Jedro

Tožniku ni mogoče odreči pravice, da kot organ oziroma zavezanec nastopa kot tožnik v tem upravnem sporu ter mu odreči aktivne legitimacije za sprožitev tega upravnega spora, sicer ne bi imel dostopa do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva po določilih 23. in 25. člena Ustave RS.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Informacijskega pooblaščenca št. 090-139/2009/5 z dne 17. 11. 2009 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi prosilke, A., in odpravila odločbo tožnika kot organa ter mu kot zavezancu naložila, da mora prosilki v 15-ih dneh od vročitve te odločbe v obliki fotokopije ali elektronskega zapisa posredovati verzijo predloga Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (EVA 2008-2711-0185), to je delovno gradivo z dne 30. 7. 2009. V obrazložitvi svoje odločba navaja, da je tožeča stranka zahtevo prosilke zavrnila v skladu z 9. točko 1. odstavka 6. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZDIJZ), ker se zahteva nanaša na podatek iz dokumenta, ki je v postopku izdelave in je še predmet posvetovanja v organu, njegovo razkritje pa bi povzročilo napačno razumevanje njegove vsebine. Navaja, da tožnik sodi med organe, ki so zavezanci za posredovanje informacij javnega značaja. Prav tako zahtevani dokument sodi v delovno področje tožnika. Tožnik z zahtevano informacijo tudi razpolaga in se le-ta nahaja v materializirani obliki. Dalje navaja, da je opravila tudi ogled in camera. Ugotavlja, da se tožnik v svoji odločbi opira na izjemo po 9. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, zato je v nadaljevanju presojala, ali zahtevana informacija predstavlja zatrjevano izjemo. Pojasnjuje, da podrobnejši kriterij za določitev dokumentov, ki so še v postopku izdelave, vsebuje Uredba o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uredba), ki v 1. odstavku 7. člena določa, da se za podatke iz dokumenta, ki je v postopku izdelave in ga vodi organ, štejejo podatki, ki se nahajajo v dokumentu, ki ga še ni podpisala in odposlala ali kako drugače zaključila uradna oseba organa, ki je z veljavnimi predpisi pooblaščena za odločanje. Tožena stranka ugotavlja, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni zahtevani pogoji za obstoj navedene izjeme. Zahtevani dokument je v začetni fazi postopka sprejemanja predloga zakona, saj gre za delovno gradivo predloga zakona, ki ga je pripravila za to imenovana delovna skupina. Dejstvo, da dokument predstavlja zgolj verzijo delovnega gradiva predpisa, ne pomeni, da je ta konkretni dokument (določena verzija) še vedno v postopku izdelave. Vsaka verzija zase predstavlja dokument, ki je, če ga poseduje zavezanec po ZDIJZ, informacija javnega značaja, ne glede na to, da vsebina dokumenta morebiti ne bo sprejeta kot končno besedilo predloga predpisa. Vsaka takšna različica predloga predpisa namreč predstavlja samostojno informacijo, ki izvira iz delovnega področja organa in se nahaja v obliki dokumenta, ki jo je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb. Tolmačenje navedene izjeme bi v praksi pomenilo, da bi na podlagi te izjeme lahko javnosti omejili dostop do večine dokumentov, ki nastajajo med zakonodajnimi postopki, to pa bi bilo v nasprotju z zahtevo po javnosti teh postopkov. Poleg tega je bil zahtevani dokument posredovan izven delovne skupine oziroma tožnika, posredovan je bil s spremnim dopisom, ki ga je podpisal minister kot odgovorna oseba tožnika in zato kot tak predstavlja neko zaključeno celoto verzije delovnega gradiva predloga zakona v smislu že zgoraj navedenega 1. odstavka 7. člena Uredbe. Dokument kot tak pa ne prestane niti škodnega testa iz 9. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, saj razkritje takšnega dokumenta ne more povzročiti napačnega razumevanja njegove vsebine. Gre namreč za delovno gradivo, ki ni pravno zavezujoč dokument in je v delovnem gradivu v nekaterih primerih zapisanih več možnih rešitev, kar kaže na to, da je zadeva vsebinsko še odprta in da se predlagatelj sprememb zakona še ni odločil, kaj je po njegovem mnenju najboljša rešitev, zato dokument ne more povzročiti napačnega razumevanja njegove vsebine. Tožena stranka podredno tudi poudarja, da so v konkretnem primeru izražene okoliščine, ki so v prid interesu javnosti. Gre namreč za dokument s področja zdravstvenega varstva in zato je interes javnosti po dostopnosti do teh informacij zelo velik. Prav zato pa mora biti tudi sodelovanje javnosti v postopku sprejemanja sprememb zakonskih določb zagotovljeno v največji možni meri in to že od samega začetka postopka dalje. Tožena stranka meni, da je tožnik kot organ na prvi stopnji napačno uporabil materialno pravo, zato je tožena stranka pritožbi prosilke ugodila in odločbo tožnika odpravila ter zadevo sama rešila tako, kot izhaja iz izreka te odločbe.

Tožnik v tožbi navaja, da vlaga tožbo, ker odločitev tožene stranke nima opore v pravu in dejstvih. Ob pravilni uporabi prava na pravilno ugotovljeno dejansko stanje bi tožena stranka morala pritožbo prosilke zavrniti in potrditi odločbo tožnika. Navaja, da je skladno s predhodno sodno prakso upravnega sodišča tožbo zoper odločbo tožene stranke upravičena vložiti tudi tožeča stranka kot organ v smislu določbe 1. odstavka 1. člena ZDIJZ, ki jo zastopa minister za zdravje. Torej ima aktivno legitimacijo v konkretnem upravnem sporu. Dalje navaja, da je tožnik tekom ogleda in camera toženi stranki pojasnil, da delovna skupina, ki je bila imenovana za pripravo Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, še vedno dela na tem zakonu in zato ni jasno, kako naj bi predlog zakona prišel v javnost. Sklicuje se na določilo 9. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ in navaja, da gre v konkretnem primeru za navedeno izjemo. Delovno gradivo namreč na nikakršen način ni bilo zaključeno in ni predstavljalo predloga zakona, ki bi bil sposoben za obravnavo. Predstavljalo ni niti predloga zakona, niti osnutka predloga zakona, zato zagotovo predstavlja dokument, ki še ni dokončan in ki bo v končni fazi oblikovan kot osnutek predloga zakona, ki ga bo vlada bodisi predložila v zakonodajni postopek ali pa ne. Delovno gradivo ni bilo na noben način podpisano, odposlano ali kako drugače zaključeno s strani ministra za zdravje, niti s strani kogar koli drugega, ki bi bil pooblaščen za pripravo osnutka predloga zakona in zato gre tudi v smislu določila 1. odstavka 7. člena Uredbe za dokument, ki je v postopku izdelave, kot takšen pa delovno gradivo predstavlja izjemo po 9. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ in zato ne more biti predmet zahteve za dostop do informacije javnega značaja. Razlaga omenjenega določila, kot jo ponuja tožena stranka, prebija jezikovni pomen besedila 9. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ in vodi v interpretacijo, da noben dokument, ki nastane pri delovanju organa, ki je usmerjeno v pripravo osnutka zakona, ni dokument, ki je v postopku izdelave. Ker se tožena stranka v izpodbijani odločbi sklicuje na zakonodajni postopek, tožnik pojasnjuje, da delovno gradivo ne predstavlja verzije predloga oziroma osnutka zakona, saj ne vsebuje sestavin, ki jih ima sicer zakonodajni predlog. Gre zgolj za delovno gradivo delovne skupine tožnika. Delovno gradivo ni niti predlog zakona, niti različica predloga zakona, ker nima ustrezne vsebine. Gre zgolj za dokument, ki je še predmet posvetovanja in oblikovanja ter dokončanja v ministrstvu, torej gre za dokument, ki je še v izdelavi. V zvezi z zaključkom tožene stranke, da delovno gradivo predstavlja zaključeno celoto v smislu 1. odstavka 7. člena Uredbe, ki je bilo posredovano s spremnim dopisom ministra, tožnik odgovarja, da delovnega gradiva na strani tožnika ni podpisal ali odposlal nihče, ki bi bil v smislu 1. odstavka 7. člena Uredbe za to pooblaščen. Delovno gradivo je bilo zgolj posredovano predsedniku vlade in koalicijskim strankam, da preverijo, ali so rešitve iz delovnega gradiva prava vsebinska usmeritev za pripravo osnutka predloga zakona. To pa ne pomeni, da je k temu delovnemu gradivu kdorkoli dal soglasje ali ga zaključil v smislu 1. odstavka 7. člena Uredbe. Zgolj na podlagi tega, da delovno gradivo spremlja podpisan spremni podpis, ni možno sklepati, da je delovno gradivo tudi že podpisano in zaključeno. Različna delovna gradiva in drugi dokumenti, ki so v izdelavi, se znotraj državnih organov posredujejo posvetovanju številnim organom, včasih s spremnim dopisom, včasih brez njega, kar pomeni, da obstoj spremnega dopisa ne more vplivati na presojo, ali je delovno gradivo tudi že zaključeno v smislu 1. odstavka 7. člena Uredbe. Delovno gradivo tudi ne more predstavljati nekega zaključenega osnutka predloga zakona tudi zato, ker vsebuje različne možnosti ureditve določene zakonodajne materije. V delovnem gradivu je v nekaterih primerih zapisanih več možnih rešitev. Osnutek predloga zakona kot neka zaključena celota, ki naj bi se predložila v zakonodajni postopek, pa nedvomno ne more vsebovati več možnih rešitev posameznih vprašanj, ki se urejajo z zakonom, torej ne more ponujati opcij, temveč že izdelano (predvideno) zakonsko besedilo, kar delovno gradivo v konkretnem primeru ni. Delovno gradivo je bilo posredovano prejemnikom z dopisom ministra, ravno kot pobuda za posredovanje mnenja, ali so predlagane rešitve prava vsebinska usmeritev za nadaljnjo pripravo osnutka zakona. Razkritje delovnega gradiva brez ustrezne in obširne obrazložitve bi vodilo v to, da bi razkritje delovnega gradiva povzročilo napačno razumevanje njegove vsebine. Materija Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju je nedvomno težko razumljiva, tako laični kot strokovni javnosti, če je ne spremlja podrobna obrazložitev vseh interakcij posameznih rešitev in določb zakona. Zato bi razkritje delovnega gradiva z dne 30. 7. 2009 povzročilo nerazumevanje načrtovanih možnih rešitev, iz vsebine delovnega gradiva bi se iztrgale ter v javnosti obravnavale zgolj določene vsebine. To pa bi v končni fazi zaradi pritiska javnosti lahko povzročilo tudi ustavitev postopka priprave osnutka predloga zakona. V zvezi z navedbo tožene stranke, da je v konkretnem primeru v zvezi z zahtevanim dokumentom podan interes javnosti, tožnik navaja, da le-ta ne more biti podan v tem, da se javnost seznanja z delovnimi gradivi delovnih skupin za pripravo zakonov, pri čemer sploh ni nujno, da bodo ta delovna gradiva tudi uporabljena za pripravo osnutkov predlogov zakonov in javnosti ni potrebno omogočiti participacije pri oblikovanju osnutka predloga zakona že v fazi, ko strokovnjaki na ravni delovnih skupin obravnavajo in pripravljajo delovna gradiva za pripravo osnutkov predlogov zakonov. Tožnik še poudarja, da mu v postopku odločanja tožene stranke predhodno ni bilo omogočeno, da se izjasni o tem, ali je javni interes glede razkritja delovnega gradiva z dne 30. 7. 2009 močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije, s čemer je tožena stranka kršila temeljno načelo zaslišanja stranke. Utemeljevanje izpodbijane odločbe z obrazložitvijo, da je dostop do zahtevane informacije potrebno omogočiti zaradi prevladujočega interesa javnosti pa je tudi sicer neutemeljen iz razloga, ker se prosilka v svoji zahtevi ni sklicevala na prevladujoči javni interes za razkrije v skladu z 2. odstavkom 6. člena ZDIJZ, tožnik pa tudi ni ocenil, da je potrebno uporabiti to določbo. Uporaba določbe 2. odstavka 6. člena ZDIJZ glede na določbo 2. odstavka 21. člena ZDIJZ ni prepuščena in ne more biti prepuščena diskreciji tožene stranke. V kolikor bi tožnik ocenil, da je potrebno uporabiti to določbo ali če bi se prosilka sklicevala na prevladujoč javni interes, namreč za odločanje o zahtevi za dostop do informacije javnega značaja ne bi bil pristojen tožnik, temveč vlada. S tem, ko je tožena stranka odločila, da je tožnik dolžan prosilki posredovati fotokopijo ali elektronski zapis predmetnega delovnega gradiva, je odločila tudi izven postavljene zahteve prosilke. Prosilka je namreč zahtevala zadnjo verzijo predloga Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, kar predmetno gradivo iz že obrazloženih razlogov ne predstavlja. Ne vsebuje namreč vseh elementov, ki jih ima in mora imeti zakonodajni predlog, skladno s Poslovnikom Državnega zbora. Zahteva prosilke tudi ni bila podana po upravičeni osebi, saj je podpisana s strani osebe, ki ni niti zakoniti zastopnik niti pooblaščenec prosilke. Zaradi tega bi zahteva prosilke ob smiselni uporabi zakona morala biti zavržena in ji ni moč ugoditi. Vse odločbe, sprejete v zvezi s takšno zahtevo, so ob smiselni uporabi določila 270. člena ZUP nične. Glede na navedeno tožnik predlaga sodišču, da odloči tako, da odločbo tožene stranke odpravi in odloči, da se pritožba prosilke zavrne ter podredno predlaga, da izpodbijano odločbo v celoti odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ugovarja aktivni legitimaciji tožnika in meni, da tožnik v obravnavanem sporu ni aktivno legitimiran. Tožnik v skladu z določbo 17. člena ZUS-1 ne more biti stranka v postopku upravnega spora, saj se po ZDIJZ kot stranka v postopku šteje tisti, ki zahteva dostop do informacije javnega značaja, stranka v postopku dostopa do informacije javnega značaja pa ne more biti organ, ki o zahtevi odloča. Zato tožeča stranka ne more sprožiti upravnega spora zoper odločbo tožene stranke in tožena stranka sodišču primarno predlaga, da tožbo tožeče stranke zavrže. Iz previdnosti pa podrejeno v celoti vztraja pri navedbah iz izpodbijane odločbe in prereka vse navedbe tožeče stranke, razen v kolikor se z njimi izrecno strinja. Tožena stranka nasprotuje navedbam tožeče stranke, da je v konkretnem primeru podana izjema iz 9. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. Navaja, da ni dvoma, da zahtevani dokument v konkretnem primeru predstavlja zaključeno celoto, ki izraža v času njegovega nastanka neko stališče oziroma vsebinsko usmeritev tožeče stranke pri pripravi spremembe zakona v okviru svojih pristojnosti. V luči presoje po določbah ZDIJZ je pomembna zgolj ugotovitev, da je zahtevani dokument z datumom 30. 7. 2009 neka zaključena celota, s katero tožeča stranka razpolaga in ki je bil s strani ministra za zdravje posredovan izven delovne skupine, ki ga je pripravila. Obstoj spremnega dopisa ministra za zdravje zagotovo ni odločilen argument, dejstvo pa je, da le-ta izkazuje, da je bil dokument odposlan izven delovne skupine in torej v tem smislu zaključen. Tudi če tega ne bi bilo, bi se pri presoji obstoja zatrjevane izjeme vsekakor ugotavljalo ali je dokument, ki je predmet presoje, še v postopku izdelave. Eden od dokazov, da konkreten dokument ni več v postopku izdelave, je ugotovitev, da je bil dokument posredovan izven delovne skupine. Tožena stranka meni tudi, da argument tožeče stranke, da bi razkritje zahtevanega dokumenta povzročilo napačno razumevanje njegove vsebine, ne vzdrži resne pravne presoje o izkazani škodi, ki bi z razkritjem dokumenta nastala. Zakonska določba mora biti vsebinsko formulirana na način, da je razumljiva povprečnemu človeku, ne pa na način, da potrebuje še obširno razlago zakonodajalca. Zato je sodelovanje javnosti potrebno že v samem začetku postopka, saj je smisel transparentnosti postopka sprejema zakonov ravno v tem, da se širša strokovna in nestrokovna javnost vključi v postopek sprejemanja zakona in izrazi o tem svoja mnenja in stališča. Torej ne gre za dokument, pri katerem bi bila podana izjema po 9. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. Dalje navaja, da je podan tudi velik interes javnosti, ni pa pri tem izvajala testa interesa javnosti v skladu z 2. odstavkom 6. člena, ker to ni bilo potrebno. Test interesa javnosti je namreč potrebno izvajati le takrat, ko se ugotovi, da je določena izjema podana, sicer pa tožena stranka ne more slediti navedbam tožeče stranke, da v danem primeru ne more biti podan interes javnosti. Ravno nasprotno. V primeru sprejemanja sprememb zakona, ki ureja področje zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja, gre namreč za zelo pomemben družbeni in politični proces, ki vpliva na pravice in obveznosti prebivalstva na področju zdravstvenega varstva, s katerimi se posega tudi v njihov ekonomski in socialni status, zato je interes javnosti po dostopnosti do teh informacij zagotovo velik. V zvezi z navedbo tožeče stranke, da je tožena stranka odločila izven postavljene zahteve prosilke, tožena stranka odgovarja, da so takšne navedbe tožeče stranke brez prave osnove in neutemeljene. Na ogledu in camera je tožeča stranka kot dokument, ki je predmet zahteve prosilke, predložila dokument, označen kot delovno gradivo z dne 30. 7. 2009, zato tožena stranka ni imela razloga, da ji ne bi verjela, da gre za dokument, ki ustreza zahtevi prosilke. To potrjuje tudi dejstvo, da prosilka zoper odločbo tožene stranke ni vložila tožbe v smislu, da bi tožena stranka odločila o dokumentu, ki ga ni zahtevala. Povsem irelevantno je namreč kakšen je naziv dokumenta; pomembno je le, da slednji zadosti zahtevi prosilke. Če bi namreč tožeča stranka tako razmišljala že v postopku na prvi stopnji, bi bila dolžna že v okviru postopka na prvi stopnji zahtevo prosilke zavrniti iz razloga, ker z dokumentom, ki je predmet zahteve, ne razpolaga, vendar tega ni storila, temveč je zahtevo prosilke zavrnila zaradi obstoja izjeme po 9. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. Povsem nebistvene so tudi navedbe tožeče stranke, da zahteva ni bila vložena po upravičeni osebi. V postopku po ZDIJZ je povsem nepomembno kdo je prosilec, saj je vselej potrebno presojati ali zahtevani dokument prestavlja informacijo javnega značaja za vse, ne samo za dotičnega prosilca. Tožeča stranka tako opozarja na kršitev, ki jo je primarno storila sama. Res je, da je tudi pritožbeni organ dolžan ves čas med postopkom po uradni dolžnosti paziti na to, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko stranka v postopku, vendar navedena kršitev, kot rečeno, v postopku po določbah ZDIJZ gotovo ni bistvena in ne vpliva na odločitev o tem, ali je dokument, ki je predmet zahteve, informacija javnega značaja. Glede na navedeno tožena stranka predlaga sodišču, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V odgovoru na tožbo stranka z interesom, A., navaja, da se pridružuje in pritrjuje navedbam tožene stranke v izpodbijani odločbi. Opozarja tudi na svoj status po Zakonu o zdravniški službi, da med njene naloge po 71. členu tega zakona sodi tudi sodelovanje pri pripravi zakonov, planskih dokumentov, kadrovskih načrtov in drugih predpisov s področja zdravstva. Zato meni, da je do željene informacije upravičena tako zaradi njene narave javnega značaja kot iz naslova izvrševanja svoje zakonite naloge - vključitve v postopek sodelovanja pri pripravi zakonov, saj le-ta ne bi bila smiselna v fazi, ko vsebine dokumenta ne bi bilo mogoče več spreminjati. Pripominja tudi, da je sklicevanje tožeče stranke na naziv dokumenta, ki da je delovno gradivo in ne predlog, brezpredmetno, saj mora biti merilo presojanja narave zahtevanega dokumenta njegova vsebina in ne poimenovanje. Gradivo tudi že kroži v javnosti in o njem poročajo mediji. Glede na navedeno stranka z interesom sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek zavrne in naloži tožeči stranki, da stranki z interesom posreduje zahtevano informacijo.

V pripravljalni vlogi tožeča stranka v zvezi z odgovorom stranke z interesom navaja, da njeni argumenti niso pravno relevantni, v kolikor naj bi se nanašali na status stranke z interesom po Zakonu o zdravniški službi, saj je v zadevnem sporu relevantna le uporaba določil Zakona o dostopu do informacij javnega značaja in odločitev o tem, ali neka informacija predstavlja informacijo javnega značaja in ali jo je potrebno posredovati prosilcu, ne more biti odvisna od statusa prosilca. Tožeča stranka pritrjuje stranki z interesom, ko le-ta pravi, da za uporabo določil ZDIJZ ne more biti pomembno poimenovanje dokumenta, temveč njegova prava pravna narava in vsebina in ravno zato je tožeča stranka tudi podrobno pojasnila zakaj dokument, ki se ga zahteva, po vsebini predstavlja dokument, ki je še v postopku izdelave in predmet posvetovanja v organu ter bi njegovo razkritje povzročilo napačno razumevanje njegove vsebine.

V zvezi z odgovorom na tožbo tožene stranke pa se tožeča stranka glede ugovora aktivne legitimacije sklicuje na stališče Upravnega sodišča v sodbi U 83/2008 z dne 29. 4. 2009 in meni, da tožena stranka s svojim stališčem želi v nasprotju z ustaljeno sodno prakso tožeči stranki odreči pravico do sodnega varstva. S podajanjem navedb, ki naj bi utemeljevale zavrženje tožbe, želi tožena stranka preprečiti, da bi o pravicah in dolžnostih tožeče stranke odločalo sodišče. Vztraja pri tem, da gre v konkretnem primeru za izjemo po 9. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. Navaja tudi, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni izvedla testa interesa javnosti. Če bi želela svojo odločitev „opravičiti“ na temelju 2. odstavka 6. člena ZDIJZ, bi test interesa javnosti morala izvesti in ga obrazložiti tudi že v izpodbijani odločbi. Poleg tega je že izkazala tudi, da je bilo z izpodbijano odločitvijo odločeno izven zahtevka prosilke in da prosilka zahteve ni podala po zakonitem zastopniku. Glede na navedeno tožeča stranka predlaga, da naslovno sodišče odloči tako, kot je predlagano v tožbi.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet presoje odločitev tožene stranke, s katero je le-ta v postopku odločanja dostopa do informacij javnega značaja odločila, da mora tožnik kot organ oziroma zavezanec prosilki posredovati zahtevane podatke. Sodišče je v primerljivih zadevah že zavzelo stališče, da tožniku ni mogoče odreči pravice, da kot organ oziroma zavezanec nastopa kot tožnik v tem upravnem sporu ter mu odreči aktivne legitimacije za sprožitev tega upravnega spora. V nasprotnem primeru, če bi sodišče sledilo stališču tožene stranke, da tožnik ne more biti stranka v tem upravnem sporu sklicujoč se pri tem na 4. odstavek 17. člena ZUS-1, tožnik kot organ oziroma kot zavezanec, ki je dolžan posredovati zahtevane podatke, ne bi imel dostopa do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva po določilih 23. in 25. člena Ustave RS. Tudi Ustavno sodišče RS je v zadevi U-I-303/08-9 z dne 11.2.2010 z utemeljitvijo, ki jo sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo, odločilo, da 4. odstavek 17. člena ZUS-1 in 3. odstavek 10. člena ZInfP nista v neskladju z Ustavo.

Nadalje sodišče ugotavlja, da je obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva. Obrazložitev odločbe mora namreč smiselno vsebovati vse sestavine iz 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), predvsem pa dejansko stanje s presojo dokazov in razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev, navedeno v izreku odločbe. V obrazložitvi izpodbijane odločbe razlogi za odločitev niso dovolj obrazloženi. Navedeno je samo, da je bilo v postopku ugotovljeno, da ne gre za izjemo po 9. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, ne da bi bilo hkrati navedeno, v katerih primerih bi potem sploh šlo za tovrstno izjemo; upoštevajoč pri tem, da je izjeme iz 1. odstavka 6. člena ZDIJZ treba razlagati ozko oziroma restriktivno. Ugotovljeno pomanjkljivost v obrazložitvi izpodbijane odločbe je po mnenju sodišča šteti za bistveno, saj onemogoča preizkus izpodbijanega akta po vsebini. Posledično gre torej za bistveno kršitev pravil upravnega postopka v smislu 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP.

Sodišče je moralo iz navedenega razloga tožbi ugoditi na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) in se zato niti ni spuščalo v obravnavo ostalih tožbenih ugovorov.

Zaradi učinkovitega vodenja nadaljnjega postopka pa sodišče glede na predmet odločanja v konkretnem primeru, to je dostopu do delovnega gradiva Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki je v postopku izdelave in je še predmet posvetovanja v organu, posebej opozarja še na določilo 1. alineje 2. odstavka 21. člena ZDIJZ. Po tem določilu v primeru, kot je obravnavani, če se prosilec v zahtevi sklicuje na prevladujoč javni interes za razkritje v skladu z 2. odstavkom 6. člena tega zakona, odloči vlada, če je zavezan organ državne uprave, državnega tožilstva ali državnega pravobranilstva, oseba javnega prava, katere ustanovitelj je država, nosilec javnih pooblastil ali izvajalec javne službe na državni ravni (v konkretnem primeru B.), saj iz spisovnih podatkov ni razvidno, da bi bil v postopku odločanja o zahtevi v obravnavani sporni zadevi pred izdajo izpodbijane odločbe izpeljan postopek po 2. odstavku 21. člena ZDIJZ in s tem v zvezi pridobljena predhodna odločitev vlade, v skladu z določilom 1. alineje 2. odstavka 21. člena ZDIJZ.