Jedro

Tožena stranka je sodišče obvestila, da je tožnik zapustil azilni dom. Ker se torej ne nahaja v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito, je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. V obrazložitvi odločbe povzema, kaj je tožnik povedal pri podaji prošnje in pri osebnem razgovoru. Med drugim navaja, da je v postopku za priznanje mednarodne zaščite uveljavljal dejstvo, da se je v Alžiriji počutil brez pravic, ker država ne skrbi za državljane, zato tam ni videl prihodnosti, poleg tega pa brez dokončane šole ne bi dobil zaposlitve. Počutil se je tudi ogroženega s strani tolp, ki nadlegujejo ljudi v mestu Konstantine. Tožena stranka je ugotovila, da prosilčeve zatrjevane težave v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja, kakor ga opredeljujeta Ženevska konvencija in Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Nadalje je tožena stranka ugotovila, da tožnik tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite, za zaključek pa pripominja še, da je bila Alžirija z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav Vlade Republike Slovenije določena za varno izvorno državo, tožnik pa ni izkazal tehtnih razlogov, osebnih okoliščin oziroma dejstev ali predložil dokazov, ki utemeljujejo sklep, da bi lahko bil v primeru vrnitve preganjan kljub splošni pozitivni situaciji v izvorni državi.

2. Tožnik v tožbi med drugim navaja, da tožena stranka ni upoštevala načela varovanja otrokovih koristi. Nadalje navaja, da tožena stranka ni navedla objektivno prepričljivih razlogov, ki bi utemeljevali zaključek, da okoliščine, zaradi katerih tožnik prosi za mednarodno zaščito, v njegovi izvorni državi niso podane. Splošna situacija v Alžiriji je težka, saj se dejansko soočajo z visoko stopnjo kriminala, pri tem pa v državi obstaja tudi gospodarska kriza in visoka stopnja brezposelnosti. Razen tega se ni mogoče strinjati z zaključkom, da je podana tožnikova neverodostojnost. Tožena stranka ni čim prej začela postopek iskanja staršev ali drugih sorodnikov tožnika. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene navedbe, v celoti se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in uveljavljeno sodno prakso ter meni, da je izpodbijana odločba zakonita in pravilna, zato pri njej vztraja. Zaradi narave svoje odločitve sodišče odgovora na tožbo podrobneje v tem sklepu ne povzema.

4. Sodišče je dne 16. 5. 2017 prejelo obvestilo tožene stranke, v katerem ta sporoča, da je tožnik dne 7. 5. 2017 samovoljno zapustil azilni dom, kot izhaja iz uradne evidence tožene stranke.

5. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

6. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma, da bi s tožbo v upravnem sporu izboljšal svoj pravni položaj. Tožena stranka je sodišče obvestila, da je tožnik zapustil azilni dom. Ker se torej ne nahaja v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito, je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe, zato se do tožbenih navedb ni opredeljevalo.

7. Pri tem sodišče opozarja tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS iz sklepa št. I Up 315/2016 z dne 25. 1. 2017, kjer je navedlo, da Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi 80. člena ZMZ-1 organizira za nastanitev prosilcev za mednarodno zaščito azilni dom, v katerem mora prosilec počakati na odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito. V nasprotnem primeru, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo, se njegova prošnja šteje za umaknjeno in pristojni organ postopek s sklepom ustavi (šesti odstavek 49. člena ZMZ-1, točka 6 obrazložitve citiranega sklepa). Vrhovno sodišče je v tem sklepu nadalje navedlo, da ZMZ-1 sicer izrecno res ureja samo primere, ko prosilec izrecno ali s konkludentnim ravnanjem prošnjo umakne v upravnem postopku, ne pa tudi, kadar samovoljno zapusti azilni dom po izdaji upravne odločbe. Vendar pa to po presoji Vrhovnega sodišča RS ne pomeni, da bi sodišče v primeru izpolnjevanja pogojev iz drugega odstavka 50. člena ZMZ-1, do katerih pride po izdaji odločbe o zavrnitvi tožnikove prošnje ali po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, moralo meritorno obravnavati pritožbo zoper tako odločbo (sodbo v konkretnem primeru), saj obveznosti prosilca veljajo tudi v primeru sodnega spora (točka 7 obrazložitve). Nadalje je Vrhovno sodišče RS v citiranem sklepu navedlo, da je z zapustitvijo azilnega doma tožnik s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo je izpodbijal s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito (točka 8 obrazložitve). V nadaljevanju Vrhovno sodišče RS v citiranem sklepu citira tudi več odločb Ustavnega sodišča RS, kjer je bilo zavzeto enako stališče. S citiranim sklepom je sodišče pritožbo zavrglo, ker je ugotovilo pomanjkanje pravnega interesa za pritožbo.

8. Glede na zgoraj navedeno stališče Vrhovnega sodišča RS sodišče tudi v konkretnem primeru meni, da je z zapustitvijo azilnega doma tožnik s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo izpodbija s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

9. Glede na zgoraj navedeno je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrglo, ker upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.