Jedro

Ker bi terjatev za povrnitev negmotne škode prešla na dediče samo, če bi bila priznana s pravnomočno sodbo (člen 204/1 ZOR-a), zaradi tožničine smrti med pravdnim postopkom na strani tožeče stranke za ta del zahtevka ni več aktivne legitimacije, saj zaradi vložene pritožbe sodba zaradi izostanka ni postala pravnomočna. Ta del zahtevka je zato treba zavrniti.

Izrek

1. Pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje se zavrne in se ta sklep sodišča prve stopnje potrdi.

2. Pritožbi zoper sodbo zaradi izostanka se delno ugodi in se sodba v izreku glede zneska 280.000,00 SIT tako spremeni, da se ta del tožbenega zahtevka zavrne, za preostali znesek 38.000,00 SIT pa se pritožba zavrne in se v tem delu potrdi sodba zaradi izostanka sodišča prve stopnje.

3. Temu ustrezno se spremeni izrek o pravdnih stroških, tako da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 4.031,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.3.1994 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v konkretni pravdni zadevi izdalo sodbo zaradi izostanka, s katero je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo in naložilo toženi stranki, da plača tožnici znesek 318.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter ji povrne njene pravdne stroške v znesku 26.051,00 SIT. Tožena stranka je pravočasno vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje in se hkrati podrejeno pritožila zoper sodbo zaradi izostanka. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo.

Zoper sodbo zaradi izostanka se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. predlaga ugoditev pritožbi ter razveljavitev izpodbijane sodbe zaradi izostanka in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da v tožbenih navedbah ni podlage za utemeljenost nepremoženjskega zahtevka. Mnenja je, da je izdaja sodbe zaradi izostanka o tovrstnem zahtevku brez izvedbe dokaza z izvedencem medicinske stroke neutemeljena in preuranjena.

Proti sklepu se je pravočasno pritožila tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga ugoditev pritožbi ter razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da sicer ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da pa ravno ocena vseh okoliščin dogodkov dne 23.11.1992 in kasneje dokazuje, da s tožencem in njegovim zdravjem ni bilo vse v redu in so s tega vidika povsem upravičeni ugovori toženca, da zaradi svojih težav z duševnim stanjem v času zamude oziroma izostanka z glavne obravnave ni bil prišteven.

Mnenja je, da je ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da bi toženec lahko prišel na sodišče, ker se je tega dne gibal po R., zelo površna in enostranska. Poleg tega pa se sodišče prve stopnje v svoji odločitvi opira na ugotovitve izvedenca medicinske stroke, ki se nanašajo na kasnejši čas in ne na čas toženčevega izostanka z glavne obravnave.

Pritožba zoper sklep o vrnitvi v prejšnje stanje ni utemeljena, pritožba zoper sodbo zaradi izostanka pa je delno utemeljena.

Po oceni sodišča druge stopnje sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bil toženec dne 23.11.1992 sposoben priti na narok za glavno obravnavo in da opravičljiv razlog za izostanek ne obstoji.

Iz dopisa toženčevega delodajalca M. z dne 20.4.1993 je namreč razvidno, da je bil toženec dne 23.11.1992 na dopustu in ne v bolniškem staležu, kot je zatrjeval, poleg tega pa iz izpovedb pravdnih srank izhaja, da se je toženec dne 23.11.1991 zjutraj, tik pred razpisano glavno obravnavo, oglasil pri tožnici in jo vprašal, kdaj bo glavna obravnava. Zaključne ugotovitve izvedeniškega mnenja dr. G. M. o toženčevem duševnem stanju se sicer res nanašajo na kasnejši dogodek oziroma čas, vendar pa to izvedeniško mnenje vsebuje tudi ugotovitve o toženčevem duševnem stanju, ki se nanašajo na čas toženčevega izostanka z glavne obravnave, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da duševno stanje toženca v tem času ni bilo takšno, da ne bi mogel priti na glavno obravnavo.

Pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo kršitev, na katere mora paziti sodišče druge stopnje v smislu 2. odstavka 365. člena ZPP, zato je bilo potrebno to pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje.

Ker je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje in potrdilo ta sklep sodišča prve stopnje, je sodišče druge stopnje odločalo tudi o pritožbi tožene stranke zoper sodbo zaradi izostanka.

Po oceni sodišča druge stopnje je pritrditi navedbam pritožbe, da je sodba zaradi izostanka glede zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode preuranjena. V tožbenih navedbah namreč ni zadostno opredeljenega obsega nepremoženjske škode oziroma naveden obseg nepremoženjske škode ne utemeljuje povrnitev zahtevane denarne odškodnine. Pritrditi je torej stališču pritožbe, da bi se moral v postopek pred sodiščem prve stopnje glede ugotovitve obsega nepremoženjske škode kot posledice toženčevega ravnanja in s tem utemeljenosti zahtevane denarne odškodnine pritegniti izvedenec medicinske stroke in bi bilo iz tega razloga potrebno v tem delu izpodbijano sodbo razveljaviti. Vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica med postopkom dne 26.3.1993 umrla. Določilo 1. odstavka 204. člena ZOR med drugim določa, da preide terjatev za povrnitev nepremoženjske škode na dediče samo, če je bila priznana s pravnomočno odločbo. Ker je pritožba tožene stranke zadržala pravnomočnost sodbe in ker je ta zahtevek pokojne tožnice glede na zgoraj omenjeno določilo Zakona o obligacijskih razmerjih nepodedljiv, kar pomeni, da na strani tožeče stranke ni podana aktivna legitimacija v materialnem smislu, je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in sodbo zaradi izostanka sodišča prve stopnje v izreku glede zneska 280.000,00 SIT, ki predstavlja zahtevan znesek za povrnitev nepremoženjske škode, spremenilo in sicer tako, da je ta del zahtevka zavrnilo. Po oceni sodišča druge stopnje pa je izdaja sodbe zaradi izostanka sodišča prve stopnje glede zahtevka za povrnitev premoženjske škode v znesku 38.000,00 SIT, pravilna. Ob obstoju vseh drugih procesnih predpostavk za izdajo sodbe zaradi izostanka je podana tudi procesna predpostavka iz 4. točke 1. odstavka 332. člena ZPP, saj dejstva, ki jih tožeča stranka navaja v tožbi, utemeljujejo vse elemente odškodninske obveznosti in tudi zahtevana denarna odškodnina ustreza povzročeni premoženjski škodi, zato je sodišče druge stopnje pritožbo v tem delu zavrnilo in potrdilo sodbo zaradi izostanka sodišča prve stopnje.

Ker je sodišče izpodbijano sodbo zaradi izostanka spremenilo, je v smislu 2. odstavka 166. člena ZPP odločilo tudi o povrnitvi stroškov pravdnega postopka in sicer samo stroškov postopka na prvi stopnji, ker nobena od pravdnih strank stroškov pritožbenega postopka ni priglasila. Izrek o povrnitvi stroškov pravdnega postopka temelji na določilu 2. odstavka 154. člena ZPP. Ker je tožeča stranka s svojim tožbenim zahtevkom uspela le v razmerju 12:100, je sodišče druge stopnje naložilo toženi stranki v tem razmerju tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki. Omenjeni pravdni stroški obsegajo izdatke za zastopanje in sodne takse ter so odmerjeni skladno z veljavno odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah.