Jedro

Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, ali je tožena stranka dolžna plačati provizijo tožeči stranki, kljub temu, da tožeča stranka ni univerzalna naslednica stranke, ki je s toženo stranko sklenila pogodbo o posredovanju.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 4.051,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2011 do plačila (1. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna izročiti izvleček poslovnih knjig za obdobje od 31. 10. 2011 do 17. 2. 2012, o poslih, ki opravičujejo tožečo stranko do provizije (2. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 555,00 EUR pravdnih stroškov tožene stranke (3. točka izreka).

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila, uveljavljala je pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Višjemu sodišču je predlagala, da ugodi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti in stroškovno ugodi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka, oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom, da jo višje sodišče zavrže, podredno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške tožene stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka v tožbi zatrjevala, da je pravna naslednica družbe H., S., N., ki je s toženo stranko sklenila pogodbo o trgovskem zastopanju za promocijo in prodajo njenih izdelkov in storitev strankam v pogodbenem območju W. ter da je tožena stranka zahtevku nasprotovala iz razloga, ker tožena stranka ni izkazala univerzalnega pravnega nasledstva s pogodbeno stranko tožeče stranke. Zato je ta ugovor presojalo in po stališču višjega sodišča zavzelo pravilno stališče, da F. ni univerzalna pravna naslednica tiste pogodbene stranke, ki je s toženo stranko sklenila Pogodbo o posredovanju z dne 17. 2. 1997 (A2). To pa je subjekt H. F. - H. (trgovsko zastopanje), ki nima statusa niti gospodarske družbe niti pravne osebe, pač pa fizične osebe, zato ni mogoče slediti trditvam tožeče stranke, da je bil G. F. družbenik tega subjekta. Tožeča stranka posledično ni podala zadostnih trditev o tem, na kakšen način je lahko G. F. kot svoje premoženje v družbo F. vložil premoženje, katerega last je bil drug subjekt. Drugačne pritožbene trditve niso utemeljene. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni univerzalna pravna naslednica subjekta z nazivom H. F. - H. (trgovsko zastopanje).

6. Utemeljen pa je očitek sodišču prve stopnje, da se pri zavrnitvi tožbenega zahtevka ni opredelilo še do drugih trditev tožeče stranke, na podlagi katerih bi moralo še na drugih dejanskih podlagah presoditi utemeljenost tožbenega zahtevka, torej ali je tožena stranka dolžna plačati provizijo tožeči stranki, kljub temu, da tožeča stranka ni univerzalna naslednica stranke, ki je s toženo stranko sklenila Pogodbo o posredovanju z dne 17. 2. 1997. Tožeča stranka namreč vtožuje plačilo provizije za pogodbe, ki jih je tožena stranka sklenila s kupci na podlagi njenega posredovanja; poleg tega pa zahteva od tožene stranke še izvleček iz poslovnih knjig, ki se nanaša na posredovanje F. (in ne koga drugega) za toženo stranko. V pritožbi utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih trditev, da je bila tožena stranka obveščena o spremembi pogodbene stranke in da je od prenosa dalje tožena stranka ves čas poslovala z F. Tej je tudi odpovedala pogodbo o trgovskem zastopanju, iz česar je mogoče sklepati, da je tožena stranka od leta 2003 do odpovedi pogodbe v letu 2011 poslovala s tožečo stranko in ne s kakšno drugo osebo. Če ne, je tožena stranka tista, ki bi morala pojasniti, zakaj je odpovedala pogodbo tožeči stranki ter kdo drug, če ne tožeča stranka je zanjo prodajal produkte v spornem obdobju, za katerega tožeča stranka vtožuje provizijo. Glede plačila provizije pa je tožeča stranka že v tožbi zatrjevala, da ji je tožena stranka plačilo provizije tako po temelju kot po višini priznala in da je glede na opravljeno delo tožeča stranka do te upravičena tudi na podlagi določbe 87. člena HGB (enako tudi po 823. členu OZ).

7. Podane trditve v odgovoru na pritožbo, da je zahtevek, ki ga uveljavlja tožeča stranka, pred vložitvijo tožbe zase po pooblaščencih zahteval G. F., bo moralo presojati sodišče prve stopnje, saj jih je toženec navajal že v odgovoru na tožbo, v okviru trditev, da je bil G. F. zastopnik posrednika, ki je tudi podpisal pogodbo in s katerim je zato tožena stranka poskušala urediti sporno razmerje.

8. S tem pa se izkaže, da je pritožba utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Če je pogodba razvezana, sta obe stranki prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode; če je ena stranka popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ima pravico do vrnitve tistega kar je dala (prvi in drugi odstavek).