Jedro

Toženka je pravilno ocenila, da so tožnikove navedbe, da je odšel iz Maroka zaradi revščine in pomanjkanja dela, dejstva, ki so v konkretnem primeru nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1. Toženka je pravilno ugotovila in svojo odločitev prepričljivo obrazložila, da tožnikove težave v Maroku ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite zato, ker niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Toženka je pravilno ugotovila, da tožnikovih navedb ni možno povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja in da tožnikovih težav ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijani odločbi_

1. Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena in pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Toženka je tožniku določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 5. 2. 2024, ki svoje istovetnosti ni izkazal, vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju Prošnja). Tožnik je v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: Slovenija) podal prošnjo za mednarodno zaščito že 29. 6. 2023, nato 17. 7. 2023 samovoljno zapustil azilni dom, zato je pristojni organ 2. 8. 2023 s sklepom št. 2142-3617/2023/3 (1222-10) postopek ustavil. Naveden sklep je 19. 8. 2023 postal pravnomočen.

3. Toženka je povzela tožnikove navedbe iz prošnje za mednarodno zaščito 5. 2. 2024: da ni poročen, je berberske narodnosti in muslimanske veroizpovedi. Vojaškega roka ni služil, ni član politične stranke ali organizacije, kakor tudi še nikoli ni prestajal zaporne kazni. Njegov materni jezik je arabski in malo berberski. Kraljevino Maroko (v nadaljevanju: Maroko) je zapustil aprila 2023 in z letalom potoval v Turčijo, kjer je ostal 15 dni. Pot je nadaljeval ilegalno v Bolgarijo, kjer je ostal 10 dni, dalje v Srbijo (20 dni), čez Hrvaško (1 mesec) in Slovenijo (20 dni). Pot je nadaljeval v Italijo (3 mesece) do Švice, kjer je ostal tri mesece in bil vrnjen nazaj v Slovenijo 12. 1. 2024, legalno. Njegova ciljna država je bila Španija. Tožnik je navedel, da zaproša za mednarodno zaščito zato, ker v izvorni državi nima pravic, da tam vladata revščina ter pomanjkanje dela. Po oddaji prve prošnje v Sloveniji je samovoljno odšel in ni počakal do konca postopka. Odšel je v Italijo, kjer je delal, da je lahko pomagal bolnemu očetu, nato pa v Švico, od koder so ga vrnili v Slovenijo.

4. V relevantnem delu za ta postopek je tožnik na osebnem razgovoru povedal, da je vse življenje je živel v Maroku, v kraju Al Hajeb v bližini mesta Meknes, v majhni hiši skupaj s starši, tremi sestrami in bratom. Izven izvorne države nima sorodnikov. Končal je peti razred osnovne šole. Zaradi slabe finančne situacije v družini, šolanja ni nadaljeval. Preživljal se je tako, da je občasno delal kot avtomehanik, vendar ni zaslužil dovolj denarja, da bi zadostovalo za dostojno življenje. Občasno je delal tudi kot nosač in razkladal tovorni material. Polovico zaslužka je dal družini, njemu pa je ostalo le malo. Mlajši brat je zaposlen, vendar tudi on premalo zaslužil. Oče ne dela zaradi bolezni. Delo si je poskušal poiskati tudi v drugih krajih, vendar je bilo plačilo povsod enako majhno (približno 300 evrov). Njegove ciljna država je bila Italija. Ko je bil v Italiji ni našel dela, prav tako mu niso nudili pomoči. Tam ni imel prijateljev ali sorodnikov, da bi mu pomagali, obenem pa ni bilo dela pozimi, zato je odšel v Švico. Pri oddaji druge prošnje je kot ciljno državo navedel Španijo. Slišal je, da se tam hitro dobi soglasje za bivanje, vendar temu ni tako, zato je spremenil ciljno državo. Kot glavni razlog, da je odšel iz izvorne države, je navedel, da ni dovolj zaslužil za dostojno življenje. Oče je bolan in potrebuje denar za plačilo operacijo. Želi se ustaliti in delati. V Maroku pri družini bi ostal, če bi imel zaposlitev. V primeru, da bi se moral vrniti v izvorno državo, tega ne bi sprejel, imel bi probleme. Ne bi se mogel soočiti z okolico, v kateri je živel. Tam vsi pričakujejo, da se bo vrnil s finančnimi sredstvi in pomagal družini. Ko je odšel, je brat prevzel vso odgovornost preživljanja družine. Od Slovenije pričakuje, da mu bo dovolila legalno delati. Rad bi se izpopolnil v svojem poklicu kot avtomehanik in delal na tem področju.

5. Toženka je kljub temu, da istovetnost ni nesporno ugotovljena, tožniku verjela, da prihaja iz Maroka in da je državljan te države. Toženka je ugotovila, da tožnik Prošnjo utemeljuje predvsem z ekonomskimi težavami (brezposelnost, slabo plačano delo), zato je Prošnjo štela za očitno neutemeljeno, saj tožnik očitno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Toženka je ugotovila, da tožnikovih izjav ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje tožnik z ekonomskimi težavami ter nezmožnostjo življenja v Maroku, kar po njegovih besedah izvira predvsem iz nezmožnosti najdbe dobro plačane zaposlitve. Omenjene težave pa ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. Iz navedb tožnika namreč ne gre razumeti, da bi njegovo ekonomsko stisko povzročili tretji akterji (npr. država sama, gospodarske družbe itd ), kar bi morebiti lahko privedlo do kršenja njegovih pravic in uničenja njegove ekonomske eksistence. Tožnik ni zatrjeval, in tega tudi ne gre razbrati iz njegovih izjav, da mu je bil v Maroku kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic, ravno tako pa ni navajal, da bi proti njemu osebno bili usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Še več, tožnik je v Maroku delal (kot avtomehanik in nosač, razkladal pa je tudi tovorni material), vendar po svoji lastni subjektivni presoji ni zaslužil dovolj za preživetje. Poleg tega pa je v postopku zatrjeval, da se mu v Maroku nič konkretnega sploh ni zgodilo, temveč ga je iz države gnala želja po boljšem življenju. Tožnikovih navedb o ekonomski stiski, slabem življenju ter nezmožnosti najti zaposlitev, po oceni toženke ni moč povezati s preganjanjem in niso pomembna za obravnavanje opravičenosti do mednarodne zaščite. Predstavljene težave v konkretnem primeru tudi niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic. Iz obrazložitve izhaja, da toženka ni mogla zaključiti, da je imel tožnik v Maroku težave zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Takšnih težav tožnik niti ni navajal. Glede na to, da je tožnik kot glavni razlog za odhod iz države in vložitev prošnje za mednarodno zaščito, izpostavil svoje ekonomske težave, pri čemer ni izpostavil nobenega konkretnega dogodka, ki bi se mu zgodil ter povzročil njegov odhod iz države, je po oceni toženke nemogoče skleniti, da bi tožnik bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo ali da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo. Tožnik po oceni toženke ni izkazal vzročne zveze, določene v osmem odstavku 27. člena ZMZ-1. Težav, ki jih uveljavlja tožnik, nikakor ne gre povezati z zgoraj omenjenimi elementi preganjanja, ravno tako pa tudi institut mednarodne zaščite ni namenjen njihovemu reševanju. Zato je toženka tožnikove navedbe ocenila kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite in na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi s prvo alinejo 52. člena ZMZ-1 zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno.

6. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe še izhaja, da je toženka na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ker ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka. Toženka je na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 upoštevajoč, da ni izkazano, da bi tožnik imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v Republiki Sloveniji, odločila, da se tožnika v primeru, da ne bo zapustil območja Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v 10 dnevnem roku, odstrani. Toženka je tožniku določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če tožnik zapusti ta območja v roku, določenem za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

_Povzetek navedb tožnika_

7. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne v ponovno odločanje toženki.

8. Tožnik meni, da ne drži, da naj bi navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Tožnik je v postopku mednarodne zaščite sodeloval in navajal dejstva, zaradi katerih je zapustil Maroko, pri čemer pa je res posebej izpostavil zanj nemogoče ekonomske razmere, v katerih je živel, zaradi česar je štel, da nima pravic, ki mu sicer pripadajo.

9. Tožnik ponavlja svoje navedbe in izpoved na osebnem razgovoru1 in poudarja, da se v Maroku ni mogel preživljati, zato je Maroko zapustil. Svoje izvorne države ne šteje kot varne. Tožnik ni več zmogel takšnega življenja, realno ni mogel pričakovati kakšne spremembe, zaradi česar je izvorno državo zapustil. Ponavlja, če bi se moral vrniti, tega ne bi mogel sprejeti, saj bi imel probleme. Ne bi se mogel soočiti z okolico, v kateri je živel, saj vsi od njega pričakujejo, da se bo vrnil s finančnimi sredstvi in s temi pomagal družini. Tožnik ponavlja, da je ob podaji prošnje izpovedal, da je ciljna država Španija, kjer bi rad pridobil azil ter delal. Kljub navedenemu pa je toženka štela, da so dejstva, ki jih je navajal, nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. S to odločitvijo je toženka po mnenju tožnika kršila materialno pravo in napačno ugotovila dejansko stanje. Toženka se v izpodbijani odločbi z ničemer ni opredelila ali dvomi v resničnost navedb tožnika.

10. Toženka je tožniku v skladu z desetim odstavkom 49. člena ZMZ-1 določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, čeprav bi lahko tožniku določila 30-dnevni rok. Toženka se v izpodbijani odločbi ni posebej opredelila, torej zakaj ni zaznala utemeljenih razlogov za določitev daljšega roka za tožnikov prostovoljni odhod, s čimer se tožnik ne more strinjati. Tožnik se ne strinja niti s tem, da se tožnika, če ne zapusti območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. Junija 1985, s teh območij odstrani. Tožnik se nadalje ne strinja tudi z odločitvijo toženke, da se mu določi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. Junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če zapusti ta območja v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izpodbijane odločbe.

_Povzetek navedb toženke_

11. V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

12. Ponavlja, da so tožnikovi razlogi za odhod iz države izključno ekonomske narave. Povzema, da je tožnik jasno izpovedal, da ni imel v izvorni državi nobenih težav, nič konkretnega se mu ni zgodilo, temveč ga je iz države gnala želja po boljšem življenju ter večjem zaslužku. Toženka poudarja, da mednarodna zaščita ni namenjena reševanju eksistencialnih težav posameznikov in družinskih težav (bolezen očeta), ampak so do mednarodne zaščite upravičene osebe, ki imajo utemeljen strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik pa ni navedel, da bi imel težave zaradi katerega od razlogov, ki so navedeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Tožnik ni navedel nič takega, na podlagi česar bi bilo mogoče sklepati, da bi bil v izvorni državi preganjan oz. da bi ob vrnitvi utrpel resno škodo, saj je izvorno državo zapustil izključno zaradi finančne stiske (ni zaslužil dovolj).

13. Toženka v konkretnem primeru ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka, zato je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod. V skladu z dvanajstim odstavkom 49. člena ZMZ-1 je imel tožnik v primeru utemeljenih okoliščin možnost, da pred potekom 10 dnevnega roka vloži prošnjo za podaljšanje roka za prostovoljni odhod, kar do sedaj ni storil. _O sodni presoji_

14. Sodišče je v dokaznem postopku prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloga A1, A2, B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-3617/2023. Sodišče na podlagi drugega odstavka 258. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni zaslišalo tožnika, ker se ta vabilu na zaslišanje ni odzval. Tožba ni utemeljena.

15. Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

16. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.2 Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče RS je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.3

17. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člen ZMZ-1 (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec torej izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. 18. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.4 Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.5 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.6 Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES7 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1 velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.8

19. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba pravilno temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Po presoji sodišča je toženka namreč pravilno ocenila, da tožnik upoštevajoč, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo.

20. Toženka je pravilno ocenila, da so tožnikove navedbe, da je odšel iz Maroka zaradi revščine in pomanjkanja dela, dejstva, ki so v konkretnem primeru nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1. Toženka je pravilno ugotovila in svojo odločitev prepričljivo obrazložila, da tožnikove težave v Maroku ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite zato, ker niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Toženka je pravilno ugotovila, da tožnikovih navedb ni možno povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja in da tožnikovih težav ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini. Neutemeljen je tožbeni očitek, da naj bi s to odločitvijo toženka kršila materialno pravo in napačno ugotovila dejansko stanje. Kot jasno izhaja iz izpodbijane odločbe, je toženka tožniku verjela, da je razlog za odhod revščina in pomanjkanja dela, ki pa v konkretnem primeru ne predstavlja okoliščine, relevantne za mednarodno zaščito, kot je to prepričljivo obrazložila toženka. Zato ni utemeljen niti tožbeni očitek, da se toženka z ničemer naj ne bi opredelila ali dvomi v resničnost navedb tožnika. Neutemeljeno je, kot je mogoče povzeti, tudi tožbeno pričakovanje, da je razlog za podelitev mednarodne zaščite slabo ekonomsko stanje tožnika v izvorni državi, brez zatrjevanja, da je revščina posledica preganjanja iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju in, da tožnik ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo.

21. Kot izhaja iz jasne obrazložitve izpodbijane odločbe, je toženka štela za dokazano, kar je tožnik navajal kot razlog za odhod iz Maroka in sicer slabe ekonomske razmere, brezposelnost. Vrhovno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da slabe ekonomske razmere v izvorni državi prosilca ne morejo biti razlog za mednarodno zaščito9. Sodišče se sklicuje tudi na stališče Vrhovnega sodišče RS v sodbi I Up 257/2023 z dne 6. 11. 2023, da mora tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, izhajati iz dejavnikov na strani države ali drugih subjektov, pred katerimi država prosilca noče ali ne more zaščititi. Iz izpodbijane odločbe jasno izhaja, da je toženka upoštevala razloge, ki jih je tožnik sam navedel za odhod iz Maroka (slabo ekonomsko stanje, brezposelnost), ki pa jih je, kot že obrazloženo pravilno štela za dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti tožnika do mednarodne zaščite po ZMZ-1 in Prošnjo po ugotovitvi, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, pravilno na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo alinejo 52. člena ZMZ-1, zavrnila.

22. Tožnik s ponovitvijo svojih navedb iz upravnega postopka10, do katerih se je prepričljivo opredelila toženka, ne da bi tožnik navedel konkretni tožbeni razlog v zvezi s povzetimi navedbami, ne more uspeti v tem upravnem sporu. Sodišče ugotavlja, da se je do vseh navedb tožnika v celoti in obrazloženo opredelila toženka v izpodbijani odločbi, zato se v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Sodišče poudarja, da tožnikovo nestrinjanje z izpodbijano odločbo ne pomeni, da je izpodbijana odločba nezakonita in tožba utemeljena.

23. Neutemeljeno je tudi tožbeno pričakovanje, da bi morala toženka določiti 30 dnevni rok za prostovoljni odhod. Pristojni organ v odločitvi iz tretje in pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1, druge in tretje alineje prvega odstavka 51. člena, sedmega odstavka 66. člena in sedmega odstavka 69. člena ZMZ-1 namreč določi 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, v katerem mora oseba zapustiti območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985. Pristojni organ lahko iz utemeljenih razlogov določi 30 dnevni rok za prostovoljni odhod (deseti dostavek 49. člena ZMZ-1). Tožnikovo pričakovanje, da bi mu morala toženka določiti 30 dnevni rok za prostovoljni odhod torej ni utemeljeno, saj določitev 30 dnevnega roka za prostovoljni odhod ni pravica tožnika, ampak v primeru utemeljenih razlogov, ki jih v tožnikovem primeru ni bilo, odločitev toženke.

24. Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izdana izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljen, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Tožnik je izpostavil, da je bilo življenje zanj v Maroku zaradi slabe finančne situacije v družini nemogoče. Tožnik se je preživljal tako, da je občasno delal kot avtomehanik, vendar ni zaslužil dovolj denarja, da bi zadostovalo za dostojno življenje. Občasno je delal tudi kot nosač, in je razkladal tovorni material. Tožnik je polovico zaslužka dal družini, njemu je ostalo le malo. Živel je skupaj s starši, tremi sestrami in bratom. Prav tako je zaposlen njegov brat, vendar tudi on zasluži premalo, oče pa zaradi bolezni in potrebne operacije ne dela. Tožnik si je sicer poizkušal najti delo tudi v drugih krajih, vendar je bilo povsod plačilo enako majhno (približno 300 evrov). V preteklosti je prav tako skupaj s prijateljem v zapuščenem rudniku našel dragi kamen, za katerega pa sta s strani kupca prejela veliko manj, kot je bil dejansko vreden, zaradi česar je padel v obup ter se vinjen poškodoval na motornem kolesu in zardi poškodbe desne roke pristal v bolnišnici. 2 Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve. 3 Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve. 4 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 5 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 6 Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka). 7 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 8 Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve . 9 Na primer, sodba Vrhovnega sodišča RS Sodba I Up 222/2023 z dne 20. 9. 2023. 10 Tožnik izvorne države ne šteje kot varno izvorno državo. Tožnik ni več zmogel takšnega življenja, prav tako realno ni mogel pričakovati kakšne spremembe, zaradi česar je izvorno državo zapustil. Vrnitve v Maroko ne bi mogel sprejeti, saj bi imel probleme. Ne bi se mogel soočiti z okolico, v kateri je živel, saj vsi od njega pričakujejo, da se bo vrnil s finančnimi sredstvi in s temi pomagal družini. Ob podaji prošnje je tožnik povedal, da je njegova ciljna država Španija, kjer bi tožnik rad pridobil azil ter delal.