Jedro

V tej zadevi je odločilno pravno vprašanje, ali posamične omejitve, ki so določene v odločbi ZPIZ o invalidnosti zavarovanca-delavca za delo na drugem ustreznem delovnem mestu pri delodajalcu, zavezujejo delavca tudi v času, ko ne opravlja dela. Odločba ZPIZ se nanaša na ugotovljeno invalidnost tožnice oziroma na to, kakšno delo lahko še vedno opravlja v polnem 8-urnem delovnem času, ne da bi poslabšala svoje zdravstveno stanje, iz nje pa ne izhaja njena obveznost upoštevanja navedenih omejitev pri posamičnih in kratkotrajnih aktivnostih v tožničinem prostem času.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Toženka krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa je v roku 15 dni dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da delovno razmerje tožnice pri toženki ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 9. 2024 in da še vedno traja (I. točka izreka). Toženki je naložilo, naj jo pozove na delo, ji prizna delovno dobo in vse pravice iz delovnega razmerja, tj. ji obračuna mesečno bruto plačo 1.336,20 EUR ter do vrnitve na delo izplača ustrezne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Zavrglo je tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 9. 2024, in v delu, ki se nanaša na plačilo davkov in prispevkov (III. točka izreka). Toženki je naložilo povračilo tožničinih stroškov postopka v znesku 1.080,08 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se zahtevek zavrne, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev iz 8. točke in kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva uveljavlja zaradi neobrazložene zavrnitve dokaznih predlogov, predvsem postavitve novega izvedenca medicine dela. Zatrjuje, da so protispisne in napačne ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni dokazala, da je tožnica premikala betonska korita in prenašala zalivalke, težje od 5 kg. Meni, da je to dokazala s poročilom in izpovedjo detektiva, opozarja na neživljenjsko in splošno znanim dejstvom nasprotno izpoved tožnice ter možnost izvedbe dokazov po uradni dolžnosti v skladu s 34. členom ZDSS-1. Šteje, da je dokazno breme, da očitane kršitve ni storila, prešlo na tožnico, enako velja za počitke med vrtnarskimi deli in trajanje ter intenzivnost hoje in teka. Sklicuje se na beležke tožničine aplikacije Samsung Health, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo, in trdi, da je tožnica oba dneva prehodila približno 10 km, kar se ujema tudi z izvidom z dne 14. 9. 2022, da zmore 10 km hoje, kar pa po odločbi ZPIZ ni dovoljeno. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava glede upoštevanja odločbe ZPIZ o invalidnosti, omejitve iz katere bi tožnica morala upoštevati pri vseh svojih aktivnostih. Sklicuje se na odločitvi pritožbenega sodišča Pdp 395/2015 in Pdp 716/2022. Vztraja, da ravnanje v nasprotju z omejitvami in navodili v odločbi ZPIZ pomeni grožnjo za poslabšanje zdravstvenega stanja in ohranjanje delazmožnosti, posebno glede prenašanja težjih bremen ter daljšega teka in hoje preko praga bolečine. Kot napačnemu in protispisnemu nasprotuje stališču, da brez bolečine lahko tožnica počne karkoli, dokler ne škodi svojemu zdravju in delazmožnosti. Sklicuje se na izpoved sodne izvedenke, da vse aktivnosti tožnice potencialno ogrožajo njeno zdravje. Meni, da je tožnica z nespoštovanjem omejitev iz odločbe ZPIZ zlorabila pravice iz invalidskega zavarovanja in posledično pravice iz delovnega razmerja ter zavezo upoštevanja obveznosti, ki izhajajo iz zakonov. Trdi, da če lahko tožnica po odločbi ZPIZ opravlja delo z določenimi omejitvami, mora te omejitve spoštovati pri delu pri toženki in v času upravičene odsotnosti z dela (čakanja na delo) ter pri delu za drugega delodajalca in v okviru s. p.; spoštovanje omejitev mora biti absolutno, ne pa po lastni izbiri oziroma do nastopa bolečine ipd., s takimi ravnanji bi tožnica lahko škodovala svojemu zdravju in zmanjšala svojo delazmožnost, s čimer bi bil izničen namen in učinek odločbe. Nasprotuje ugotovitvam glede vpliva tožničinih ravnanj na poslabšanje njenega zdravja, ki jih je sodišče prve stopnje oprlo na mnenje sodne izvedenke, in zatrjuje kršitev določb ZPP zaradi nepostavitve novega sodnega izvedenca. Meni, da mnenja zdravnikov in navodila, ki ne izvirajo iz postopka ugotavljanja invalidnosti oziroma preostale delazmožnosti, ne smejo "povoziti" omejitev iz odločbe ZPIZ, ki bi sicer izgubila pomen. Kot protispisno graja stališče sodišča prve stopnje, da so omejitve iz odločbe ZPIZ in navodila ortopedov le navidezno nasprotujoča. Meni, da tožnica v okviru omejitev iz odločbe ZPIZ ni smela napraviti niti enkratnega dviga roke nad nivo ramena, ter da je kršila omejitve z opravljanjem vrtnarskih del. Zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi detektiva (temveč le do posnetka). Očita mu še, da je tožnici postavljalo prepovedana sugestivna vprašanja. Kot kontradiktornega graja zaključek, da tožnica ne sme opravljati dela, ki bi vključevalo daljšo hojo in stojo, lahko pa v prostem času teče. Nasprotuje stališču, da tožničino ravnanje ni bilo takšno, da bi poslabšalo njeno trajno delazmožnost, ta postopek ni bil namenjen ugotavljanju njene trajne delazmožnosti temveč ugotavljanju utemeljenosti izredne odpovedi. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo odgovarja, prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev ter povračilo stroškov za odgovor na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je po preizkusu sodbe v skladu z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

6.Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bilo sodbo mogoče preizkusiti, sodišče prve stopnje pa se je izrecno ali po vsebini opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev. Neutemeljeno se uveljavlja tudi protispisnost (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Toženka kršitvi zmotno utemeljuje z zatrjevano neustrezno presojo dokazov in zmotno uporabo materialnega prava, kar sta druga pritožbena razloga.

7.Sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo predlog za postavitev novega izvedenca, ni kršilo 254. člena ZPP, ni storilo kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti ni kršilo toženki pravice do pritožbe. Toženka je angažiranje novega izvedenca utemeljevala zaradi nestrinjanja s stališči sodne izvedenke, kar ni razumen razlog za to, da bi novi izvedenec ponovno odgovarjal na vprašanja, na katera je odgovoril prvi.

8.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku za ugotovitev, da tožnici pri toženki delovno razmerje ni prenehalo zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 9. 2024, temveč še vedno traja, ter zahtevku za reintegracijo in reparacijo na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Pravilno je štelo, da tožnica z očitanimi aktivnostmi v času odsotnosti z dela zaradi čakanja na delo (dvig desnice nad raven ramena pri zapiranju avtomobilskega prtljažnika, vrtnarska dela na dvorišču pred domačim vhodom ter rekreativni tek in nordijska hoja) ni naklepno ali iz hude malomarnosti kršila omejitve iz odločbe ZPIZ, s katero je bila tožnici priznana invalidnost III. kategorije in pravica do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto z določenimi omejitvami.

9.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva:

-tožnica je pri toženki zaposlena na delovnem mestu strežnice v zdravstvu za nedoločen čas s polnim delovnim časom,

-z odločbo ZPIZ z dne 20. 6. 2022 je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, priznana ji je bila pravica do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto z določenimi omejitvami (fizično lažje delo z ročnim premeščanjem bremen do 5 kg, brez del v stalni prisilni drži hrbtenice, le v okviru optimalnih kotov gibljivosti ledvene hrbtenice, brez daljše hoje in stoje, brez del z desnico nad nivojem ramena),

-toženka je tožnico 20. 8. 2022 napotila na čakanje na delo doma, ker ji ni mogla zagotoviti premestitve na drugo delovno mesto skladno z omejitvami,

-toženka je tožnici 30. 9. 2024 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi ugotovitve, da je z ravnanji, ki jih je ob kontroli opazil zasebni detektiv, naklepoma ali iz malomarnosti huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.

10.V tej zadevi je odločilno pravno vprašanje, ali posamične omejitve, ki so določene v odločbi ZPIZ o invalidnosti zavarovanca-delavca za delo na drugem ustreznem delovnem mestu pri delodajalcu, zavezujejo delavca tudi v času, ko ne opravlja dela. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zavzelo pravilno stališče, da se odločba ZPIZ z dne 20. 6. 2022 (listina A 3) nanaša na ugotovljeno invalidnost tožnice oziroma na to, kakšno delo lahko še vedno opravlja v polnem 8-urnem delovnem času, ne da bi poslabšala svoje zdravstveno stanje, iz nje pa ne izhaja njena obveznost upoštevanja navedenih omejitev pri posamičnih in kratkotrajnih aktivnostih v tožničinem prostem času.

11.Zavrniti je treba toženkino vztrajanje, da bi se tožnica v svojem zasebnem življenju absolutno morala držati omejitev iz odločbe ZPIZ oziroma da vsakršno posamično dejanje, ki ni skladno z navedenimi omejitvami, pomeni hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje, tako pa je tudi mnenje sodne izvedenke za medicino dela, prometa in športa, so omejitve pri delu po odločbi ZPIZ pravno formalno namenjene delodajalcu, ki mora delavcu-invalidu omogočiti delo v skladu z ugotovljeno preostalo delazmožnostjo. Definicija invalidnosti po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) je vezana na trajne spremembe v zdravstvenem stanju, ne pa na začasna ali občasna bolezenska stanja, ki so riziko zdravstvenega zavarovanja. V slovenskem pravnem redu je uzakonjena poklicna invalidnost, ki pomeni (delno) izgubo pridobitne zmožnosti zaradi nezmožnosti opravljanja poklica, ki ga je oseba prej opravljala, tako je ena možnost omejene zmožnosti za delo v okviru III. kategorije invalidnosti, da zavarovanec zmore delati v svojem poklicu s polnim delovnim časom, ni pa zmožen delati na delovnem mestu, na katero je razporejen v času nastanka invalidnosti. Priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja se presoja celostno z vidika poklica zavarovanca, zato priznanja pravice do dela na drugem delovnem mestu z določenimi omejitvami ni mogoče razumeti kot prepovedi izvajanja vsakršnih aktivnosti zunaj dela, pri katerih ne bi bile upoštevane predpisane omejitve. Res je, da mora te omejitve delavec, na katerega se nanaša odločba ZPIZ, pri delu na delovnem mestu pri delodajalcu upoštevati. Prav tako jih mora upoštevati pri opravljanju dela za drugega delodajalca ali v okviru svojega popoldanskega s. p.; spoštovanje omejitev mora biti absolutno, ne pa po lastni izbiri oziroma do nastopa bolečine ipd., s takimi ravnanji bi tožnica lahko škodovala svojemu zdravju in zmanjšala svojo delazmožnost, s čimer bi bil izničen namen in učinek odločbe. Nasprotuje ugotovitvam glede vpliva tožničinih ravnanj na poslabšanje njenega zdravja, ki jih je sodišče prve stopnje oprlo na mnenje sodne izvedenke, in zatrjuje kršitev določb ZPP zaradi nepostavitve novega sodnega izvedenca. Meni, da mnenja zdravnikov in navodila, ki ne izvirajo iz postopka ugotavljanja invalidnosti oziroma preostale delazmožnosti, ne smejo "povoziti" omejitev iz odločbe ZPIZ, ki bi sicer izgubila pomen. Kot protispisno graja stališče sodišča prve stopnje, da so omejitve iz odločbe ZPIZ in navodila ortopedov le navidezno nasprotujoča. Meni, da tožnica v okviru omejitev iz odločbe ZPIZ ni smela napraviti niti enkratnega dviga roke nad nivo ramena, ter da je kršila omejitve z opravljanjem vrtnarskih del. Zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi detektiva (temveč le do posnetka). Očita mu še, da je tožnici postavljalo prepovedana sugestivna vprašanja. Kot kontradiktornega graja zaključek, da tožnica ne sme opravljati dela, ki bi vključevalo daljšo hojo in stojo, lahko pa v prostem času teče. Nasprotuje stališču, da tožničino ravnanje ni bilo takšno, da bi poslabšalo njeno trajno delazmožnost, ta postopek ni bil namenjen ugotavljanju njene trajne delazmožnosti temveč ugotavljanju utemeljenosti izredne odpovedi. Priglaša stroške pritožbe.

12.Ker je povsem različen kontekst kontinuiranega opravljanja dela v polnem delovnem času in opravljanje posameznih vsakodnevnih življenjskih aktivnosti v prostem času, se toženka povsem zgrešeno zavzema za to, da tožnica v svojem prostem času nikoli ne bi smela dvigniti desne roke nad raven ramena, niti izjemoma dvigniti ali prestaviti bremena, težjega od 5 kg, ter v okviru svojih zmožnosti dve uri hoditi ali teči. Že iz samih očitkov toženke, ki se vsi nanašajo na aktivnosti, bistveno krajše od polnega delovnika, ki tudi niso potekale brez počitkov, ne izhaja, da bi tožnica kontinuirano vsakodnevno opravljala delo, ki bi bilo po svoji naravi nezdružljivo z njeno invalidnostjo in bi lahko povzročilo, da se zaradi poslabšanja zdravja ne bi mogla odzvati na toženkin poziv na delo na drugem primernem delovnem mestu, ki ji ga je bila dolžna zagotoviti. Nenazadnje je tožnica opravljala aktivnosti v skladu z navodili zdravnikov specialistov, ki jim toženka povsem zgrešeno odreka pomen za tožničino zdravje.

13.Pravno nepomembno je, ali bi lahko posamezna ravnanja, ki jih je tožnica storila v času čakanja na delo v dneh 8. in 14. 8. ter 1. 9. 2024, potencialno ogrožala njeno preostalo delazmožnost. Ugotavljanje delazmožnosti namreč temelji na dejstvu, da je delo v delovnem procesu na konkretnem delovnem mestu kontinuirano in vsakodnevno traja 8 ur. Na podoben način ni mogoče presojati posamičnih vsakdanjih opravil in rekreacije v okviru zasebnega življenja, pri katerih tožnica ni bila vezana na navodila za delo in nadzor nadrejenih, poleg tega jih ni bila obvezana opravljati zdržema 8 ur, temveč po lastni presoji v okviru zmožnosti konkretnega dne, lahko jih je kadarkoli prekinila in počivala (kar je po ugotovitvah sodišča tudi storila). Glede na to niso pravno pomembne pritožbene navedbe, s katerimi toženka nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede točnega poteka očitanih opravil, npr. kolikšna je bila masa zalivalk ter ali je med vrtnarskimi deli in med rekreacijo počivala. Že iz samih očitkov toženke v izredni odpovedi namreč ne izhaja, da bi tožnica v času čakanja na delo kontinuirano opravljala delo, primerljivo delu na delovnem mestu v polnem delovniku (v smislu dela za drugega delodajalca, samostojne dejavnosti ali kakem drugem pravno relevantnem okviru).

14.Že zaradi navedenega je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zato druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne in jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

15.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16.Toženka krije svoje stroške na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1. Ker s pritožbo ni uspela, mora tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP): nagrado za sestavo odgovora na pritožbo v višini 375 točk na podlagi točke 4 v povezavi s tretjo alinejo točke 2 tar. št. 15 Odvetniške tarife (OT), 2-odstotne materialne stroške in 22-odstotni DDV, kar glede na vrednost točke 0,60 EUR skupaj znaša 279,99 EUR. V primeru zamude toženka tožnici dolguje tudi zakonske zamudne obresti. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v OT.

-------------------------------

1VSRS sodba III Ips 121/2014, VDSS Sodba in sklep Pdp 641/2016 idr.

2Glej: Veliki komentar Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), 63. člen.

3Odločba VDSS Pdp 395/2015 se nanaša na drugačno dejansko stanje, saj je šlo za izredno odpoved po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 zaradi kršitev navodil zdravnika, ne za samo neupoštevanje omejitev iz odločbe ZPIZ.