Jedro

Čeprav sklenitev pogodbe, kot sta jo sklenili stranki, ni bila izrecno urejena niti v ZD niti v ZOR, pa so se lahko in so se v stvarnosti tudi dejansko sklepale. ZOR namreč ni določil zaprtega sistema pogodb, nasprotno, v svojem 10. členu je kot eno temeljnih načel določil prav načelo svobodnega urejanja obligacijskih razmerij. V sodni praksi so se take pogodbe poimenovale za preužitkarske pogodbe, možnost njihove razveze zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti pa se je po večinskem stališču presojala po 120. členu ZD.

Prvo sodišče je tožnici na naroku svetovalo, naj se obrne na strokovno pomoč, če pa jo odklanja, naj se izjasni o določenih trditvah in predlaga relevantne dokaze. Tožnica ni pojasnila, da je slabega premoženjskega stanja in ne zmore plačati odvetnika, zato je sodišče ni bilo dolžno poučiti o drugih možnostih.

Dolžnost pojasniti uveljavljanje novih dokazov v pritožbi velja za vsako stranko, torej tudi tisto, ki nima oziroma v postopku na prvi stopnji ni imela pooblaščenca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razvezo izročilne pogodbe, ki sta jo 19.3.1996 sklenila prvotni tožnik kot izročevalec in toženka kot prevzemnica. Zato je zavrnilo tudi zahtevano vrnitev izročenega dvosobnega stanovanja v last in posest. Ugotovilo je, da je toženka izpolnjevala prevzete obveznosti in da je bil kasneje izročevalec tisti, ki je odklanjal sprejem in tudi obiske toženke, ker je vložil tožbo za razveljavitev iste pogodbe zaradi zatrjevane zmote in prevare, vendar je bil njegov tožbeni zahtevek zavrnjen.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču očita, da je uporabilo Obligacijski zakonik (OZ), čeprav je v času vložitve te tožbe veljal še Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), zaradi česar je treba sodbo razveljaviti. Vztraja pri pritožbenem stališču, da je pogodba neveljavna, ker Zakon o dedovanju (ZD) v 106. do 116. členu ureja tako pogodbo le med sorodniki, toženka pa je tretja oseba. Vztraja tudi pri pritožbeni trditvi o bistveni kršitvi pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 12. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker bi moralo prvo sodišče tožnici, ki je natakarica in prava nevešča oseba, na naroku nuditi ustrezno pravno pomoč in ne samo svetovati, naj si poišče odvetnika. Tožnica je šele po koncu glavne obravnave izvedela za možnost brezplačne pravne pomoči, zato brez svoje krivde ni predložila vseh dokazov. Sicer pa po mnenju revizije predloženi dokazi izkazujejo utemeljenost tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do že predloženih dokazov in v pritožbi predlaganih dokazov, kar tudi pomeni bistveno procesno kršitev. Sodišči nista upoštevali navedb prvotnega tožnika, da se toženka po podpisu pogodbe pri njemu ni več pojavila, v času postopka pa le tri ali štirikrat, kar kaže na neizvrševanje pogodbe. Pri tem tožnica opozarja na pogodbeno določbo o dolžnosti preskrbeti zdravila, kar je toženka zavestno kršila, poleg tega pa je celo prodajala sporno stanovanje. Na koncu revizije tožnica vztraja pri stališču, da ni dolžna plačati pravdnih stroškov svojega pravnega prednika. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki ni vložila revizijskega odgovora.

Revizija ni utemeljena.

Stranki izročilne pogodbe z dne 19.3.1996 res nista bili v sorodstvenem razmerju, vendar ta okoliščina pomeni samo, da ne pride v poštev uporaba 106. in naslednjih členov ZD, ne pa, da je pogodbe neveljavna. O tem ima pritožbeno sodišče pravilne razloge. Ker je prišlo do premika premoženja že s sklenitvijo pogodbe, ne pride v poštev niti uporaba 117. člena ZD o pogodbi o dosmrtnem preživljanju. Čeprav torej sklenitev take pogodbe ni bila izrecno urejena niti v ZD niti v ZOR, pa so se lahko in so se v stvarnosti tudi dejansko sklepale. ZOR namreč ni določil zaprtega sistema pogodb, nasprotno, v svojem 10. členu je kot eno temeljnih načel določil prav načelo svobodnega urejanja obligacijskih razmerij. V sodni praksi so se take pogodbe poimenovale za preužitkarske pogodbe, možnost njihove razveze zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti pa se je po večinskem stališču presojala po 120. členu ZD. Revizijska trditev, da naj bi pritožbeno sodišče v tej zadevi uporabilo OZ, je napačna, saj so razlogi pritožbenega sodišča jasni. Pri opredeljevanju, za kakšno vrsto pogodbe je šlo, je pojasnilo, da gre za pogodbo o preužitku, ki jo sedaj urejajo 564. in naslednji členi OZ. Ti razlogi ne pomenijo uporabe novega zakona za prej nastalo obligacijsko razmerje, kot je razumeti revizijo. Ne glede na to pa revizijsko sodišče pojasnjuje, da sta glede vprašanja razveze preužitkarske pogodbe zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti določbi tretjega odstavka 120. člena ZD in drugega odstavka 568. člena OZ enaki.

Sodišči sta ugotovili, da je izročevalec s pogodbo z dne 19.3.1996 toženki izročil dvosobno stanovanje v Kočevju, toženka pa se je zavezala izročevalcu nuditi potrebno nego, oskrbo in postrežbo, preskrbo z zdravili in zdravniško pomoč, v celoti kriti vse stroške zdravljenja v bolnišnici in zdravilišču ter v primeru, da pokojnina ne bi zadoščala, kriti razliko stroškov v domu. Na podlagi ocene izvedenih dokazov pa sta tudi ugotovili, da neizpolnjevanje prevzetih obveznosti ni dokazano, saj je toženka prvotnemu tožniku v dom prinašala vse zahtevano in ga tudi redno obiskovala vse do takrat, ko je tožnik z njo prekinil komunikacijo, jo spodil iz sobe v domu in ji vrnil vse, kar mu je prinesla. Tudi toženkin kasnejši poskus (dogodek z masažno blazino) ni bil uspešen. Pomagala naj bi mu že sedanja tožnica, kateri je oporočno zapustil tudi sporno stanovanje.

Taka dejanska podlaga obeh sodb je utemeljevala zavrnitev tožbenega zahtevka. Nekatere od revizijskih trditev skušajo to dejansko podlago predrugačiti ali obiti, kar pa v sedanji fazi postopka zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ni več mogoče. Zato revizijsko sodišče ne upošteva revizijskih opozoril, da naj se toženka po podpisu pogodbe ne bi več pojavila pri prvotnemu tožniku (celo revizija sama v nadaljevanju trdi drugače), da naj ne bi tožniku preskrbela zdravil in da naj bi stanovanje prodajala (za ti trditvi ni opore v dejanskih ugotovitvah sodišč) in da že predloženi dokazi izkazujejo utemeljenost tožbenega zahtevka (strankina drugačna ocena izvedenih dokazov pomeni nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja).

Revizija neutemeljeno očita obema sodiščema, da sta bistveno kršili več določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je tožnici pravilno odgovorilo, da in zakaj prvostopenjsko sodišče ni storilo relativne procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 12. členom ZPP. Prvo sodišče je tožnici na naroku svetovalo, naj se obrne na strokovno pomoč, če pa jo odklanja, naj se izjasni o določenih trditvah in predlaga relevantne dokaze. Tožnica ni pojasnila, da je slabega premoženjskega stanja in ne zmore plačati odvetnika, zato je sodišče ni bilo dolžno poučiti o drugih možnostih. Na drugo pojasnilo pa je tožnica reagirala s predložitvijo dokumentacije. Zato revizijsko sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, da je prvostopenjsko sodišče pravilno opravilo svojo dolžnost pomoči prava neuki stranki, ki nima pooblaščenca, iz 12. člena ZPP (razlogi na drugi in tretji strani pritožbene sodbe). Neupoštevna je revizijska trditev, da tožnica brez svoje krivde ni predložila vseh dokazov. Na naroku je na poziv sodišča predložila več računov, ki jih je prvostopenjsko sodišče tudi presojalo, v pritožbi pa je navedla številne dokazne predloge, od katerih so bili nekateri dokazi že izvedeni, nekateri pa so bili na novo predlagani, med njimi tudi priče, vendar tožnica v pritožbi glede novih dokazov ni niti navedla, da in zakaj jih brez svoje krivde ni mogla uveljavljati že prej. Zato jih je pritožbeno sodišče utemeljeno štelo za nedovoljene pritožbene novote v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP. Dolžnost pojasniti uveljavljanje novih dokazov v pritožbi velja za vsako stranko, torej tudi tisto, ki nima oziroma (kot tožnica) v postopku na prvi stopnji ni imela pooblaščenca. Pojasnjeni razlogi pomenijo, da se je pritožbeno sodišče opredelilo do pritožbeno predlaganih dokazov, s potrditvijo pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja pa tudi do v postopku na prvi stopnji izvedenih dokazov. Drugačne revizijske trditve so zmotne. Z grajo razlogov pritožbenega sodišča o pravdnih stroških se revizijsko sodišče ni ukvarjalo, ker odločitev o pravdnih stroških ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan v smislu prvega odstavka 384. člena ZPP.

Ker v postopku pred obema sodiščema ni prišlo do uveljavljanih procesnih kršitev in ker sta sodišči z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in tožničine pritožbe tudi materialnopravno pravilno odločili, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožničino neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).