Jedro

Prvotožeča stranka v obravnavani sporni zadevi (plačilo stroškov odvetnika) ni bila stranka v postopku, saj z izpodbijanim aktom ni bilo odločeno o nobeni njegovi pravici, zato ne izkazuje svojega pravnega interesa za tožbo v tem upravnem sporu.

Sodišče je glavno obravnavo v kazenskem postopku, ki jo je začela dne 10. 12. 2008, preložilo za več kot tri mesece, kar pomeni, da jo je dne 15. 4. 2009 moralo pričeti znova. To relevantno dejstvo je tožena stranka pri svoji odločitvi, očitno prezrla. Posledično je zastopanje na naroku za glavno obravnavo dne 15. 4.2009 ovrednotila z nepravilnim številom točk (namesto s 600 točkami zgolj s 300 točkami).

Izrek

1. Tožba prvotožeče stranke A.A. se zavrže. 2. Tožbi drugotožeče stranke, odvetnika B.B., se ugodi, izpodbijani sklep tožene stranke opr. št. Bpp 1389/2008 z dne 10. 3. 2011 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

3. Tožena stranka je dolžna drugotožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 80,00 EUR, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odvetniku - sedaj drugotožeči stranki priznala nagrado in stroške za nudenje brezplačne pravne pomoči v višini 2.012,18 EUR, povišano za 20 % DDV (402,44 EUR), tako da skupna nagrada znaša 2.414,62 EUR; predlog drugotožeče stranke za izplačilo nagrade in potrebnih stroškov za nudenje brezplačne pravne pomoči v znesku nad navedenim zneskom pa zavrnila in odločila, da se mu nagrada in stroški za nudenje brezplačne pravne pomoči v znesku 2.414,62 EUR izplačajo na njegov račun v 30 dneh po izstavitvi računa. V obrazložitvi svojega sklepa navaja, da je bila z odločbo opr. št. Bpp 1389/2008 z dne 26. 11. 2008 prosilcu - sedaj prvotožeči stranki, odobrena brezplačna pravna pomoč in mu je bil za izvajanje brezplačne pravne pomoči določen odvetnik B.B. - sedaj drugotožeča stranka. Le-ta je dne 19. 5. 2009 vrnil originalno in popolno izpolnjeno napotnico in priglasil nagrado za opravljene, specificirane, storitve. Tožena stranka je drugotožeči stranki po priloženem stroškovniku priznala 2.414,62 EUR in sicer 1.520,53 EUR (3.312,70 odvetniških točk x 0,459 EUR), 3,20 EUR (stroški kopij), 488,45 EUR (kilometrina) in 402,44 EUR (to je 20 % DDV na odvetniške storitve, materialne stroške in kilometrino), kar skupaj znaša 2.414,62 EUR. Nagrada je bila drugotožeči stranki odmerjena v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (OT) in ZBPP. Za posvet s stranko z dne 5. 2. 2008 mu je namesto priglašenih 200 točk priznala 100 točk po tarifni številki 39/1-a OT, ker po njenem mnenju za priprave na obravnavo zadostuje sestanek v trajanju ene ure, za obravnavi dne 15. 4. 2009 in 4. 5. 2009 mu je namesto priglašenih vsakokrat po 600 točk priznala za vsako obravnavo po 300 točk po tarifni številki 10/8 OT; kilometrino mu je priznala za vseh 6 poti iz Ljubljane v Koper in nazaj, vendar tako, da je za razdaljo Ljubljana - Koper upoštevala 106 kilometrov, kolikor znaša ta razdalja po podatkih AMZS in ne 113 kilometrov, kolikor jih je navedla drugotožeča stranka; za znesek kilometrine za prevoženi kilometer pa je vzela zadnjo objavljeno vrednost 30% cene bencina, to je 0,384 EUR in ne 0,50 EUR, kolikor je to priglasila drugotožeča stranka, skupaj torej 488,45 EUR (106 km x 2 x 6 x 0,384 EUR =488,45 EUR). Tožena stranka še ugotavlja, da so ostale priglašene postavke v skladu z veljavno OT in ZBPP.

Prvotožeča in drugotožeča stranka vlagata (skupno) tožbo, s katero izpodbijata in napadata del sklepa tožene stranke, ker je le-ta z izdajo dela napadenega sklepa in s kršitvijo temeljnih ustavnih svoboščin in ustavnih človekovih pravic vzpostavila za tožeči stranki stvarno pravno in dejansko povsem nevzdržno stanje. Tožena stranka je del zahtevka drugotožeče stranke za izplačilo nagrade za nudenje brezplačne pravne pomoči zavrnila iz povsem neutemeljenih razlogov. Zato je del napadenega sklepa nezakonit. Očitno je, da je bil izdan na podlagi absolutne bistvene kršitve pravil postopka zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Tožena stranka bi morala tudi za obravnavo dne 15. 4. 2009 in dne 4. 5. 2009 priznati 2 x po 600 točk in nič manj, tožena stranka pa je napačno in nepravično priznala zgolj 2 x po 300 točk. Prikrajšanje na strani drugotožeče stranke torej predstavlja 2 x po 300 točk, skupaj 600 točk x 0,459 EUR = 275,40 EUR + 20% DDV = 55,08 EUR, skupaj torej 330,48 EUR. Iz kopij zapisnikov obravnav z dne 15. 4. 2009 in 4. 5. 2009 namreč brez dvoma izhaja, da je sodišče v Kopru obe obravnavi začelo znova. Obravnavo dne 15. 4. 2009 pa je sodišče v Kopru opravilo šele po preteku štirih mesecev od predhodno izvedene obravnave. Tožena stranka je tako opustila svojo dolžnost in je odločila v nasprotju z določbo tarifne številke 10 točke 6 in 7 OT. To pomeni, da je v zvezi z izkazanimi dejstvi odločila napačno. Tožba tožečih strank je torej v celoti utemeljena in izkazana. Na podlagi navedenega tožeči stranki zahtevata, da naslovno sodišče zaradi nujnosti po popolni ugotovitvi dejanskega stanja, tudi z zaslišanjem drugotožeče stranke, opravi glavno obravnavo in nato izda sodbo, tako, da se del sklepa tožene stranke Bpp 1389/2008 z dne 10. 3. 2011 spremeni tako, da se drugotožeči stranki poleg odločitve za izplačilo nagrade v višini 2.414,62 EUR odloči in določi, da se ji izplača še nagrada v znesku 330,48 EUR oziroma podredno, da se del sklepa v izpodbijanem delu kot nezakonit odpravi in razveljavi ter ga nadomesti predmetna sodba Upravnega sodišča RS. Zahtevata tudi povrnitev nastalih stroškov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri sklepu, po katerem se tožniku izplačajo nagrada in stroški za nudenje brezplačne pravne pomoči v višini 2.414,62 EUR, predlog tožnika za izplačilo nagrade in stroškov za nudenje brezplačne pravne pomoči v znesku nad navedenim zneskom pa se zavrne. Iz listin v spisu (zapisniki Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. K 61/07) je razvidno, da je glavna obravnava trajala več kot en dan in tožena stranka je zato za prvi narok (10. 12. 2008) in zadnji narok (11. 5. 2009) priznala nagrado v priglašeni polni višini 600 točk, za naroka dne 15. 4. 2009 in 4. 5. 2009 pa vsakič po 300 točk, kar je skladno s tarifno številko 10/8 OT in v sklepu tudi ustrezno obrazloženo. Tožena stranka še navaja, da prvotožeča stranka A.A. v predmetnem upravnem sporu nima aktivne legitimacije, saj je bil le upravičenec do brezplačne pravne pomoči in je bilo njegovi prošnji za BPP v celoti ugodeno, z izpodbijanim sklepom pa je bilo odločeno zgolj o priznanju nagrade in stroškov izvajalcu BPP-ja, to je odvetniku oziroma sedaj drugotožeči stranki. Iz tega sledi, da ima pravico vložiti tožbo v predmetnem upravnem sporu samo odvetnik kot izvajalec BPP.

K prvi točki izreka : Sodišče je tožbo v delu, ki se nanaša na prvotožečo stranko, A.A., zavrglo.

Po določbi 17. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. V obravnavanem primeru iz spisovnih podatkov izhaja, da prvotožeča stranka v obravnavani sporni zadevi (plačilo stroškov odvetnika) ni bila stranka v postopku, saj z izpodbijanim aktom ni bilo odločeno o nobeni njegovi pravici. Ker z izpodbijanim aktom torej ni bilo poseženo v njen pravni položaj, prvotožeča stranka ne izkazuje svojega pravnega interesa za tožbo v tem upravnem sporu.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo prvotožeče stranke zavrglo, saj upravni akt, ki se izpodbija, ne posega v pravico ali neposredno na zakon oprto korist prvotožeče stranke. Zavrženje tožbe zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1).

K drugi točki izreka : Tožba je v delu, ki se nanaša na drugotožečo stranko, odvetnika B.B., utemeljena.

V obravnavanem primeru je med strankama sporno vprašanje ali se je glavna obravnava v konkretnem primeru začela znova ali ne in posledično vprašanje s tem povezanih stroškov zastopanja drugotožeče stranke na glavni obravnavi.

Po določilu 3. odstavka 311. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se mora glavna obravnava, ki je preložena za več kot tri mesece ali če se opravlja pred drugim predsednikom senata, začeti znova in se morajo vsi dokazi izvesti znova.

Iz spisovnih podatkov izhaja, da je sodišče v Kopru glavno obravnavo, pričeto dne 10. 12. 2008, preložilo na 15. 4. 2009 ter nato na 4. 5. 2009 in nato nadaljevalo dne 11. 5. 2009, ko je tudi izreklo sodbo. To pomeni, da je sodišče glavno obravnavo, ki jo je začelo dne 10. 12. 2008, preložilo za več kot tri mesece, kar nadalje pomeni, da jo je dne 15. 4. 2009 moralo pričeti znova. To relevantno dejstvo je tožena stranka pri svoji odločitvi, glede na to, da je svojo odločitev oprla zgolj na določilo 8. točke tarifne številke 10 OT, očitno prezrla. Posledično je tožena stranka storitev drugotožeče stranke in sicer zastopanje na naroku za glavno obravnavo dne 15. 4.2009 ovrednotila z nepravilnim številom točk (namesto s 600 točkami zgolj s 300 točkami), na kar zato drugotožeča stranka v tožbi utemeljeno opozarja. Tožena stranka bi torej o stroških zastopanja na naroku za glavno obravnavo dne 15. 4. 2009 morala odločiti na podlagi 7. točke tarifne številke 10 OT in ne na podlagi 8. točke citirane tarifne številke. Po mnenju sodišča pa je tožena stranka drugotožeči stranki pravilno priznala nagrado za narok dne 4. 5. 2009 v višini 300 točk, saj od dne 15. 4. 2009 do dne 4. 5. 2009, kolikor je trajala preložitev glavne obravnave, ni poteklo več kot tri mesece in se glavna obravnava tudi ni opravljala pred drugim predsednikom senata.

Ker tožena stranka torej ni pravilno ugotovila, da se je v konkretnem primeru glavna obravnava dne 15. 4. 2009 pričela znova in ker ni pravilno ugotovila s tem povezanih stroškov drugotožeče stranke, je dejansko stanje v obravnavani zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno, zmotno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, zato je sodišče na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 moralo tožbi ugoditi. Ker je drugotožeča stranka smiselno predlagala tudi, da sodišče opravi glavno obravnavo, sodišče pojasnjuje, da le-te ni opravilo, temveč je odločilo na nejavni seji senata, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je bilo potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti (1. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

K tretji točki izreka : Ker je drugotožeča stranka zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je presodilo tudi, da ji mora tožena stranka v skladu z določilom 3. odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, v nadaljevanju Pravilnik). Na podlagi 1. odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče drugotožeči stranki prisodilo ustrezen pavšalni znesek. Zadeva je bila rešena na seji in drugotožeča stranka v postopku ni imela pooblaščenca.