Jedro

Je po tretjem odstavku 18. člena Zakona o obrambi in zaščiti - ZOZ, ki je veljal v času škodnega dogodka, v zvezi s 1. točko prvega odstavka 5. člena ZOZ izvrševanje nalog v oboroženih silah potrebno obravnavati širše in ne le kot škode, ki nastanejo neposredno pri spopadu s sovražnikom. Tako med naloge v oboroženih silah spada tudi oskrba s pitno vodo.

Spuščanje po lestvi, ki je bila pritrjena samo zgoraj, v studenec globine 46 m, do vodne črpalke nameščene na globini 12 m, predstavlja nevarno dejavnost.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu s p r e m e n i tako, da izrek glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 1,035.000,00 (en milijon petintrideset tisoč 00/100) SIT z zamudnimi obrestmi po 13,5 % obrestni meri od

01.01.2002 do 27.06.2003 ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.06.2003 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 403.784,00 (štiristotri tisoč sedemsto štriinosmedeset 00/100) SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.10.2005 dalje do plačila, v roku 15 dni." V ostalem se pritožba tožeče stranke, pritožba tožene stranke pa v celoti zavrneta in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 19.877,91 (devetnajst tisoč osemsto sedeminsedemdeset 91/100) SIT, v 15 dneh.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko iz naslova nepremoženjske škode obsodilo na plačilo odškodnine tožniku v znesku 720.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi po 13,5 % obrestni meri od 01.01.2002 do 27.06.2003, od 28.06.2003 dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V odločbi o pravdnih stroških je toženo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 171.360,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.10.2005 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Proti obsodilnemu delu prvostopne sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava, s pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa predlaga spremembo prvostopne sodbe tako, da se prisojena odškodnina primerno zniža ter nadalje podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Proti zavrnilnemu delu prvostopne sodbe se pritožuje tožeča stranka zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da "napadeno sodbo tako spremeni, da zahtevi tožnika stroškovno ugodi".

Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev pritožbe tožeče stranke.

Pregled zadeve pokaže naslednje: Pritožba tožene stranke nima prav, da do poškodbe tožnika ni prišlo v času, ko je izvrševal naloge v oboroženih silah. Nasprotno, prvostopno sodišče povsem pravilno ugotavlja, da je bil tožnik v času zatrjevanega škodnega dogodka, to je v času od 04.07.1991 do

18.07.1991 (do poškodbe je prišlo dne 08.07.1991 pri popravilu vodne črpalke v vodnjaku), vpoklican v enoto teritorialne obrambe (nadalje TO), ki se je nahajala v objektu stare osnovne šole. To dejstvo izhaja že iz potrdila RS, Ministrstvo, št. z dne 22.02.1993, s katerim se potrjuje, da je tožnik v kritičnem času bil vpoklican v enoto TO.

Do poškodbe je prišlo dne 08.07.1991, ko je tožnik iz razloga, da bi njegova enota TO bila oskrbljena z vodo popravljal vodno črpalko v bližnjem vodnjaku kraja namestitve, to je stare osnovne šole v. To dejstvo prvostopno sodišče pravilno ugotavlja na podlagi izpovedbe samega tožnika ter prič, ki so povedali, da se je tožnik poškodoval pri popravilu vodne črpalke v navedenem studencu, pri čemer mu je takoj po poškodbi poškodbo tudi oskrbel in mu namestil na roko opornico.

Nastanek poškodbe ob popravilu vodne črpalke pa nadalje izhaja iz zdravstvene dokumentacije tožnika, ko je ta v mesecu novembru obiskal svojega zdravnika. Navedeno črpalko pa je tožnik popravljal zato, da bi bila njegova enota preskrbljena s pitno vodo, pri čemer ne more biti prav nobenega pomisleka v smeri, da je vojaški enoti pitna voda nujno potrebna. Že iz tega vidika pa se pokaže kot pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da je tožnik utrpel poškodbo in s poškodbo povezano škodo pri izvrševanju nalog v oboroženih silah. Pri tem pa ima prvostopno sodišče prav, da je po tretjem odstavku 18. člena Zakona o obrambi in zaščiti - ZOZ, ki je veljal v času škodnega dogodka, v zvezi s 1. točko prvega odstavka 5. člena ZOZ izvrševanje nalog v oboroženih silah potrebno obravnavati širše in ne le kot škode, ki nastanejo neposredno pri spopadu s sovražnikom. Tako med naloge v oboroženih silah spada tudi oskrba s pitno vodo in zaradi nujnosti take oskrbe tudi ni odločilno, ali je tožnik za navedeno popravilo dobil nalog (ukaz) nadrejenega, ali pa je to delo opravil samoiniciativno.

Po navedenem je tako tožena stranka odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel pri popravilu vodne pumpe v vodnjaku z namenom, da se njegova enota TO oskrbi s pitno vodo. Tako pa se pokažejo kot brezuspešni ugovori tožene stranke, da do škodnega dogodka ni prišlo pri izvajanju nalog v oboroženih silah in da je do popravila vodne pumpe prišlo na lastno pobudo tožnika, zaradi česar tožena stranka ne more odgovarjati za morebitno škodo, ki jo je pri tem utrpel. Za škodo, ki jo je tožnik utrpel pri izvrševanju nalog v oboroženih silah, pa tožena stranka odgovarja po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti, torej krivdno ali objektivno (154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Prvostopno sodišče ima povsem prav, da spuščanje po lestvi, ki je bila pritrjena samo zgoraj, v studenec globine 46 m, do vodne črpalke nameščene na globini 12 m, predstavlja nevarno dejavnost. Pri takem opravilu je namreč tveganje dosti večje od običajnega in nevarnost, kateri je bil tožnik izpostavljen, zdaleč presega nevarnosti, s katerimi so se srečevali njegovi sovojaki pri običajnih opravilih. Tako pritožba tožene stranke tudi nima prav, da nameravano popravilo vodne črpalke ne predstavlja nevarne dejavnosti v smislu 173. člena ZOR.

Da pa je tožniku k škodnemu dogodku pripisati več kot 10 % sokrivdo k nastanku škodnega dogodka, pa so tudi brezuspešna pritožbena izvajanja tožene stranke, ker je to sokrivdo prvostopno sodišče pravilno opredelilo le z nepazljivostjo tožnika, pri čemer pa ta ni mogel pričakovati, da se bo po spuščanju po lestvi v vodnjak ta zamajala, zaradi česar je obstajala nevarnost, da bo tožnik padel v globino vodnjaka. Prvostopno sodišče ima tako prav, da delna krivda (tretji odstavek 177. člena ZOR) tožnika v tej zadevi znaša 10 % in nič več, kot skuša prikazati pritožba tožene stranke.

Pritožba tožeče stranke pa ima prav, da je prvostopno sodišče tožniku za pretrpljene fizične bolečine z zneskom 300.000,00 SIT ter za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti z zneskom 350.000,00 SIT odmerilo prenizko odškodnino.

Tožnik je namreč v posledici obravnavane poškodbe utrpel udarec mezinca in sredinca leve roke. V posledici poškodbe je prišlo do razvoja sudeckove distrofije v področju levega komolca in okvare sklepnega hrustanca prvega medčlenkovnega sklepa sredinca leve roke. Po končanem zdravljenju je ostala prisotna slabša gibljivost levega zapestja, tožnik sicer roko uporablja, vendar z določenimi omejitvami. Po pravilni ugotovitvi vrste in narave telesne poškodbe tožnika je prvostopno sodišče tudi povsem pravilno, na podlagi izpovedbe samega tožnika in izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke, ugotovilo vse okoliščine, vplivne na odmero odškodnine za prestane fizične bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Po taki pravilni ugotovitvi pa je prvostopno sodišče glede odmere odškodnine za prestane fizične bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, nepravilno uporabilo materialno pravo. Pravilna uporaba materialnega prava za tovrstni nepremoženjski škodi po presoji pritožbenega sodišča narekuje zvišanje odškodnine, in sicer na 500.000,00 SIT za prestane fizične bolečine in na 500.000,00 SIT iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Za prestani strah pa je prvostopno sodišče z zneskom 150.000,00 SIT odmerilo pravično denarno odškodnino.

Po navedenem pa se pritožbena izvajanja tožene stranke za znižanje odškodnine pokažejo kot neutemeljena.

Po spremenjeni prvostopni sodbi je tožniku prisojena odškodnina v skupnem znesku 1,150.000,00 SIT. Tako prisojena odškodnina je v skladu z 200. in 203. členom ZOR ter v skladu z načelom individualizacije pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo ter obstoječo sodno prakso za podobne primere. Upoštevaje 10 % sokrivdo tožnika (tretji odstavek 177. člena ZOR) je tako tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati za 1,035.000,00 SIT odškodnine s pripadajočimi zamudnimi in zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Po spremenjeni prvostopni sodbi in s tem povezano spremembo pravdnega uspeha pravdnih strank po posameznih fazah pravde je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti za 403.784,00 SIT stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe, to je od 28.10.2005 dalje do plačila.

Pritožbeni uspeh tožeče stranke znaša 39,37 % in ji je tako tožena stranka dolžna povrniti za 19.877,91 SIT od

50.490,00 SIT utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Tožena stranka pa s pritožbo ni uspela in z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Določbe ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo v skladu s

1060. členom sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika - OZ.