Jedro

Sodišču prve stopnje se ni bilo treba posebej opredeliti do vprašanja poteka priposestvovalne dobe. Tako ZTLR kot zdaj veljavni SPZ namreč kot temeljni pogoj za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem določata dobrovernost posesti. Ta pogoj v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen, zato ni bistveno, koliko časa je imel tožnik sporno nepremičnino v svoji posesti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožnik lastnik do celote nepremičnine s parc. št. 740/23 (dvorišče v izmeri 433 m2 in poslovna stavba v izmeri 57 m2), vpisane v vl. št. 408 k.o. Č.. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da mora toženka izstaviti tožniku overjeno zemljiškoknjižno dovoljenje za vknjižbo lastninske pravice na tožnikovo ime. Tožniku pa je naložilo, da mora toženki povrniti 1.264,80 EUR pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi.

Tožnik se je pritožil zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj pritožbeno sodišče na obravnavi dopolni dokazni postopek in nato spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku, toženko pa zaveže k povrnitvi vseh stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je družba V.P. - Z. prejela sporno nepremičnino v posest na podlagi pravnega posla - "Pogodbe o ustanovitvi d.o.o. VV.P. - Z., podjetje za rekreacijo in gostinstvo K." z dne 18.7.1991. S "Pogodbo o z.k. ureditvi izročitve stvarnega vložka" z dne 18.3.1994 je poskušala opraviti spis v zemljiško knjigo, vendar to zaradi denacionalizacijskega postopka ni bilo več mogoče, kar pa na njeno zakonito in dobroverno posest ni imelo nobenega vpliva. Med strankama sploh ni sporno, da je bil objekt v lasti V. P. Sodišče je povsem neprepričljivo zaključilo, da je bila slaboverna. Tožnik je bil ustno seznanjen, da je toženka sporne nepremičnine vložila v družbo V. P. kot stvarni vložek. Tožnik je zato utemeljeno verjel, da je nepremičnina v lasti te družbe, s katero je sklenil najemno pogodbo. Z njo je urejal tudi vprašanje vseh svojih obsežnih vlaganj v nepremičnino. Spisek osnovnih sredstev bi morala predložiti toženka kot pogodbena stranka in ne tožnik. Ni jasno, kako naj bi tožnik vedel, da je bila v letu 2000 že opravljena parcelacija. Tožnik je bil pripravljen raje dodatno plačati zemljišče, kot se pravdati, zato sodišče te njegove pripravljenosti ne bi smelo interpretirati njemu v škodo. Sodišče ni odgovorilo na ugovor, da V. P. ni bila pasivno legitimirana po ZDen. Tožnik vztraja, da za zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki pred koncem denacionalizacijskega postopka ni bil iztožljiv, zdaj ni več pravnih ovir. Predvsem pa sodba nima razloga o odločilnem dejstvu, da je bilo s pravnomočno odločbo odmerjeno funkcionalno zemljišče k objektu, kar pomeni, da je pravna usoda objekta in stavbišča enotna. Sprašuje se, kaj glede na navedeno pomeni izpodbijana sodba.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje odloča o pritožbi praviloma brez obravnave; le kadar je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti vse ali nekatere od že izvedenih dokazov, mora v skladu s 347. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07-UPB3) razpisati obravnavo. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze o vseh odločilnih dejstvih in jih tudi pravilno ocenilo, zato ponovitev dokazovanja pred pritožbenim sodiščem ni bila potrebna.

Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni podan. Sodišču prve stopnje se ni bilo treba posebej opredeliti do vprašanja poteka priposestvovalne dobe. Tako Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR; Ur. l. SFRJ, št. 6/80, 20/80 in 36/90), ki je še veljal v času, ko je tožnik nastopil posest sporne nepremičnine, kot zdaj veljavni Stvarnopravni zakonik (SPZ; Ur. l. RS, št. 87/02) namreč kot temeljni pogoj za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem določata dobrovernost posesti. Ta pogoj v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen, zato ni bistveno, koliko časa je imel tožnik sporno nepremičnino v svoji posesti.

Tožnik je nastopil posest na podlagi najemne pogodbe z družbo V. P. - Z. Najemna pogodba brez dvoma ni pravni naslov, ki bi najemniku omogočil pridobitev lastninske pravice na najeti stvari. Tožnikova posest torej ni bila zakonita, upoštevaje 1. odst. 72. čl. ZTLR. Takšna je postala šele potem, ko je tožnik decembra 2002 z najemodajalko sklenil prodajno pogodbo. Od takrat do vložitve tožbe pa še ni potekla predpisana 10-letna priposestvovalna doba iz 2. odst. 28. čl. ZTLR in 2. odst. 43. čl. SPZ. Tožnik torej na sporni nepremičnini ne bi mogel pridobiti lastninske pravice, tudi če bi bil dobroveren. Po 2. odst. 72. čl. ZTLR (smiselno enako 28. čl. SPZ) je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Pritožbena trditev, da je tožnik stvar uporabljal kot svojo in ne kot tujo, je glede na sklenjeno najemno pogodbo povsem nesprejemljiva. Za povrh tožnik še v pritožbi priznava, da je ves čas vedel, da družba V.P. - Z. ni vknjižena v zemljiški knjigi kot lastnica sporne nepremičnine. Potemtakem je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da tožnik ni bil dobroveren. Tožnik bi se na (posredno) posest svoje pravne prednice lahko skliceval le, če se družba V.P. - Z. brez svoje krivde ne bi mogla vpisati v zemljiško knjigo. Tudi ta pogoj pa v obravnavanem primeru ni izpolnjen. Pogodba o ustanovitvi družbe z dne 18.7.1991, s katero je navedena družba pridobila nepremičnino, ki jo je nato oddala v najem tožniku, je bila sklenjena več kot štiri mesece pred uveljavitvijo Zakona o denacionalizaciji (ZDen; Ur. l. RS, št. 27/91-I do 18/05), ki je v 88. čl. prepovedal razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega je po določbah tega zakona obstajala dolžnost vrnitve. Tožnikova pravna prednica bi torej od toženke lahko zahtevala zemljiškoknjižno dovolilo že v letu 1991. Gotovo pa bi to lahko storila potem, ko je parcela št. 740/23 po odločbi Upravne enote K. iz februarja 2000 postala funkcionalno zemljišče, zaradi česar je bila po 2. odst. 32. čl. ZDen v denacionalizacijskem postopku podana ovira za njeno vrnitev v naravi. V.P. - Z. za vknjižbo svoje lastninske pravice ni poskrbela niti ob prodaji sporne nepremičnine tožniku. Po navedenem je brez podlage pritožbena trditev o dobrovernosti njene posesti, saj kot toženkina pogodbenica v Pogodbi o zemljiškoknjižni ureditvi izročitve stvarnega vložka z dne 18.3.1994 pač ni mogla biti v dvomu o lastnini sporne nepremičnine.

Tožnik pa se ne more uspešno sklicevati niti na dejstvo, da mu je njegova pravna prednica v prodajni pogodbi z dne 12.2.2002 odstopila svoj zahtevek do toženke za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Sodišče prve stopnje je sicer materialnopravno zmotno zavrnilo toženkin ugovor zastaranja, vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost končne odločitve. V skladu s 1. odst. 361. čl. tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89) je zastaranje tega zahtevka začelo teči prvi dan po dnevu, ko bi družba V.P. - Z. smela terjati od toženke zemljiškoknjižno dovolilo. Prepoved iz 88. čl. ZDen je resda imela za posledico zadržanje zastaranja po 383. čl. ZOR, vendar se je zastaranje v skladu s 384. čl. ZOR nadaljevalo, ko je v letu 2000 odpadla ovira za vrnitev sporne nepremičnine denacionalizacijski upravičenki v naravi. Od takrat pa je do vložitve tožbe v januarju 2008 že preteklo 5 let, kolikor je znašal splošni zastaralni rok po 371. čl. ZOR, ki se v skladu s 1060. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 97/07-UPB1) še uporablja za obligacijska razmerja, nastala pred uveljavitvijo tega zakonika. Tožnikova terjatev, ki jo uveljavlja s podrejenim tožbenim zahtevkom, je torej že pred tožbo ugasnila zaradi zastaranja.

Tožnik se v postopku na prvi stopnji ni skliceval na svoja vlaganja in gradnjo na tujem svetu kot podlago za pridobitev zatrjevanje lastninske pravice. Tudi v pritožbi te trditve ni substanciral. Ostale pritožbene trditve, v katerih tožnik polemizira z razlogi izpodbijane sodbe, za odločitev niso bistvene, zato nanje ni treba odgovarjati.

Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani, uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. čl. ZPP potrdilo prvo sodbo.

Odločitev o zavrnitvi pritožbe velja po 1. odst. 165. čl. ZPP tudi za priglašene pritožbene stroške. Tožnik je s pritožbo propadel, zato do povračila svojih stroškov zanjo ni upravičen.