoper toženo stranko s tožbenimi navedbami o skupnem premoženju, nastalem z delom v času zunajzakonske zveze in kasneje v času zakonske zveze pravdnih strank, ki je trajala od 18. 12. 1993 do 4. 12. 2018, ko je bila razvezana, dejansko pa je razpadla že dne 24. 8. 2018. Kot je obrazložilo v točkah 11. do 13. sklepa z dne 12. 6. 2020 je tožnica s temi trditvami in za te trditve predloženimi in predlaganimi dokazi uspela izkazati za verjetno, da njena terjatev zoper toženca, ki jo vtožuje v tem postopku, glede obsega skupnega premoženja in določitve deleža na njem, obstoji. V točkah od 14. do 17. obrazložitve sklepa z dne 12. 6. 2020 pa je še pojasnilo, da je tožnica izkazala za verjetno, da bo uveljavitev te njene terjatve brez izdaje začasne odredbe onemogočena ali precej otežena (pogoj po 1. alineji 2. odstavka 272. člena ZIZ), saj je zaključilo, da bi tožnica v primeru toženčeve odtujitve nepremičnin oziroma poslovnih deležev z neizdajo začasne odredbe lahko izgubila učinkoviti pravno varstvo proti dobrovernemu kupcu oziroma novemu imetniku poslovnih deležev. Dejstvo, da toženec samovoljno razpolaga in posega v skupno premoženje pravdnih strank, saj ruši objekte, onemogoča tožnici dostop do arhiva, v katerem se nahajajo dokumenti, ki so njena last in si nenazadnje lasti pravico posegati v njeno izključno lastnino, po oceni sodišča prve stopnje (poleg okoliščin, ki jih je tožnica navajala že v predhodnem postopku zavarovanja) še dodatno izkazuje verjetnost, da bo toženec s premoženjem, ki ga tožnica uveljavlja kot skupno premoženje, dejansko razpolagal, saj meni, da je to njegova pravica. Zaključilo je še, da s takšnim ravnanjem prosto, brez soglasja tožnice, v nasprotju z zakonskimi določili, v skladu s katerimi lahko zakonca upravljata in razpolagata s skupnim premoženjem le skupno in sporazumno, razpolaga s skupnim premoženjem na način, da zmanjšuje njegovo vrednost ter tožnico izključuje iz vsakršnega odločanja o upravljanju s tem premoženjem. S tem pa je po oceni sodišča prve stopnje tudi izkazana objektivna nevarnost za uveljavitev tožničine (končne) terjatve. V točki 19. obrazložitve sklepa z dne 12. 6. 2020 pa je sodišče prve stopnje tudi še zaključilo, da obstaja tudi predpostavka za izdajo začasne odredbe iz 3. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ, saj je tožnica verjetno izkazala, da toženec z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi trpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici, saj bi lahko slednja v primeru odtujitve predmetnih nepremičnin in poslovnih deležev dobrovernemu kupcu izgubila učinkovito pravno varstvo, tožencu pa z izdajo začasne odredbe lahko nastane le neznatna škoda, ker že zakon zaradi predpisanega posebnega režima razpolaganja s skupnim premoženjem toženca omejuje pri razpolaganju s skupnim premoženjem, poleg tega pa je toženec v postopku že zanikal, da bi imel namen nepremičnine in poslovne deleže odsvojiti in obremeniti, posledica izdaje začasne odredbe pa bo zgolj v tem, da toženec nepremičnin in poslovnih deležev ne bo mogel obremeniti in odtujiti, pri izvrševanju lastninske pravice pa ne bo omejen na noben drug način, tako bo lahko še naprej tudi neomejeno posloval v gospodarskih družbah, saj je njun edini in izključni zakoniti zastopnik. Zoper ta sklep o začasni odredbi je toženec vložil ugovor, o katerem je odločilo sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom. Z njim je ugovor toženca zavrnilo, saj je v točki 7. obrazložitve izpodbijanega sklepa zavrnilo toženčev ugovor že pravnomočno razsojene stvari, v točki 10. obrazložitve izpodbijanega sklepa zaključilo, da je tožnica s svojimi trditvami in predloženimi dokazi uspela izkazati verjetnost obstoja svoje nedenarna terjatve o obsegu skupnega premoženja in o deležu na njem, v točkah od 11. do 17. obrazložitve izpodbijanega sklepa pa je še zaključilo, da je tožnica s svojimi trditvami, ki jih toženec z ugovorom ni uspel omajati, verjetno izkazala objektivno nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena, saj je ocenilo, da je konkretizirala okoliščine, ki ogrožajo korektno delitev skupnega premoženja pravdnih strank, da je izkazala, da zardi toženčevih ravnanj obstoji nevarnost za uveljavitev tožničine (končne) terjatve-da doseže delitev skupnega premoženja v postopku delitve, saj bi v primeru, da bi toženec nepremičnine in poslovna deleža v gospodarskih družbah odtujil dobrovernemu kupcu, tožnica svojo lastninsko pravico na nepremičninah in imetništvo poslovnih deležev izgubila, uveljavljanje njenega ugotovitvenega zahtevka posledično pa tudi kasnejša delitev skupnega premoženja pa bi bila onemogočena, ob prodaji slabovernemu kupcu pa bi bila delitev bistveno otežena, saj bi morala tožnica pogodbo izpodbijati. Zaključilo je, da je obstoj objektivne nevarnosti za uveljavitev njene terjatve tožnica izkazala s trditvami, da je toženec po izdaji predhodne začasne odredbe pričel samovoljno posegati v njuno skupno premoženje, kakor tudi v premoženje, ki je sicer njena izključna last, saj je na nepremičnini pare. št. 240 k.o. ..., ki jo tožnica uveljavlja kot skupno premoženje, samovoljno porušil dva objekta, na takšen način pa razpolagal s skupnim premoženjem pravdnih strank brez soglasja tožnice, prav tako pa je tudi brez soglasja tožnice opravil poseg na nepremičnini stavba št. 220, stoječa na pare. št. 202 k.o. ..., katere izključna zemljiškoknjižna lastnica je tožnica, ji v decembru 2019 preprečil dostop do podstrešja stanovanjske hiše na naslovu ..., katere solastnica je, saj je zaklenil arhiv (v katerem se nahajajo dokumenti, ki so njena last), ki se nahaja na podstrešju in vzel ključe. Glede na takšne nove okoliščine, upoštevaje tudi predhodne okoliščine (ki sicer same zase niso zadoščale za izdajo predlagane začasne odredbe), je sodišče prve stopnje tako zaključilo, da je nevarnost za uveljavitev terjatve tožnice v zadostni meri konkretizirana. Po njegovi oceni namreč dejstvo, da toženec samovoljno razpolaga in posega v skupno premoženje pravdnih strank, še dodatno (poleg vseh tistih okoliščin, ki jih je sodišče ugotovilo že v prvotnem postopku zavarovanja) izkazuje verjetnost, da bo toženec s premoženjem, ki ga tožnica uveljavlja kot skupno premoženje, dejansko razpolagal, saj smatra to kot svojo pravico, saj gre za okoliščine, ki še dodatno kažejo in potrjujejo način delovanja toženca, ko je slednji že v preteklosti tožnici prekinil dostop do slehernih informacij v zvezi s poslovanjem in delovanjem gospodarskih družb, brez vedenja in soglasja tožnice razpolagal s skupnim premoženjem ter tožnico izključeval iz vsakršnega odločanja o upravljanju s tem premoženjem, kar vse sodišče napeljuje na sklep, da bo tako ravnal tudi v bodoče. Da je bila izdaja predmetne začasne odredbe utemeljena pa se je sodišče prve stopnje, kot je to obrazložilo v točki 15. izpodbijanega sklepa še dodatno prepričalo na podlagi novih okoliščin, ki jih je tožnica navajala pravočasno v odgovoru na ugovor toženca, da je toženec še v času veljavnosti predhodne začasne odredbe razpolagal skupnim premoženjem na način, da ga je poskušal obremeniti s sklenitvijo treh pogodb o ustanovitvi služnostne pravice, s katerimi bi se s stvarno služnostjo v korist E. d.d. obremenile nepremičnine parc. št. 203/3, 240, 243/1, 259/12, 259/13, 260/1, 212/3, 212/2, 217, 218, 219, 221, 222, vse k.o...., ki ji tožnica uveljavlja kot skupno premoženje, sestavljene pa so bile v letu 2019 in 2020, torej v obdobju po prenehanju zakonske zveze, ena pa celo v obdobju, ko je še veljala predhodno izdana začasna odredba, kar kaže na to, da je toženec še v času veljavnosti predhodne začasne odredbe želel sam in brez soglasja tožnice razpolagati s skupnim premoženjem pravdnih strank, pa mu je to izdana začasna odredba preprečila. Toženec je s tem, ko je začel opravljati konkretna dejanja v smeri razpolaganja s skupnim premoženjem, še dodatno podkrepil oceno sodišča prve stopnje, da obstoji konkretna nevarnost, da bo uveljavitev terjatve tožnice, v primeru neizdaje začasne odredbe, onemogočena ali precej otežena. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje ponovno opravilo še tehtanje neugodnih posledic obeh pravdnih strank v skladu 3. alinejo 2. odstavka 272. člena ZIZ in zaključilo, da je tožnica s stopnjo verjetnosti izkazala tudi to, da bodo morebitne neugodne posledice, ki bi lahko nastale z izdajo začasne odredbe tožencu, v primeru neutemeljenosti lažje odpravljive kot neugodne posledice, ki bi v primeru neizdaje začasne odredbe nastale tožnici. Ponovno je ocenilo, da bi lahko bila škoda toženca le neznatna zaradi posebnega zakonskega režima razpolaganja in upravljanja s skupnim premoženjem in zaradi njegovih izjav, ki jim sicer ne verjame, s katerimi je zanikal, da bi imel namen nepremičnine in poslovne deleže odsvojiti ali obremeniti ter ob dejstvu, da pri izvrševanju lastninske pravice na nepremičninah ne bo prikrajšan na noben drug način, kot samo v obsegu, da nepremičnin ne bo mogel odtujiti in obremeniti, prav tako pa bo lahko še naprej neomejeno posloval v gospodarskih družbah. V zvezi s škodo, ki naj bi nastajala gospodarskima družbama, pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da so neupoštevne, ker gre za škodo, ki naj bi nastala gospodarskima družbama, ne pa tožencu, ob tem pa je zaključilo, da verjetnosti nastanka te škode toženec tudi ni z ničemer izkazal. V točki 17. obrazložitve izpodbijanega sklepa pa se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do navedb toženca o nepotrebnosti in s tem neutemeljenosti izdaje začasne odredbe zaradi vpisane zaznambe spora pri nepremičninah, ki so predmet tožbenega zahtevka, in jih zavrnilo.

6. Pritožba toženca ni utemeljena.

7. Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 7. obrazložitve izpodbijanega sklepa, sta za presojo o tem, ali o strankini identični zahtevi za sodno varstvo že teče postopek oziroma je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pomembna tako obseg in vsebina predlaganega zavarovanja kot tudi zatrjevano dejansko stanje, na katerem temelji predlog za izdajo začasne odredbe. Predhodno vložen predlog za izdajo začasne odredbe oziroma predhodna odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe (ali ugoditvi) tako ne ovirata obravnavanja novega predloga za izdajo začasne odredbe z drugo vsebino ali utemeljenega z dejanskimi okoliščinami, nastalimi po trenutku, ki ne morejo oziroma niso več mogle biti pomembne za odločitev o prvem predlogu. Pritrditi je tožencu, da sklicevanje tožnice na predpostavko iz 3. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ samo po sebi ne pomeni novih dejstev, temveč gre pri tem le za vprašanje uporabe materialnega prava in da zato zgolj sklicevanje na to predpostavko še ne more biti argument, da bi naj bil podan popolnoma nov predlog za izdajo začasne odredbe. V tem konkretnem primeru, ko je tožnica sicer predlagala po vsebini enako začasno odredbo kot prvič, pa je pri presoji, ali gre za identičen predlog za izdajo začasne odredbe kot prvič, odločilno vprašanje, ali ta predlog utemeljuje z enakimi ali drugačnimi dejanskimi okoliščinami in kdaj so le-te nastale. Tožnica je v tem konkretnem primeru, kot je to pravilno izpostavilo tudi sodišče prve stopnje, nov predlog za izdajo začasne odredbe utemeljevala tako na dejanskih okoliščinah, ki so bile predmet obravnavanja in presoje utemeljenosti njenega prvega predloga za izdajo začasne odredbe, ki je bil pravnomočno zavrnjen, kot tudi na dejanskih okoliščinah, ki so nastale po izdaji sklepa o začasni odredbi po prvem predlogu za njeno izdajo in kot take niso bile predmet obravnavanja v prvem postopku zavarovanja, zato ni mogoče pritrditi tožencu, da gre v tem postopku zavarovanja že za pravnomočno razsojeno stvar. Pritrditi pa mu je, da se sodišče prve stopnje, ko je odločalo o utemeljenosti novega predloga za izdajo začasne odredbe, ne bi smelo opreti na tista dejstva v novem predlogu za izdajo začasne odredbe, ki so že bile predmet obravnavanja v prvem postopku zavarovanja (t.j. okoliščine v zvezi z delovnim razmerjem tožnice, v zvezi s preprečevanjem vstopa v poslovno stavbo in posledičnim preprečevanjem dostopa do informacij glede premoženja in okoliščine v zvezi s posojanjem denarja). S sklicevanjem tudi na te dejanske okoliščine je sodišče prve stopnje res zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki pa jo je pritožbeno sodišče lahko odpravilo v skladu s 1. odstavkom 354. člena ZPP samo tako, da pri svoji odločitvi teh dejstev ni upoštevalo. Ker med drugim ni upoštevalo tudi dejstev, ki se nanašajo na delovno razmerje tožnice, so postale pravno nepomembne za odločitev o pritožbi tudi vse pritožbene navedbe, s katerimi je toženec sodišču prve stopnje očital, da dejstva, da je bilo prenehanje delovnega razmerja prvenstveno po volji tožnice, sploh ni ugotavljalo in da se do teh njegovih navedb sploh ni opredelilo, da je v tem delu sledilo le navedbi tožnice, posledično pa je zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, zato se do teh pritožbenih navedb pritožbeno sodišče tudi ne bo posebej opredeljevalo. Enako pa velja tudi za pritožbene navedbe toženca, ki se nanašajo na ugotovitve sodišča prve stopnje o preprečevanju dostopa do informacij tožnice glede premoženja in o dajanju posojil, ki so prav tako iz istega razloga postale pravno povsem nepomembne.

8. Ni pritrditi tožencu, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi že samo, brez da bi zato imelo podlago v pravdnem spisu, sklenilo in prejudiciralo, da sporne nepremičnine in deleži v gospodarskih družbah predstavljajo skupno premoženje in da sta deleža pravdnih strank na domnevnem skupnem premoženju enaka, ter da je s tem, ko je navedlo, da ima tožnica upravičen interes, da prejme stvar (nepremičnino) v delitvi v nepravdnem postopku takšno, kot je bila v trenutku razpada zakonske skupnosti in na njej stoječimi objekti in se z rušenjem objekta nepovratno ustvarja sprememba substance in bistveno znižuje njena vrednost, da ima upravičen interes pridobiti stvar v naravi namesto zgolj obligacijske terjatve, prejudiciralo tudi že delitev posamezne stvari oziroma način delitve premoženja. Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v točkah 7. in 8. obrazložitve sklepa z dne 12. 6. 2020, pa tudi v točkah 9. in 10. obrazložitve izpodbijanega sklepa, se namreč v postopku odločanja o zavarovanju z začasno odredbo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke presoja s stopnjo verjetnosti, ko torej v prid neke trditve govori več razlogov, kot obstaja nasprotnih razlogov, in da se z vprašanjem verjetnega obstoja terjatve sodišče v tem postopku zavarovanja ukvarja zgolj za namen odločanja o začasni odredbi, ne da bi vsebinsko posegalo v odločitev o tožbenem zahtevku, ki se nahaja v povsem začetni fazi, o obstoju terjatve pa bo sodišče odločalo v okviru „rednega“ pravdnega postopka na podlagi izvedenih dokazov, ko bo morala tožeča stranka svojo terjatev dokazati s stopnjo gotovosti. Zatrjevana relativna kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP pa tako ni podana.

9. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da je nevarnost za uveljavitev tožničine terjatve v zadostni meri konkretizirana glede na nove okoliščine, upoštevaje tudi predhodne okoliščine (ki sicer sme zase niso zadoščale za izdajo začasne odredbe), ni v nasprotju s samo seboj, zato so pritožbeni očitki toženca, da je s takšno obrazložitvijo sodišče prve stopnje zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in nedopustno kopičilo razloge za izdajo začasne odredbe, ki šele vključno s tistimi, ki so že bili pravnomočno zavrnjeni, sodišču zadoščajo za izdajo predlagane odredbe, povsem neutemeljeni.

10. Enako velja tudi za očitek toženca, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker v izpodbijanem sklepu ni obrazložilo, kako (bi) lahko zatrjevane ″nove″ okoliščine oziroma ravnanja toženca, ki jih predstavljajo, sploh ogrožale bodočo izpolnitev terjatve tožnice, kako bi lahko povzročile nevarnost, da njene terjatve brez izdaje začasne odredbe ne bo mogoče izpolniti, kako bi torej lahko vplivale na vpis njene lastninske pravice na premoženju, na katerega se nanaša zavarovanje z izdajo začasne odredbe prepovedi odtujitve in obremenitve, saj je za te zaključke sodišče prve stopnje navedlo povsem dovolj in povsem ustrezne razloge v točkah od 11. do 17. obrazložitve izpodbijanega sklepa, da se da ta izpodbijani sklep preizkusiti.

11. Za odločitev v tej zadevi zavarovanja z izdajo začasne odredbe, ko se presoja narava in obseg ravnanj toženca, ki bi lahko ogrožala bodočo izpolnitev terjatve tožnice, ni bistveno (oz. odločilno), ali je stavba št. 220, stoječa na parc. št. 202 k.o. ..., v izključni lasti tožnice, kot to zatrjuje ona, ali pa spada v skupno premoženje pravdnih strank, kot to zatrjuje toženec, zato sodišče prve stopnje s tem, ko se ni posebej opredeljevalo do navedb toženca, da tudi ta nepremičnina spada v skupno premoženje pravdnih strank, tožencu ni kršilo pravice do izjave in posledično tudi ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je ta lahko podana samo v primeru, če se sodišče ne opredeli do navedb strank v zvezi pravno relevantnimi (odločilnimi) dejstvi.

12. Ni pritrditi tožencu, da tožnica ni prerekala njegovih trditev, da je bila rušitev objekta na nepremičnini parc. št. 240 k.o. ... potrebna, ker je bil ta neuporaben in dotrajan, saj je njeno zanikanje teh dejstev vsebovano v njenih trditvah, da je toženec kar sam ocenil, da je objekt neuporaben in dotrajan. Ker so bila navedena dejstva s strani tožnice zanikana, sodišče prve stopnje ni moglo uporabiti 2. odstavka 214. člena ZPP in ta dejstva šteti za priznana, zato s tem, ko tožencu glede teh trditev ni sledilo, ker za to ni predložil nobenih dokazov, sodišče prve stopnje s temi pritožbenimi navedbami smiselno zatrjevane relativne kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP ni zagrešilo. Tudi sicer pa le-ta ne bi bila podana tudi iz razloga, ker toženec ni navedel, kako naj bi ta kršitev sploh vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa glede na to, da je sodišče prve stopnje vprašanje vzroka za rušitev objekta očitno štelo za pravno nerelevantno dejstvo. V točki 13. obrazložitve izpodbijanega sklepa je namreč ob tem, ko je pojasnilo, da tožencu ni sledilo, v nadaljevanju še obrazložilo, da tudi če bi bilo to res (da je objekta porušil zaradi njune dotrajanosti), to še ne spremeni dejstva, da je toženec razpolagal s skupnim premoženjem pravdnih strank brez soglasja tožnice. Takšno ravnanje pa je sodišče prve stopnje tako v tej točki obrazložitve izpodbijanega sklepa kot tudi v nadaljnjih točkah obrazložitve izpodbijanega sklepa večkrat opredelilo kot ravnanje, ki kaže na samovoljnost toženca pri poseganju v skupno premoženje pravdnih strank, samovoljnost toženca pa je štelo kot takšno ravnanje, ki izkazuje objektivno nevarnost, da bo terjatev tožnice onemogočena ali precej otežena.

13. Toženec sodišču prve stopnje povsem neutemeljeno očita tudi kršitev 8. člena ZPP, ki vsebuje metodološki napotek dokazne ocene sodišča prve stopnje, predstavlja pa kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki pa tudi ni podana. Formalni okviri proste dokazne ocene zahtevajo, da je le-ta vestna, skrbna (preverljivo obrazložena) ter analitično sintetična. Vsem navedenim kriterijem izpodbijani sklep nedvomno ustreza. Sodišče prve stopnje je temeljito in natančno analiziralo vse predložene listinske dokaze, tudi kazensko ovadbo N. F. in fotografije v prilogah B128-B130, se do vseh teh dokazov, enako pa tudi do preostalih listinskih dokazov opredelilo, jih pri vsakem sklopu dejanskih vprašanj, ki jih je obravnavalo, dokazno ocenilo, vsakega posebej in vse skupaj, nato pa je opravilo še presojo vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka sprejelo zaključke, ki jih je utemeljilo z razumnimi razlogi. Tako je ravnalo tudi v točki 13. obrazložitve izpodbijanega sklepa, v katerem je obravnavalo trditve tožnice, da ji je toženec v decembru 2019 preprečil dostop do podstrešja stanovanjske hiše na naslovu ..., katere solastnica je, saj je zaklenil arhiv, ki se nahaja na podstrešju in vzel ključe, ko je pojasnilo, zakaj ni sledilo tožencu v njegovih trditvah, da tožnica ključ do arhiva ima, pri tem pa se je opredelilo tudi do obeh, zgoraj posebej izpostavljenih, listinskih dokazov in podalo svoje dejanske zaključke. Nasprotovanje dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje, ki so posledica dosledne (in tudi pravilne) uporabe metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, pa ne predstavlja več pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč že pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa v tem primeru, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, tudi ni podan.

14. Sodišče prve stopnje je v točki 13. obrazložitve izpodbijanega sklepa med drugim zaključilo, da toženec ni izkazal svojih trditev, da tožnica ključ do arhiva ima (s katerimi je nasprotoval trditvam tožnice, da ji je onemogočil dostop do podstrešja stanovanjske hiše na naslovu .....) in da kaj takšnega ne izkazujejo niti fotografije na l. št. B128-B130, ki so bile sicer posnete dne 8. 12. 2019 in iz katerih je razvidno, da tožnica iz stanovanjske hiše odnaša določeno dokumentacijo. Takšen zaključek, da fotografije ne izkazujejo tega, da tožnica ključe ima, pa gotovo ni v nasprotju s predhodnim zaključkom sodišča prve stopnje, da ji je toženec v decembru 2019 preprečil dostop do podstrešja stanovanjske hiše na naslovu ..., saj je zaklenil arhiv in vzel ključe, zato tudi v tem delu absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

15. Neutemeljeni so tudi vsi, sicer povsem pavšalni, očitki toženca o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju sodišča prve stopnje glede samega obstoja prvega pogoja za izdajo začasne odredbe, t.j. obstoja verjetnosti terjatve tožnice do toženca po 1. odstavku 272. člena ZIZ (zavarovanje nedenarne terjatve), za katere je že toženec sam v ugovoru zoper začasno odredbo, na te ugovorne navedbe pa se zgolj formalno sklicuje tudi v pritožbi, priznal, da v postopku zavarovanja ne more izpodbijati verjetnosti obstoja terjatve, saj se bodo tovrstna dejstva ugotavljala v pravdnem postopku1. Sodišče prve stopnje je tako povsem pravilno ocenilo, da toženec z ugovornimi navedbami ni uspel izpodbiti potrebnih s stopnjo verjetnosti izkazanih trditev tožnice o skupnem premoženju (in tudi njegovem obsegu), nastalem z delom v času zunajzakonske zveze in kasneje v času zakonske zveze pravdnih strank, ki je trajala od 18. 12. 1993 do 4. 12. 2018, ko je bila razvezana, dejansko pa je razpadla že dne 24. 8. 2018, ter njenih trditev o višini deleža na skupnem premoženju. Kot je obrazložilo v točkah 11. do 13. sklepa z dne 12. 6. 2020 je tožnica s temi trditvami in za te trditve predloženimi in predlaganimi dokazi uspela izkazati za verjetno, da njena terjatev zoper toženca, ki jo vtožuje v tem postopku, glede obsega skupnega premoženja in določitve deleža na njem, obstoji.

16. Z obširnimi pritožbenimi navedbami, v katerih toženec nasprotuje dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje o obstoju (novih) dejanskih okoliščin, na podlagi katerih tožnica utemeljuje in izkazuje obstoj druge predpostavke za izdajo začasne odredbe iz 1. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ, t.j. nevarnosti, da bo uveljavitev njene terjatve brez izdaje začasne odredbe onemogočena ali precej otežena, v katerih se toženec sklicuje na svoje drugačne predhodne navedbe v zvezi z obstojem teh okoliščin in na določene dokaze oziroma dele dokazov, ki te njegove navedbe potrjujejo, toženec izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, podaja svoje lastne in enostranske dejanske zaključke o (ne)obstoju novih okoliščin, s katerimi tožnica utemeljuje potrebo po izdaji začasne odredbe, izpostavlja samo tisto, kar je njemu v korist, prezre pa celoto ter podaja svojo lastno in enostransko dokazno oceno predloženih dokazov, s katero pa ne more vzbuditi dvoma v pravilnost prepričljive in skrbne dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki temelji na življenjsko logičnih razlogih, na katere se v izogib ponavljanju sklicuje tudi pritožbeno sodišče, posledično pa z njimi ne more vzbuditi niti dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje v točki 12. obrazložitve izpodbijanega sklepa, da s svojimi ugovornimi navedbami in zanje predlaganimi dokazi toženec ni uspel omajati njegovih zaključkov, da je tožnici vsaj s (potrebno) stopnjo verjetnosti uspelo dokazati, da te okoliščine, ki ogrožajo konkretno delitev skupnega premoženja pravdnih strank, obstajajo.

17. Pravilno je tako ocenilo, da je tožnica, ker z ugovornimi navedbami in zanje predloženimi dokazi toženec teh navedb tožnice ni uspel omajati, vsaj s stopnjo verjetnosti izkazala, da je toženec po izdaji predhodne začasne odredbe pričel samovoljno posegati v njuno skupno premoženje, kakor tudi v premoženje, ki je sicer njena izključna last, saj je na nepremičnini parc. št. 240 k.o. ..., ki jo tožnica uveljavlja kot skupno premoženje, samovoljno porušil dva objekta, na takšen način pa razpolagal s skupnim premoženjem pravdnih strank brez soglasja tožnice, prav tako pa je tudi brez soglasja tožnice opravil poseg na nepremičnini stavba št. 220, stoječa na parc. št. 202 k.o. ..., katere izključna zemljiškoknjižna lastnica je tožnica, ji v decembru 2019 preprečil dostop do podstrešja stanovanjske hiše na naslovu ..., katere solastnica je, saj je zaklenil arhiv (v katerem se nahajajo dokumenti, ki so njena last), ki se nahaja na podstrešju in vzel ključe. Poleg teh okoliščin, ki jih je tožnica z verjetnostjo izkazala že v predlogu za izdajo začasne odredbe, pa je sodišče prve stopnje prav tako pravilno v ugovornem postopku ugotovilo še obstoj novih okoliščin, za katere je tožnica izvedela šele dne 6. 7. 2020, torej po izdaji sklepa o začasni odredbi (12. 6. 2020), ki jih je tožnica prav tako verjetno izkazala, toženec pa teh dejanskih ugotovitev s pritožbo niti ne izpodbija, da je toženec še v času veljavnosti predhodne začasne odredbe želel razpolagati s skupnim premoženjem na način, da ga je poskušal obremeniti s sklenitvijo treh pogodb o ustanovitvi služnostne pravice, s katerimi bi se s stvarno služnostjo v korist E. d.d. obremenile določene nepremičnine, ki jih tožnica uveljavlja kot skupno premoženje.

18. V pritožbi toženec ponavlja svoje razloge za vsa tista ravnanja, ki jih je sicer priznal (porušitev objektov na nepremičnini parc. št. 240 k.o. ..., posegi na stavbi št. 220, stoječi na parc. št. 202 k.o. ..., katere izključna zemljiškoknjižna lastnica je tožnica in namen sklenitve treh pogodb o ustanovitvi služnostne pravice) in s katerimi želi opravičiti svoja ravnanja kot dopustna (rušitev dotrajanih objektov in sklepanje služnostnih pogodb za potrebe električnih vodov, ki potekajo oz. naj bi potekali preko zemljišča za javno elektro infrastrukturo in za javno korist, pa tudi za oskrbo nepremičnin, za katere sicer toženec trdi, da so njegove, tožnica pa je s stopnjo verjetnosti izkazala, da sodijo v skupno premoženje pravdnih strank) in celo nujno potrebna (popravilo strehe na stavbi št. 220, ki stoji na parceli št. 202 k.o. ...). Tudi po oceni pritožbenega sodišča pa vsi ti razlogi, tudi če bi jih toženec uspel izkazati s stopnjo verjetnosti, niso bistveni za odločitev v tej zadevi, saj ne morejo omajati zaključka sodišča prve stopnje v točki 13. in 15. obrazložitve izpodbijanega sklepa, da vsa ta ravnanja toženca kažejo na to, da toženec samovoljno (brez soglasja tožnice) posega v skupno premoženje, da tožnico izključuje iz vsakršnega odločanja o upravljanju s skupnim premoženjem, da z njim samovoljno, brez soglasja tožnice tudi razpolaga (ga obremenjuje), saj smatra to kot svojo pravico, čeprav lahko v skladu z določili 69. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju: DZ) zakonca upravljata in razpolagata s skupnim premoženjem le skupno in sporazumno, pa tudi zaključka sodišča prve stopnje, da se lahko na podlagi dosedanjih toženčevih ravnanj sklepa, da bo toženec tako ravnal tudi v bodoče. Čeprav ima načeloma toženec prav, da ravnanja, ki se mu očitajo, razen sklepanja pogodb o ustanovitvi stvarne služnosti, ki že predstavljajo aktivno ravnanje toženca v smeri obremenjevanja nepremičnin, ki so predmet skupnega premoženja, ne izkazujejo neposrednega razpolaganja (odtujevanja oziroma obremenjevanja) s skupnim premoženjem, pa to dejstvo za odločitev v tej zadevi ni pravno relevantno, saj, kot je to pravilno pojasnilo že sodišča prve stopnje v točki 11. obrazložitve izpodbijanega sklepa, za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve ni potrebno izkazati aktivnega ravnanja dolžnika, temveč zadostuje že verjeten izkaz nastanka posledice same, torej nevarnosti za bodočo izterjavo, pri čemer mora upnik zatrjevati in dokazati okoliščine take narave in obsega, da so zmožne povzročiti zahtevo nevarnosti. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ta izhodišča pri uporabi materialnega prava (1. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ) za presojo utemeljenosti predlagane začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve v tem konkretnem primeru uporabilo pravilno, ko je zaključilo, da zaradi ugotovljenih ravnanj toženca obstoji konkretna objektivna nevarnost za uveljavitev tožničine končne terjatve-da doseže delitev skupnega premoženja v postopku delitve, saj obstaja (objektivna) nevarnost, da bo toženec, ki je ob tem, da samovoljno upravlja s skupnim premoženjem, tudi že začel opravljati konkretna dejanja v smeri razpolaganja s skupnim premoženjem s sklepanjem pogodb o ustanovitvi stvarne služnosti, brez izdaje začasne odredbe s skupnim premoženjem v prihodnosti tudi dejansko razpolagal, ga ne samo obremenil, temveč tudi odtujil, s tem pa, kot je to pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 12. obrazložitve izpodbijanega sklepa, bi v primeru odtujitve nepremičnin in poslovnih deležev v gospodarskih družbah dobrovernemu kupcu, povzročil izgubo tožničine lastninske pravice na nepremičninah in imetništva poslovnih deležev, zaradi česar bi bila posledično kasnejša delitev tega skupnega premoženja celo onemogočena, v primeru njihove odtujitve nedobrovernemu kupcu pa bi bila delitev vsaj otežena, saj bi morala takšno pogodbo tožnica najprej izpodbijati.

19. Iz predloga tožnice za izdajo začasne odredbe povsem jasno izhaja, da je tožnica začasno odredbo predlagala z namenom, da se tožencu prepreči razpolaganje (odtujitev ali obremenitev) s skupnim premoženjem (nepremičnin in poslovnih deležev), da kasnejša delitev skupnega premoženja ne bi bila onemogočena ali vsaj otežena, torej njen namen ni bil zgolj v tem, da bi se tožencu preprečila (takšna ali podobna) ravnanja, ki kažejo na njegovo samovoljo pri upravljanju, kot to želi prikazati toženec, zato so povsem neutemeljene tudi njegove obširne pritožbene navedbe, s katerimi želi prepričati, da s predlagano in izdano začasno odredbo namen zavarovanja, ki ga je zasledovala tožnica, ne bo dosežen, saj mu takšna in podobna ravnanja z izdano začasno odredbo niso prepovedana, in da je zato posledično predlagana začasna odredba neutemeljena.

20. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi s pojasnili sodišča prve stopnje v točki 17. obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki sledijo tudi večinski novejši sodni praksi2 , o različnosti učinkov zaznambe spora pri nepremičninah, ki so predmet skupnega premoženja in začasne odredbe o odtujitvi in obremenitvi nepremičnin, o prednostih in pomanjkljivostih obeh sredstev ter o njuni prirejenosti, ki se jim v izogib ponavljanju tudi v celoti pridružuje in na ta način kot pravno zmotna ocenjuje drugačna stališča toženca, predvsem pa njegove pritožbene navedbe, da je izdaja začasne odredbe odtujitve in obremenitve nepremičnin, ki so predmet skupnega premoženja, nepotrebna in nesorazmerna že iz tega razloga, ker tožnico že zaznamba spora varuje pred vsemi kasnejšimi vpisi stvarnih pravic in da že iz tega razloga ni izkazana nevarnost, da bo v konkretnem primeru ob zaznambi spora uveljavitev terjatve tožnice onemogočena ali precej otežena. Toženec se pri tem sklicuje tudi na sodno prakso in sicer na sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 2304/2017 in sklep Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 833/2011, ki pa sta starejšega datuma oziroma ne predstavljata večinske sodne prakse.

21. Sodišče prve stopnje je tako ob obravnavanju ugovora toženca povsem pravilno zaključilo, da sta v tem konkretnem primeru za izdajo začasne odredbe izpolnjena tako pogoj iz 1. odstavka 272. člena ZIZ, t.j. verjetnost obstoja terjatve tožnice, kot tudi pogoj iz 1. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ, t.j. nevarnost, da bo uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena, zato je ugovor toženca zoper sklep o začasni odredbi z dne 12. 6. 2020 z izpodbijanim sklepom povsem pravilno zavrnilo kot neutemeljen.

22. Ker za utemeljenost izdaje začasne odredbe, poleg predpostavke iz 1. odstavka 272. člena ZIZ, zadošča že obstoj ene izmed predpostavk iz 2. odstavka 272. člena ZIZ, je ob pravilnem zaključku sodišča prve stopnje, da je podana nevarnost iz prve alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ, pravno povsem nepomembno, ali je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je v tem konkretnem primeru izpolnjena tudi predpostavka iz 3. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ, t.j., da je tožnica verjetno izkazala, da bodo morebitne neugodne posledice, ki bi lahko z izdajo začasne odredbe nastale tožencu v primeru neutemeljenosti, lažje odpravljive kot neugodne posledice, ki bi v primeru neizdaje začasne odredbe nastale tožnici, zato se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb toženca, ki se nanašajo na vprašanje izpolnitve te predpostavke za izdajo začasne odredbe, ne bo posebej opredeljevalo.

23. Pritožbeni razlogi toženca niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo toženca zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

24. Ker je odločitev o stroških pritožbenega postopka v zvezi z začasno odredbo odvisna od odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

1 Primerjaj zadnji odstavek na strani 3 ugovora toženca z dne 17. 6. 2020. 2 Primerjaj sklepa Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 26/2020 in I Cp 2325/2017.