Jedro

Tožnik bi moral skladno s 4. odstavkom 286. člena ZPP opravičiti predložitev dokazov po opravljenem prvem naroku, ne da bi ga sodišče na to posebej opozarjalo. Zastopal ga je namreč kvalificiran pooblaščenec, zato ga sodišče v smislu 12. člena ZPP ni bilo dolžno opozarjati na procesne pravice (oziroma dolžnosti).

Dokazno vrednost izpovedbe pogojujejo tudi osebne lastnosti zaslišane osebe, predvsem sposobnost opažanja in pomnjenja, ki se s starostjo nedvomno zmanjšuje, zainteresiranosti, razgledanosti itd. Zato zgolj podrobno in natančno opisovanje dogodkov s strani tožnika, česar pa ostali dokazi niso potrdili, ne more pomeniti podlage za zaključek, da je izpovedba resnična.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani pod opr. št. VL 66362/2009 z dne 11. 6. 2009 tudi v 1. in 4. odstavku ter zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu toženca nerazdelno plačata 63.400,19 EUR s pogodbenimi in zakonskimi zamudnimi obrestmi kot je to specificirano v točki I izreka sodbe. Tožniku je še naložilo, da tožencema povrne stroške v višini 4.476,40 EUR s pripadki (točka II izreka).

Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zatrjuje pa tudi kršitev ustavnih pravic. Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške. Meni, da je sodišče storilo kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Preuranjeno je ugotovilo neobstoj pogodbenega razmerja oziroma zastaranje zahtevka in pri tem prezrlo več odločilnih dejstev, o katerih ni podalo prepričljivih razlogov. V prvi vrsti se sodišče v obrazložitvi ni opredelilo do dejstva, da so se pravdne stranke do nastanka spora zelo dobro razumele in so si medsebojno zaupale. To so poudarile vse zaslišane priče. Gre za odločilno dejstvo, ki je vplivalo na to, da je tožnik denar tožencema posodil, nato pa tudi na to, da so bila posojila na njun predlog podaljšana. Ta kršitev predstavlja tudi kršitev ustavne pravice do izjave ter do enakosti. Sodišče bi se na podlagi tega dejstva lahko prepričalo, da sta bila toženca v svoji izpovedi neprepričljiva, ko sta zanikala prejem denarja s strani tožnika, upoštevaje pri tem dejstvo, da sodišče ni preverjalo njunega siceršnjega premoženjskega stanja v povezavi z njune strani zatrjevanimi nakupi nepremičnega ter premičnega premoženja. V tem delu je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče ni navedlo razlogov o tem, na podlagi katerih listinskih dokazov šteje, da naj bi prvi toženec plačal sredstva za nakup zemljišča v Črni Gori. Pritožnik se v pritožbi o tem ne more popolneje izjasniti, zato mu je kršena pravica do pritožbe. Glede posojila v višini 10.000 DEM je sodišče nejasno, ko pavšalno zaključi, da to ni obstajalo, saj na eni strani ugotovi, da bi naj toženca le del kupnine plačala na podlagi pridobljenih kreditov, na drugi strani pa po opravljenih poizvedbah na bankah ne dobi podatkov o najetju kredita. Toženca sta seveda denar za nakup stanovanja od tožnika prejela. Nepotrebno je bilo obstoj tega posojila ugotavljati na podlagi izpovedb prič V., S. ter D. - T. Sodišče je nejasno v oceni, da naj bi bil tožnik neprepričljiv v svoji izpovedbi, ko pa podatki v spisu govorijo nasprotno. V svoji obširni izpovedbi je jasno navedel vsa odločilna dejstva ter opisal ključne dogodke in podal vrsto potrebnih podatkov. Sodišče bi moralo upoštevati tudi razlog, zakaj se je drugi tožnik odpovedal svojemu zahtevku. To pomeni, da je sodišče tožnikovo izpoved ocenilo v nasprotju s podatki v spisu, ni navedlo razlogov o vsebini njegove izpovedi in s tem kršilo tožnikovo ustavno pravico do pritožbe. Sodišče je nejasno v oceni, da tožnik ni dokazal podaljšanja roka zapadlosti vtoževanih posojil. Vero je pavšalno poklonilo tožencema ter priči M. S. Upoštevalo je, da se slednji ni spominjal prav ničesar, kar ne more vzdržati, saj je dokazni postopek pokazal, da so se pravdne stranke z njim dobro poznale in poslovno sodelovale. Na drugi strani pa gre za osebo, ki ima pravna znanja in je vajena izpovedovati o odločilnih dejstvih. Priča S. zato ne more izpovedovati, da se ne spomni, ali so pravdne stranke kaj sodelovale, da je bil kdaj skupaj z njimi in da ne ve, če je obstajalo dolžniško-upniško razmerje med njimi. Opozarja na vsebino izpovedi priče D. – T., ki je potrdila, da so pravdne stranke, vključno s S., medsebojno poslovale, izpoved priče V., ki je potrdila, da sta bili stranki večkrat v pisarni Đ.-S. ter priče M., ki je prav tako potrdila zelo dobre odnose med bratoma V. z odvetnikoma Đ. in S. Vse to kaže na neprepričljivo izpoved ter pristranost. V nasprotju z določili ZPP je sodišče tožnikovo procesno gradivo ocenilo kot prepozno, saj ga je pravočasno vlagal glede na možnost, dano s strani sodišča, da sme odgovarjati na procesno gradivo tožencev. Sodišče tožniku tudi ni naznanilo, da je to prepozno. Zato mu ne more očitati, da ni pojasnil, zakaj je dejstva navajal po opravljenem prvem naroku, saj mu sodišče takšne možnosti sploh ni dalo. Ker je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, je sodišče zmotno ocenilo, da je zahtevek tožnika zastaran. Sodišče bi moralo bolj prepričljivo oceniti predvsem vsebino izpovedi priče S. ter opraviti medsebojna soočenja ter v opisanem smislu vrednotiti vsebino pričanja V. Obstaja vrsta neskladij glede ugotavljanja resničnega dejanskega stanja v smislu medsebojnega poznanstva tako na osebnem kot poslovnem področju, kar je naknadno rezultiralo v tem, da so pravdne stranke sklenile tudi dogovor o podaljšanju roka plačila najetih posojil. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Glede postopkovnih kršitev Na kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ta mora biti zato obrazložena. Pritožnik mora navesti, glede katerega odločilnega dejstva obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listine, ki jo je sodišče vpogledalo in samo listino ter seveda tudi, katera listina to je. Trditve o storjenih kršitvah, ki tej zahtevi ne zadostijo, so zato neupoštevne. Ker gre pri kršitvi po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov, je tudi ni mogoče utemeljevati s trditvijo, da je sodišče tožnikovo izpoved ocenilo v nasprotju s podatki v spisu, saj s tem tožnik dejansko kritizira dokazno oceno. Takšna kritika pa lahko pomeni zgolj grajo ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa očitane kršitve.

Kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju, ko bo sodišče odgovarjalo na posamezne pritožbene očitke, sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Vsebuje namreč razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku sodbe.

Res je, da se sodišče prve stopnje v razlogih ni izrecno opredelilo do dejstva, da so se pravdne stranke do nastanka spora zelo dobro razumele in si medsebojno zaupale, vendar pa s tem ni storilo ne kršitve po 14. ne po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa ni poseglo v tožnikove ustavne pravice do izjave ter enakosti. Predhodno dobro medsebojno razumevanje in zaupanje namreč ni dejstvo, ki bi bilo v tej zadevi lahko odločilno. Gre zgolj za indic (dokazno pomembno dejstvo), ki pa glede na ostala ugotovljena dejstva glede posameznih zatrjevanih posojil in glede roka vračila, ne more vplivati na odločitev. Povedano drugače: zgolj dobri medsebojni odnosi in zaupanje še ne dokazujejo, da je tožnik tožencema posojila dejansko dal in da je med njimi prišlo do dogovora o podaljšanju roka vračila. Ta okoliščina zato, upoštevajoč tudi ostale izvedene dokaze in dejanske ugotovitve, ne more vplivati niti na dokazno oceno izpovedb strank. Kot je bilo že uvodoma zapisano, pa z neopredelitvijo sodišča do te tožnikove trditve, ni prišlo niti do posega v pravico do izjave. Drži sicer, da v okvir strankine pravice do izjave sodi tudi obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter se do njih v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja, kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo, je namreč velikega pomena, da stranka, tudi, če sodišče njenemu zahtevku ali ugovorom ne ugodi, lahko spozna, da se je z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo in jih torej ni prezrlo. Vendar pa to ne velja prav za vse trditve, ampak le za tiste, ki so za odločitev relevantne ter niso očitno neutemeljene. Pri tej trditvi pa, ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera, ne gre za takšno trditev.

Tožnik sodišču neutemeljeno očita nejasnost v razlogih (iz vsebine pritožbe je mogoče sklepati, da ima v mislih nasprotje) v delu, ko je odločalo o vračilu zneska 5.112,92 EUR (posojilo z dne 10. 6. 1992 v višini 10.000,00 DEM, točka 17 sodbe). Med ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sta toženca del kupnine za stanovanje, ki je bilo kupljeno v letu 1988 s kupno pogodbo št. BS 6/3-146/88, plačala s kreditom, ki sta ga pridobila pri banki L.(1) in podatkom, ki ga je posredovala sodišču banka S. (da prvi toženec pri njej ni najel posojila), ni nasprotja. Gre namreč za dve različni banki. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče opozarja, da tožnik v teku postopka pred sodiščem prve stopnje ni trdil, da bi tožencema denar posodil za nakup stanovanja, ampak je trdil, da je bilo posojilo namenjeno poplačilu že ob nakupu stanovanja najetega kredita. V tem delu tožnik torej zatrjuje nekaj novega in gre za nedopustno pritožbeno novoto, saj tega, zakaj takšno trditev ponuja šele v pritožbi, ne opraviči. Ta trditev pa je poleg tega že na prvi pogled v nasprotju z trditvami o danem posojilu. Glede na to da je bilo stanovanje kupljeno v letu 1988, tožnik pa trdi, da je posojilo tožencema dal v letu 1992, je na dlani, da s posojenim denarjem, tudi če bi bil dan, kupnina ni mogla biti plačana.

Ne drži, da sodišče prve sodbe v razlogih sodbe ne bi povzelo vsebine tožnikove izpovedbe. Res je, da ni povzeta strnjeno, ampak v delih, vendar je to, glede na vsebino konkretnega spora razumljivo. Sodišče je namreč ugotavljalo obstoj večjega števila pogodb. Zaradi preglednosti in jasnosti je v posameznih delih tako povzelo le njen relevanten del. Zakaj sodišče tožnikovi izpovedbi ni sledilo in jo je ocenilo kot neprepričljivo, je v razlogih sodbe (točke 17 do 28) obrazloženo. Sodišče pri tem zaključka o neverodostojnosti tožnikove izpovedbe ni gradilo zgolj na dokazni oceni same vsebine izpovedbe, pač pa, tako kot to narekuje 8. člen ZPP, tudi na dokazni oceni ostalih izvedenih dokazov. V zvezi z vsako od zatrjevanih posojilnih pogodb ter v zvezi z zatrjevanim dogovorom o podaljšanju roka vračila, je tako ovrednotilo tudi predložene listinske dokaze in izpovedbe prič in zaključke v zadostni meri obrazložilo. Takšni razlogi zadoščajo tako za pritožbeni preizkus odločitve kot za vložitev pritožbe. Kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče zato ni storilo, prav tako pa ni poseglo v tožnikovo pravico do pritožbe.

Tožnik zatrjuje poseg v pravico v pritožbe tudi s trditvijo, da sodišče v sodbi ni navedlo razlogov o tem, na podlagi katerih listinskih dokazov šteje, da je prvi toženec sam plačal kupnino za zemljišče v Črni Gori. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem očitkom opozarja, da ZPP v zvezi z dokazovanjem posameznih spornih dejstev (razen pri javni listini) ne določa nobenih dokaznih pravil. Stranka zato lahko zatrjevana dejstva dokazuje ne le z listinami, ampak tudi z drugimi dokazi. To sta storila tudi toženca. Dejstvo, da je prvi toženec polovico kupnine sam plačal (in si torej ni izposodil denarja od tožnika) sta dokazovala predvsem s svojo izpovedbo in dvema blagajniškima prejemkoma (B22 in B23), sodišče pa je upoštevajoč 8. člen ZPP ocenilo tudi ostale izvedene dokaze (izpovedbo tožnika, vsebino kupne pogodbe, izjavo O. S., V. V., zapisnik z dne 23. 12. 2008, izpovedbe prič D., M. in D. – T.) ter svojo ugotovitev, da je prvi toženec sam plačal svoj del kupnine, na takšno dokazno oceno tudi oprlo. Ker je iz razlogov izpodbijane sodbe razvidno, katere dokaze je ocenjevalo in kako jih je ocenilo, kar zadostuje za vložitev obrazložene pritožbe, do posega v pravico do pritožbe ni prišlo.

Ker ni povsem jasno, ali pritožnik sodbo v delu pod točko 18 (ki se nanaša na zatrjevani dogovor o podaljšanju roka vračila) izpodbija zaradi kršitve po 14. točki drugega odstavka, saj sodišču očita nejasnost in pavšalnost, ali pa uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, se pritožbeno sodišče v tem delu opredeljuje najprej do očitane postopkovne kršitve, v nadaljevanju te sodbe pa tudi do pravilnosti dejanskih ugotovitev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik očitka o nejasnosti ni z ničemer konkretiziral, samo pa česa takšnega tudi ne ugotavlja. Zaključek, da obstoj dogovora o podaljšanju roka ni dokazan, je tudi dovolj obrazložen, da je njegovo pravilnost mogoče preizkusiti. Očitana postopkovna kršitev tako ni bila storjena.

Sodišče prve stopnje je s tem, ko dela navedb v pripravljalni vlogi z dne 23. 12. 2010 ter dokazov, predloženih sodišču s pripravljalno vlogo z dne 16. 3. 2011 (A77 do A82), ni upoštevalo, ravnalo skladno z 286. členom ZPP. Tožnik je te navedbe in dokaze dal že po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo, pozne predložitve pa ni z ničemer opravičil (četrti odstavek 286. člena ZPP). (2) To je bil dolžan storiti ne da bi ga sodišče na to posebej opozarjalo. Zastopal ga je namreč kvalificiran pooblaščenec, zato ga sodišče v smislu 12. člena ZPP ni bilo dolžno opozarjati na procesne pravice (oziroma dolžnosti). Na odločitev, da so navedbe in dokazi neupoštevni, ker so prepozni in neopravičeni, ne more vplivati niti dejstvo, da je bila tožniku predhodno vročena vloga tožencev, na katero je odgovarjal. S tem, ko je sodišče tožniku vlogo vročilo, mu je dalo le možnost, da se z njo seznani in se po lastni presoji nanjo odzove. To pa ne pomeni, da mu je s tem, mimo zakonskih določb, dovolilo navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov.

Tožnik je na naroku, ki je bil opravljen 12. 12. 2013 predlagal izvedbo soočenja med pričama V. in M., na naroku 13. 2. 2014 pa tudi soočenje prič Đ. in S. Prvo soočenje naj bi se izvedlo „zaradi ugotovitve kakšni so bili medsebojni odnosi med pričo V. in pričo Đ.“ ter glede vprašanja, „ali je potekala zabava pri K.“. Predlog za opravo drugo predlaganega soočenja je pritožnik obrazložil „s potrebo po ugotovitvi resničnega dejanskega stanja“. Sodišče je obe predlagani soočenji pravilno zavrnilo. Ker se priči S. in V. dogodkov oziroma relevantnih dejstev nista spominjali, je jasno, da soočenje ni smiselno in zato nepotrebno. Oba predloga pa sta bila pravilno zavrnjena tudi zato, ker ob izostanku dodatne obrazložitve, dejstvo, kakšni so bili odnosi med pričama V. in M., za odločitev v tej zadevi ni relevantno. Enako velja za zgoraj omenjeno zabavo. Predlog za opravo drugega soočenja pa je ostal nesubstanciran in ga sodišče tudi zato ni bilo dolžno izvesti.

Glede dejanskih ugotovitev Na to, ali je dejansko stanje v sodbi pravilno in popolno ugotovljeno, pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Stranka mora zato ta pritožbeni razlog ne le uveljavljati, pač pa ga mora tudi ustrezno konkretizirati. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik dovolj konkretizirano izpodbija le posamezne dejanske ugotovitve, v ostalem pa le na splošno izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar ne zadošča. V nadaljevanju se zato opredeljuje le do tistih očitkov, ki so konkretizirani do te mere, da je nanje mogoče odgovoriti.

Pritožbeno sodišče v zvezi z zatrjevanim posojilom v višini 10.000,00 DEM, ki naj bi bil dan 10. 6. 1992, v celoti pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnik, na katerem je bilo trditveno in dokazno breme, le-tega ni uspel dokazati. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, prav nobena od zaslišanih prič o tem posojilu ni vedela nič povedati, zanikala sta ga tudi toženca. Ker (kljub sorodstvenemu razmerju, dobrih odnosih in zaupanju) ni življenjsko logično, da bi nekdo posodil tako velik znesek denarja za tako dolgo obdobje, ne da bi si zagotovil vsaj dokazilo o izročitvi denarja (potrdilo, pričo), če že ne pogodbe, je tudi po oceni pritožbenega sodišča izpovedba tožnika, ki je o posojilu edini izpovedal, neprepričljiva. Pri tem dodaten dvom v resničnost njegove izpovedbe vzbuja tudi okoliščina, da je tožnik, kot je izpovedal in kot je ugotovilo sodišče, imel zapiske o danih posojilih, a naj bi jih zaradi neurejenosti ne predložil. Takšnemu pojasnilu, ob dejstvu, da neposrednih dokazov o posojilih tožnik nima, enostavno ni mogoče slediti. Glede na to, da tožnik v pritožbi izpostavlja, da je bil v svoji izpovedbi natančen in jasen (in bi mu sodišče zato moralo verjeti), pa pritožbeno sodišče dodaja, da je lahko tudi prevelika natančnost v izpovedovanju dejstev tista, ki vzbuja dvom. Strokovna dognanja so namreč potrdila, da je spomin ljudi podvržen intenzivnemu selekcioniranju podatkov, predrugačenju, poenostavitvam in popolnjevanju spominskih vrzeli. Dokazno vrednost izpovedbe pogojujejo tudi osebne lastnosti zaslišane osebe, predvsem sposobnost opažanja in pomnjenja, ki se s starostjo nedvomno zmanjšuje, zainteresiranosti, razgledanosti itd. Zato zgolj podrobno in natančno opisovanje dogodkov s strani tožnika, česar pa ostali dokazi niso potrdili, ne more pomeniti podlage za zaključek, da je izpovedba resnična. Pritožbeno sodišče tudi ne soglaša s stališčem pritožnika, da dokazna ocena izpovedb prič V., S. ter D. – T. v zvezi s tem posojilom ni bila potrebna. Ker sta pravdni stranki priče predlagali (tudi) zaradi dokazovanja obstoja posojilnih pogodb, je bilo sodišče dolžno dokaze, ki jih je izvedlo, pri dokazni oceni tudi ustrezno upoštevati.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati dogovora o podaljšanju roka za vračilo posojil do 31. 12. 2007. Do takšnega zaključka je prišlo na podlagi dokazne ocene izpovedb tožnika in priče D. Đ. (pred tem drugega tožnika), obeh tožencev ter priče M. S. Zakaj sodišče tožniku ni sledilo in je verjelo tožencema, je prepričljivo obrazložilo in pritožbeno sodišče se s temi razlogi strinja (glej razloge v točki 18 sodbe) in se nanje v izogib ponavljanju sklicuje. Dodaja le še to, kar je o (ne)prepričljivi tožnikovi izpovedbi navedlo že v prejšnji točki te obrazložitve. Nerazumljiva pa je v zvezi s tem pritožbena trditev, da priča S. ne more izpovedovati, da se ne spomni, ali so pravdne stranke sodelovale, oziroma da se ne spomni ostalih dejstev, v zvezi s katerimi je bil zaslišan, saj iz izpoved drugih prič (V., M., D. - T.) izhaja, so stranke vključno s S. „svoje dni veliko med seboj poslovale“, da sta bila brata v dobrih odnosih z odvetnikoma Đ. in S. in tudi velikokrat v njuni pisarni. Tudi v primeru, da sta pravdni stranki s pričo M. S. pred leti medsebojno poslovali in se z njo poznali, to še ne pomeni, da se priča konkretnih dogodkov oziroma dejstev, ki so v tem postopku sporna in segajo tudi dvajset let nazaj (sestanek na katerem naj bi bilo dogovorjeno podaljšanje roka in na katerem naj bi bila prisotna tudi ta priča, je bil po tožnikovih trditvah 26. 10. 1995), tudi spominja. Ker pritožnik drugih razlogov za svojo trditev, da priča ta dejstva (še vedno) pozna in jih ni pozabila (a o njih ni hotela izpovedati), ni ponudil, pritožbeno sodišče nima razlogov, da bi v to, kar je priča povedala, dvomilo.

Neutemeljen je nadalje očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo premoženjskega stanja tožencev v povezavi z njune strani zatrjevanimi nakupi nepremičnega in premičnega premoženja, saj ga pritožnik ne konkretizira. Tako ne pove, kaj v zvezi s premoženjskim stanjem tožencev je bilo v postopku zatrjevano in dokazovano, pa sodišče ni ugotovilo in kakšen pomen ima to dejstvo na odločitev. Do zgolj pavšalnega očitka pa se pritožbeno sodišče ne more opredeliti.

Enako velja za trditev o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ki jo pritožnik utemeljuje zgolj z očitkom o neprepričljivi oceni izpovedbe prič S. in V. ter očitkom o neizvedenem soočenju, ne da bi konkretiziral katera dejstva so bila zmotno ugotovljena oziroma katera niso bila ugotovljena.

Glede uporabe materialnega prava Ker tožnik zatrjevanih posojilnih pogodb ni dokazal, dokazal pa ni niti dogovora o podaljšanju roka za njihovo vračilo, kar posledično pomeni, da je večji del zahtevkov, upoštevajoč 371. člen ZOR, v vsakem primeru že zastaral, je odločitev o zavrnitvi zahtevka tudi materialnopravno pravilna.

Sklepno

Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere je v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, da povračila pritožbenih stroškov ni upravičen. Odločitev o tem je že vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (154. v zvezi s 165. členom ZPP).

Op. št. (1): To dejstvo je ugotovilo na podlagi dokumentacije, priložene kupni pogodbi (priloga A69).

Op. št. (2): Toženca sta prekluzijo tudi izrecno ugovarjala (list. št. 167).