Jedro

Avtomobilu, ki pripelje pravilno v enakovredno križišče in zavije na desno, ni mogoče očitati sokrivde, ko se v njegov avto zaleti mopedist, ki pripelje po njegovem desnem prednostnem (nasprotnem) pasu. Mati, ki ve, da se njen ml. otrok vozi z mopedom brez opravljenega vozniškega izpita je odškodninsko odgovorna.

Izrek

Pritožbi tožnika se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "1. Ugotovi se, da ne obstoja v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke v znesku 800.000,00 SIT.

2. Tožena stranka je dolžna plačati tožniku 120.150,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.9.1992 dalje do plačila in mu povrniti 239.130,50 SIT pravdnih stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.9.1999 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo potrebna izvršba." Pritožba tožene stranke se zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške pritožbenega postopka v znesku 31.400,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.2.2000 dalje do plačila v 15 dneh, da ne bo potrebna izvršba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima tožnik terjatev do tožene stranke v znesku 96.120,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi; nadalje je ugotovilo, da ima drugotoženec terjatev do tožnika v višini 70.000,00 SIT. Obema toženkama je naložilo plačilo zneska 26.120,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.9.1992 dalje, prvotoženki pa še plačilo zneska 70.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.9.1992 dalje. Toženi stranki je tudi naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 147.602,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.9.1999 dalje do plačila.

Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta obe pravdni stranki, ki v pritožbah predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi njunima pritožbama ter izpodbijano sodbo ustrezno spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da policist M. ne bi smel obravnavati prometne nesreče, ker se dobro pozna s tožnikom, pa tudi njegovo ravnanje po nesreči kaže na njegovo pristranost, ko je od prvotoženke zahteval, da poravna tožniku škodo. Nadalje se tožena stranka sklicuje na izpoved drugotoženega sopotnika A. B., ki je izpovedal, da je drugotoženec pred trčenjem vozil po svojem voznem pasu. Skica prometne nesreče je bila narejena le v prisotnosti tožnika, ko je bil kraj nezgode spremenjen. Glede na to, da se je izvedenec K. opiral na skico in fotografije, tudi njegove ugotovitve glede položaja ob trčenju ni mogoče sprejeti. Glede na izpoved B. je za nesrečo izključno odgovoren tožnik. Glede na to, da je tožnik pripeljal s tožnikove desne, bi moral tožnik drugotoženca, ki je imel prednost, spustiti mimo. Drugotožencu bi bilo mogoče očitati največ 20 odstotkov krivde Drugotoženec je moped kupil s prihranki in mu prvotoženka uporabe ni mogla preprečiti glede na to, da je bil star 16 let. Nepravilna je tudi odločitev glede pobota, saj je terjatev s pobotom 70.000,00 SIT prenehala tudi glede prvotoženke.

Tožnik v pritožbi navaja, da je izključni povzročitelj nesreče drugotoženec, saj je peljal po levi strani vozišča, ko je tožnik počasi in previdno zavijal na desno in mu je pogled z desne strani zastirala živa meja. Ko je tožnik dobil pregled na Cesto Radomeljske čete, je nenadoma zagledal na desnem voznem pasu v smeri njegove vožnje drugotoženca, ki je z veliko hitrostjo pripeljal po sredini voznega pasu. Tožniku ni mogoče očitati ničesar. Izraza "skrajna previdnost" noben zakon ne pozna.Pri tožencu je potrebno upoštevati, da je vozil brez vozniškega izpita in brez čelade in grobo kršil cestnoprometne predpise. V pobot uveljavljana terjatev iz naslova nepremoženjske škode je zastarana in je odločitev prvega sodišča, ko je zavrnilo tožnikov ugovor, nepravilna. Tudi višina nepremoženjske škode je ugotovljena v previsokem znesku. Za zastaranje je potrebno uporabiti določbe 339/2 čl. ZOR. Pobot materialne in nematerialne škode tudi ni dopusten glede na čl. 341/4 ZOR.

Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke pa neutemeljena.

Materialnopravna podlaga za odgovornost drugega toženca so določbe čl. 178 ZOR (v sodbi pomotoma 180 ZOR) in glede prvotoženke 165 ZOR.

Do škodnega dogodka je prišlo ob trčenju tožnikovega avtomobila in motornega kolesa, ki ga je upravljal drugotoženec, zaradi tega se glede na določbo prvega odstavka čl. 178, ker gre za nesrečo premikajočih vozil, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je do trčenja med osebnim avtomobilom, ki ga je upravljal tožnik, in mopedistom (drugotoženec) prišlo v enakovrednem T križišču Bistriške ulice in Ceste Radomeljske čete v Šmarci, ko je tožnik z osebnim avtomobilom zavijal desno iz Bistriške ulice na Cesto Radomeljske čete, po kateri je po levi polovici ceste glede na smer vožnje, najmanj 75 cm preko namišljene sredinske črte s hitrostjo okoli 40 km/h peljal drugotoženec z mopedom, s tožnikove desne strani. Nadalje iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik pripeljal v križišče počasi in pogledal na levo, na desno pa mu je pogled zastirala visoka živa meja. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je drugotoženec odgovoren tožniku za nastalo škodo zaradi vožnje po nasprotnem voznem pasu. Pravilna je tudi odločitev o odgovornosti drugotožene stranke. Po določilu 4. odst. 165. čl. ZOR je odškodninska odgovornost staršev krivdna z obrnjenim dokaznim bremenom. To pomeni, da starši odgovarjajo za škodo, ki jo je povzročil njihov mladoletni otrok, razen če dokažejo, da je škoda nastala brez njihove krivde. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ml. drugotoženec, ki je bil v času nesreče star 16 let, ni imel izpita za vožnjo z motornim kolesom in mu je mati (prvotoženka) dovoljevala vožnjo z mopedom po prometni cesti, je podlaga za njeno odgovornost za škodo, ki jo je povzročil ml. prvotoženec. Okoliščina, da drugotožencu ni mogla preprečiti vožnje, prvotoženke kot starša ne razbremeni njene odgovornosti.

Glede sokrivde je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo kot utemeljeno opozarja tožnik v pritožbi. Sodišče prve stopnje v razlogih 20 % sokrivde tožnika navaja, da bi tožnik lahko preprečil prometno nesrečo, če bi vozil skrajno previdno, v čem je ta skrajna previdnost, pa ne pojasni, niti v čem je kršil cestnoprometne predpise. Od povprečnega človeka se ne pričakuje skrajna previdnost, temveč samo previdnost in vožnja v skladu s cestnoprometnimi predpisi. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik v križišče pripeljal z majhno hitrostjo, da je pred zavijanjem na desno pogledal v levo, če iz te strani prihaja vozilo, kar je bil dolžan glede na desno pravilo, tožnik ni mogel pričakovati, da mu po njegovem desnem voznem pasu pripeljal nekdo. Ker je bila tožnikova vožnja v skladu s cestnoprometnimi predpisi, je odločitev sodišča prve stopnje o tožnikovi sokrivdi materialnopravno napačna in je bilo tožnikovi pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da je tožena stranka v celoti odgovorna tožniku za nastalo škodo.

Ker je tožena stranka v celoti odgovorna za škodo, je bilo potrebno zavrniti ugovor tožene stranke glede v pobot uveljavljane terjatve, ki izvira iz škodnega dogodka in zaradi tega kot nepotrebno pritožbeno sodišče ne odgovarja na pritožbene navedbe obeh pravdnih strank v zvezi s pobotno izjavo.

Glede na navedeno je bilo pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno, pritožbi tožnika pa ugoditi in spremeniti izpodbijano sodbo (čl. 353 in 358/4 ZPP).

Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških. Tožnik je v celoti uspel z zahtevkom in mu mora v posledici tega tožena stranka v celoti povrniti pravdne stroške, nastale pred sodiščem prve stopnje in stroške pritožbenega postopka.

Le-ti so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah. Tak izrek o stroških temelji na določbi čl. 166 v zvezi s čl. 154 ZPP.