Jedro

Upravljavec spletnega foruma ni dolžan preverjati resničnosti vseh objav, dolžan pa je reagirati na prejeto opozorilo in odstraniti morebitna žaljiva in protipravna sporočila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 639,28 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe z dne 1. 12. 2015 (I. točka izreka) ter zavrnilo tožbeni zahtevek, (1) da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni s spletne strani http://xxx umakniti vse objave na forumu pod temo „A“ na spletnem naslovu http://xxxx..., ter s spletnih naslov https:/www.facebook.com/... in http://yyy.pdf umakniti objavo z naslovom "B", (2) da se je tožena stranka dolžna v bodoče vzdržati kršitev pravice do ugleda in dobrega imena tožeče stranke z objavami na forumih, facebook profilih tožene stranke in z ostalimi morebitnimi objavami o domnevno neustreznem ravnanju tožeče stranke z zapuščenimi živalmi, ali s podobnimi ravnanji ter (3) da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 5.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudni obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.001,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V obeh primerih predlaga, da se plačilo vseh stroškov tožeče stranke skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi naloži v plačilo toženi stranki. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do okoliščine, na kakšen način se je tožena stranka seznanila s predmetnimi dogodki. Priča B. B. je jasno opisala potek postopka v primeru, ko stranka pokliče, da je našla žival. Pojasnila je, da sta na voljo dve možnosti, in sicer, da najditelj žival odda v azil ali pa, da se žival odpelje v sterilizacijo in se nato vrne nazaj v okolje. Če najditelj pokliče občino, mu ta pojasni navedena dva načina. Priča je tudi potrdila, da v primeru, da najditelj pokliče najprej tožečo stranko, ga ta napoti na občino, ki mu potem pove, kateri dve možnosti sta na voljo. Iz izpovedbe B. B. tudi izhaja, da so za vse najdene živali ustrezno poskrbeli. Povsem demokratično je, da občina da najditelju dve možnosti, lahko pa se seveda najditelj odloči za drug način postopanja, kar pa ne more bremeniti občine oziroma tožeče stranke. Tudi v konkretnem primeru je bila najditeljica C. C. s strani tožeče stranke napotena na občino, kjer sta ji bili predstavljeni omenjeni dve možnosti. Najditeljica se je po lastnem prepričanju obrnila na toženo stranko, ki je predmetno zadevo povsem napihnila in očrnila tožečo stranko. Najditeljica si je po svoje razlagala, kaj bi tožeča stranka naredila glede najdene živali. Stališče najditeljice, kakšno bi bilo pravilno postopanje, je bilo napačno. Dejstvo je, da je tožeča stranka ravnala v skladu z vsemi protokoli, dogovori in ustaljeno prakso z občino ter da se živali ne bi zgodilo nič žalega. Izjava najditeljice, ki jo je napisala pooblaščenka tožene stranke oziroma njen pripravnik, je sporna in kaže na negativen odnos tožene stranke do tožeče stranke. Navedene izjave, ko jo je najditeljica ob svoji izpovedbi bistveno spremenila, sodišče zato ne bi smelo upoštevati. Sodišče ni poslušalo vseh posnetkov, iz katerih izhaja, kakšna škoda je nastala tožeči stranki zaradi ravnanja tožene stranke. Sodišče ni imelo podlage v izvedenih dokazih za zaključek, da je bila možnost, da najdeno mačko sprejeme tožeča stranka, bolj v ozadju, saj tako iz izpovedbe najditeljice kot predstavnice občine izhaja, da je najditeljica imela dve možnosti. Ker je tožeča stranka ravnala pravilno, tožena stranka ni imela podlage za sporno komentiranje ravnanja tožeče stranke. Tožena stranka kot skrbnik foruma ni preverila prejetih informacij s strani najditeljice. Sporne zapise na spletnem forumu so podali glavni, aktivni člani tožene stranke, katerih ravnanje je treba presojati z večjo stopnjo kritičnosti. V konkretnem primeru ni šlo za resno kritiko, saj tožena stranka in njeni člani kot strokovnjaki niso izkazali, da so utemeljeno verjeli v resničnost svojih zapisov. Z neresničnimi zapisi je prišlo do posega v ugled in dobro ime tožeče stranke. Na kakšen način je prišlo do posega v dobro ime in ugled tožeče stranke, izhaja iz izpovedbe zakonite zastopnice tožeče stranke. Po spornih objavah so prostovoljni prispevki tožeči stranki močno upadli, zaradi česar je bil ogrožen njen obstoj. Če bi se najditeljica ravnala v skladu z navodili občine, zakonski rok, v katerem mora tožeča stranka sprejeti najdeno žival, ne bi bil kršen. Zakonska podlaga sicer tožeči stranki ne prepoveduje kontaktiranja z občino. Navedena komunikacija z občino je pomembna zaradi transparentnosti porabe javnih sredstev. Ker tožena stranka torej ni preverila spornih informacij, ni imela nobene podlage za podajo negativnih sodb zoper tožečo stranko. Ker so bili sporni zapisi podani na specializiranem spletnem mestu in ne v sredstvih javnega obveščanja, je treba stopnjo objektivnosti pri podajanju navedb oziroma zapisov postaviti bistveno višje kot sicer. Tožena stranka svojih zapisov ni podala objektivno temveč z izključnim namenom očrniti ugled tožeče stranke. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe in naložitev stroškov odgovora na pritožbo tožeči stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka v tej pravdi zahteva umik vseh objav na forumu pri temi "A" s spletne strani tožene stranke ter umik objave tožene stranke z naslovom „B“ z dveh spletnih naslovov, s katerimi naj bi bilo poseženo v njen ugled in dobro ime. Zahteva tudi prepoved nadaljnjih posegov v njene osebnostne pravice ter plačilo odškodnine.

6. Pri presoji dopustnosti posegov v čast in dobro ime je odločilno tehtanje med varstvom časti in dobrega imena na eni ter svobodo izražanja na drugi strani. V odsotnosti posebnih določb v Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ) je sodna praksa napolnila kriterije za presojo z upoštevanjem kazenskopravnih določb, ki razmejujejo dopustne posege v navedeni osebnostni dobrini od nedopustnih. Skladno s tretjim odstavkom 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) je protipravnost izključena, če se kdo o kom žaljivo izrazi v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja. Upoštevaje četrti odstavek 160. člena KZ-1 pa je protipravnost dejanja, ki predstavlja žaljivo obdolžitev, izključena, če storilec dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal. Da sodišče lahko opredeli vsebino obeh pravic v koliziji in jima da pravo težo oziroma ju uravnoteži, mora v skladu s sodno prakso upoštevati okoliščine primera kot celote; poleg vsebine spornih izjav je treba zlasti upoštevati kontekst, v katerem so bile podane; ali pomenijo prispevek k razpravi, ki je v javnem interesu; ali je sporne izjave izzvalo predhodno ravnanje osebe, na katero se te izjave nanašajo; ter tudi vsebino, obliko in posledice objave spornih izjav(1). Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju citiranih zakonskih določb, relevantne sodne prakse ter okoliščin konkretnega primera kot celote po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da zapisi v spornih objavah na spletu ne predstavljajo protipravnega posega v ugled in dobro ime tožeče stranke.

7. Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali so bile s spornimi objavami na spletu, ki se nanašajo na (nepravilno) ravnanje tožeče stranke kot izvajalke javne službe zagotavljanja zavetišča za zapuščene živali, prestopljene pravno dopustne meje svobode izražanja, pravilno štelo kot pravno odločilno, da je delovanje zavetišč, izpolnjevanje njihovih zakonsko določenih nalog ter njihovo finančno poslovanje družbeno pomembna tema, razprava o njej pa v javnem interesu, zaradi česar so zavetišča dolžna trpeti širše meje sprejemljive kritike, kot to velja za "običajne" pravne osebe.

8. Glavni in za tožečo stranko najbolj sporen očitek, ki izhaja iz obravnavanih objav na spletnem forumu, katerega upravljavec je tožena stranka, je, da je tožeča stranka želela poškodovano mačko po sterilizaciji vrniti v okolje, ker občina plača le sterilizacijo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je navedena trditev resnična oziroma da so tako najditeljica mačke C. C. kot D. D., ki je prva zapisala ta očitek na forumu, pa tudi tožena stranka, upravičeno verjele v njeno resničnost. Tožeča stranka temu zaključku nasprotuje in primarno navaja, da je povzeta izjava neresnična. Ker za izključitev protipravnosti ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera (družbeno pomembna tema, odsotnost zaničevalnega namena) zadošča, da obstoji dobra vera izjavitelja v resničnost izjave, ki je, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, v obravnavanem primeru izkazana, se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb o neresničnosti izjave oziroma o tem, da bi tožeča stranka poskrbela za najdeno žival, kljub temu, da je najditeljico mačke najprej napotila na občino, ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Po oceni pritožbenega sodišča je imelo sodišče prve stopnje zadostno oporo v izvedenih dokazih za zaključek, da je najditeljica mačke C. C. upravičeno verjela v resničnosti zgoraj navedene izjave, ki jo je podala D. D. ob izročitvi najdene mačke. Dokazna ocena je vestna, skrbna in analitično sintetična, kot to veleva 8. člen ZPP, pritožbeno sodišče pa jo tudi objektivno ocenjuje kot razumno in prepričljivo, zaradi česar se nanjo v celoti sklicuje, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja: res je sicer, da iz izvedenih dokazov izhaja, da je najditeljici mačke predstavnica občine, na katero jo je napotila tožeča stranka, predstavila dve možnosti v zvezi z najdeno mačko, med drugim tudi, da najdeno mačko sprejme tožeča stranka. Vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe najditeljice C. C. in priče B. B., zaposlene na Občini D., pravilno zaključilo, da je bila možnost, da mačko sprejeme tožeča stranka, bolj v ozadju, saj je priča B. B., ki je poškodba mačke ni posebej zanimala, dajala najditeljici navodila v zvezi z drugo možnostjo (sterilizacijo mačke in njeno vrnitvijo v naravo). Ker najditeljica mačke ni bila seznanjena z dejstvom, da sposobnost mačke za vrnitev v naravo presodi tudi veterinar, česar tožeča stranka ne izpodbija, je glede na komunikacijo z zakonito zastopnico tožeče stranke (ta je najditeljico napotila na občino, kar ni bilo sporno) in B. B., upravičeno verjela, da bo mačka po sterilizaciji kljub poškodbi vrnjena v naravo. Sporne izjave na spletnem forumu tožene stranke sicer ni zapisala najditeljica mačke, ki se z vrnitvijo mačke v naravno okolje ni strinjala, zaradi česar je stopila v stik s toženo stranko, temveč sodelavka tožene stranke D. D. Ta je prav tako upravičeno verjela v resničnost zapisanih dejstev, saj jih je, po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ob predaji mačke v njeno oskrbo izvedela od same najditeljice (ta ji je povedala, zakaj se je po komunikaciji s tožečo stranko in občino obrnila na toženo stranko). Slednja po presoji pritožbenega sodišča ni bila dolžna posebej preverjati resničnosti sporne izjave pred njeno objavo, kot zmotno meni tožeča stranka, četudi ji je bilo poznano, kako se ravna z zapuščenimi živalmi, še zlasti ob upoštevanju, da tožeče stranke v sporni objavi na forumu, ki ni medij, po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni omenjala z nazivom ter da je bilo le v uvodnih dveh stavkih prispevka omenjeno sporno ravnanje zavetišča, sicer pa se je prispevek osredotočil na najdeno mačko, kar vse kaže tudi na odsotnost njenega zaničevalnega namena. Dodatno preverjanje bi bilo kvečjemu potrebno, če bi ji bile znane konkretne okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da najditeljica ni govorila resnice, kar pa ni bilo zatrjevano. Tožeča stranka v pritožbi sicer pravilno navaja, da so bile sporne trditve objavljene na specializiranem spletnem mestu, vendar pri tem zanemari, da je šlo za pisanje na spletnem forumu. Od piscev na forumu (četudi specializiranem), ki je namenjen predvsem izmenjavi osebnih stališč posameznikov, pa se ne zahteva višja stopnja skrbnosti pri preverjanju resničnosti zapisanih izjav kot od novinarjev, ki širijo informacije preko medijev. Drugačno pritožbeno stališče je zmotno. Tožeča stranka v pritožbi tudi navaja, da bi morala tožena stranka kot skrbnik foruma preveriti resničnost informacij, ki jih je dala najditeljica, kar pa ne drži. Že sodišče prve stopnje je, sklicujoč se na Zakon o elektronskem poslovanju na trgu – ZEPT (primerjaj 11. člen) in sodno prakso, pravilno pojasnilo, da upravljavec spletnega foruma ni dolžan preverjati resničnosti vseh objav, dolžan pa je reagirati na prejeto opozorilo in odstraniti morebitna žaljiva in protipravna sporočila. Ker iz neizpodbijanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da tožena stranka ni bila avtorica nobenega od spornih zapisov na njenem spletnem forumu, ni odločilno, ali je upravičeno verjela v resničnost teh zapisov.

10. Pritožbeno sodišče se nadalje strinja s presojo sodišča prve stopnje, da s kritičnim obravnavanjem ravnanja tožeče stranke v odzivih na obravnavani prispevek D. D., objavljenih na spletnem forumu pod temo "A", niso bile prekoračene pravno dopustne meje svobode izražanja. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je bilo ravnanje tožeče stranke (napotitev najditeljice mačke na občino), ki je bilo v nasprotju s predpisi, lahko predmet kritike oseb, ki delujejo na področju zaščite živali in se s takšno prakso ne strinjajo. V tej zvezi tožeča stranka v pritožbi sicer vztraja, da je v konkretnem primeru ravnala v skladu z vsemi protokoli, dogovori in ustaljeno prakso z občino, ter pojasnjuje, zakaj je potrebno, da najditelj živali najprej pokliče na občino. Vendar z navedenim ne more omajati zaključka sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka s tem, ko je najditeljico napotila na občino, da se z njo dogovori za sprejem, ravnala v nasprotju z Zakonom o zaščiti živali (ZZZiv) in Pravilnikom o pogojih za zavetišča za zapuščene živali (v nadaljevanju Pravilnik). Navedena predpisa sprejema zapuščene živali s strani zavetišča, v primeru, ko je to obveščeno o tem, da je bila najdena zapuščena žival, ne pogojujeta z odobritvijo občine, temveč določata, da mora zavetišče brez nadaljnjih pogojev sprejeti zapuščeno žival od najditelja. Ker se tožeči stranki v spornih objavah ne očita, da ni upoštevala predpisanega roka za prevzem zapuščene živali, tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da bi v primeru, da bi se najditeljica po pogovoru z občino obrnila nanjo, prevzela mačko v zakonskem roku.

11. Ob dejstvu, da tožeča stranka in njena zakonita zastopnica nista bili napadeni izven sfere izvajanja javne službe, v spornih objavah pa tudi nista bili omenjeni z nazivom, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da mnenjske sodbe v spornih objavah, ki so bile sicer ostre, mestoma cinične,(2) vendar ne ponižujoče, niso bile podane z namenom, da bi tožečo stranko ponižale in zasmehovale, temveč da bi opozorile na njeno nepravilno ravnanje. Sodišče prve stopnje je pri tem tudi pravilno upoštevalo, da je šlo za pisanje na forumu, kjer je raven izražanja praviloma nižja in pogosto polemična, in ne v sredstvih javnega obveščanja. Glede na vse navedeno je neutemeljena pritožbena navedba, da so bile sporne objave na spletnem forumu tožene stranke podane izključno z namenom očrniti ugled tožeče stranke.

12. V okoliščinah konkretnega primera ima tako tudi po presoji pritožbenega sodišča svoboda izražanja piscev na spletnem forumu prednost pred pravico tožeče stranke do ugleda in dobrega imena. Odgovornost tožene stranke kot upravljavca spletnega foruma, ki na poziv tožeče stranke spornih objav s spletnega foruma ni umaknila, zato ni podana.

13. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ocenilo, da tudi z objavo besedila z naslovom "B" (v nadaljevanju "Zahteva za javno opravičilo") na dveh spletnih naslovih, s strani tožene stranke ni bilo nedopustno poseženo v ugled in dobro ime tožeče stranke. Na podlagi pravilno ugotovljenih okoliščin konkretnega primera je pravilno zaključilo, da pri "Zahtevi za javno opravičilo", v kateri niso bili uporabljeni slabšalni, žaljivi izrazi, ni šlo za očrnitev tožeče stranke in njene zakonite zastopnice, temveč za upravičen odziv na javne očitke na račun tožene stranke in njenega članstva, v zvezi s katerimi je bila zakonita zastopnica tožeče stranke tudi spoznana za krivo kaznivih dejanj razžalitve in žaljive obdolžitve. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka upravičeno verjela v resničnost dejstev, zapisanih v obravnavanem besedilu. Pri tem velja glede na pritožbene navedbe še posebej izpostaviti pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka očitek, da tožeča stranka ni ustrezno poskrbela za mačko, izpeljevala iz dejstva, da tožeča stranka ni takoj po obvestilu o najdeni mački zagotovila njene namestitve v zavetišču, temveč je v komunikacijo vpletla občino. Ker je tudi iz zapisov zakonite zastopnice tožeče stranke na forumu zzz.net, na katere se je odzvala tožena stranka v "Zahtevi za javno opravičilo", in ne le iz izjave najditeljice, izhajalo, da je tožeča stranka najditeljico napotila na občino, je napačno pritožbeno stališče, da bi morala tožena stranka resničnost spornih trditev še dodatno preverjati. Prav tako tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je bilo ravnanje tožeče stranke, ki ga je kritizirala tožena stranka v sporni objavi, pravilno, saj je bilo že zgoraj pojasnjeno, da je bilo in zakaj je bilo postopanje tožeče stranke v zvezi z najdeno mačko v neskladju s predpisi.

14. Sodišče prve stopnje je torej pravilno presodilo, da ni podano protipravno ravnanje avtorjev spornih zapisov oziroma da niso bile kršene osebnostne pravice tožeče stranke. Prvostopenjska odločitev, da se kot neutemeljeni zavrnejo tožbeni zahtevki na odstranitev spornih objav, prepoved nadaljnjih tovrstnih objav in plačilo odškodnine, ki temeljijo na 134., 178. in 183. členu OZ, je zato pravilna.

15. Na pritožbene očitke o procesnih kršitvah pritožbeno sodišče še odgovarja, da se sodišče prve stopnje ni oprlo na pisno izjavo priče C. C., kot napačno izhaja iz pritožbe, temveč na njeno izpovedbo, ki sicer ni bila v bistvenem drugačna od njene pisne izjave. Pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati pisne izjave omenjene priče, je zato neutemeljena. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni poslušalo vseh posnetkov, ki so bili predloženi v spis in iz katerih naj bi izhajalo, kakšna škoda je nastala tožeči stranki zaradi spornih objav, je nekonkretiziran, saj tožeča stranka ne pojasni, katerega posnetka konkretno sodišče prve stopnje ni poslušalo.(3) Glede na pravilen zaključek, da že protipravnost ravnanja tožene stranke kot eden izmed elementov, ki morajo biti kumulativno podani za obstoj odškodninske odgovornosti, ni podana, sodišče prve stopnje niti ni bilo dolžno ugotavljati, ali in kakšna škoda je nastala tožeči stranki zaradi spornih objav. Pritožbeno sodišče se zato tudi ni opredeljevalo do ostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na škodo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Toženi stranki pa mora povrniti stroške njenega odgovora na pritožbo, in sicer 504,00 EUR nagrade za postopek in 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev, oboje zvišano za 22 % DDV, skupaj 639,28 EUR, primeru zamude z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Op. št. (1): Glej na primer VS RS sodbo II Ips 133/2015. Op. št. (2): Gre za navedbe kot so na primer „samo denar jim je pomemben“ in „tožeča stranka nima srca in čuta za nemočna bitjeca“.

Op. št. (3): Iz spisa je sicer razvidno, da je sodišče poslušalo predložene posnetke na USB ključku pod prilogo B20 (glej list. št. 114-115 spisa).