Jedro

Sodišče druge stopnje mora presoditi navedbe pritožbe (in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti), če pa se strinja z dejanskimi in pravnimi sklepi v prvostopenjski sodbi, teh razlogov ni dolžno ponavljati, temveč zadošča, da se nanje določno sklicuje.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojena S.P. in M.P. se oprostita plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni S.P., S.Š., M.S., M.F., M.P., I.P., D.F. in P.E. so bili z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo spoznani za krive storitve nadaljevanih kaznivih dejanj prepovedanega prehoda čez državno mejo po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 311. člena Kazenskega zakonika (KZ). Obsojenemu S.P. je bila določena kazen 2 (dve) leti in 7 (sedem) mesecev zapora ter ob upoštevanju enotne kazni 2 (dve) leti in 7 (sedem) mesecev zapora, izrečene s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju Kr 132/2003, izrečena nova enotna kazen 5 (pet) let zapora. Obsojenemu M.P. je bila izrečena kazen 2 (dve) leti in 3 (tri) mesece zapora.

2. Zahtevi za varstvo zakonitosti vlagata zagovornika obsojenih S.P. in M.P. Zagovornik obsojenega S.P. vlaga zahtevo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi kršitve kazenskega zakona ter Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obtožbo zoper S.P. zavrne, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornik obsojenega M.P. razlogov za vložitev zahteve posebej ne navaja, Vrhovnemu sodišču pa predlaga, naj izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevi za varstvo zakonitosti je odgovoril (drugi odstavek 423. člena Zakona o kazenskem postopku – ZKP) vrhovni državni tožilec dr. Z.F. Vrhovno sodišče je odgovor vročilo obsojenima S.P. in M.P. ter njunima zagovornikoma.

B.

4. Vrhovno sodišče glede na vsebino zahtev za varstvo zakonitosti uvodoma poudarja: da je to izredno pravno sredstvo dopustno vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; da je kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora konkretizirati in jih ne le poimensko navesti; da mora sodišče druge stopnje v skladu s prvim odstavkom 395. člena ZKP presoditi navedbe pritožbe (in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti), če pa se strinja z dejanskimi in pravnimi sklepi v prvostopenjski sodbi, teh razlogov ni dolžno ponavljati, temveč zadošča, da se nanje določno sklicuje (primerjaj sodbo I Ips 18/2000 z dne 19.6.2003 in druge).

5. Neutemeljeno zagovornik obsojenega S.P. v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je v tej zadevi podana kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena KZ, 31. člena Ustave in 4. člena 7. Protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), ker naj bi bilo o stvari že pravnomočno odločeno. Navaja, da se obsojenemu S.P. za očitana dejanja ne bi smelo soditi, ker je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti K 133/2000 z dne 23.11.2000 že spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 311. člena KZ. Vendar pa je bil obsojenec z navedeno pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti spoznan za krivega zaradi dejanj, storjenih med 11.5.2000 in 1.7.2000, v obravnavani zadevi pa zaradi dejanj, storjenih med 9.5.1999 in 27.6.1999 (točke 1 do 6 izreka sodbe) ter dejanja, storjenega med 19.3. in 20.3.2000 (točka 7 izreka sodbe). Očitana dejanja so torej (kot nenazadnje navaja tudi zahteva) časovno povsem ločena, zato so trditve, da je bilo S.P. dvakrat sojeno zaradi istega kaznivega dejanja, očitno neutemeljene. S podobnimi razlogi je na vsebinsko enake pritožbene navedbe odgovorilo tudi sodišče druge stopnje (6. stran sodbe). Neutemeljen je zato tudi očitek kršitve iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP, v skladu s katerim je sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe dolžno presoditi navedbe pritožbe. Ta očitek je v zahtevi za varstvo zakonitosti sicer (napačno) opredeljen kot bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti izpodbijani sodbi očita tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Očitek utemeljuje s tem, da se je obsojeni S.P. „samo enkrat enotno odločil spravljati ljudi čez mejo“. Vsa njegova ravnanja, ki se po (ne povsem določnih) navedbah zahteve obravnavajo v več postopkih pred Okrožnim sodiščem v Mariboru in Okrožnim sodiščem v Murski Soboti, zato predstavljajo le eno samo nadaljevano kaznivo dejanje, ki bi ga sodišče moralo obravnavati enotno. Že sodišče druge stopnje je v zvezi s tem jasno obrazložilo (5. in 6. stran sodbe), da so bila ravnanja v izpodbijani sodbi opredeljena kot nadaljevano kaznivo dejanje glede na oceno, da z življenjskega in pravnega vidika predstavljajo celoto. Sodišče je ob tem navedlo okoliščine dejanske narave, na katerih ta ocena temelji, to je zlasti časovna bližina in istovrstnost teh ravnanj ter „izkoriščanje istih prilik“. Poleg tega je navedlo tudi razlike v razmerju do dejanj obravnavanih v zadevi K 133/2000 Okrožnega sodišča v Murski Soboti, to je zlasti časovno diskontinuiteto in udeležbo drugih soobdolžencev. Enoten subjektivni odnos storilca do celote njegovih ravnanj (kar sploh ni del ugotovljenega dejanskega stanja) predstavlja le eno od okoliščin, na katerih ob ustaljenih kriterijih temelji presoja vprašanja nadaljevanega kaznivega dejanja. Očitku zahteve zato v tem pogledu ni mogoče pritrditi.

7. Očitek kršitve 22. člena Ustave zahteva utemeljuje tudi z navedbami, da je obsojeni S.P. v neenakopravnem položaju z drugimi obsojenci, ki so bili obravnavani zaradi kaznivih dejanj po določbi 311. člena KZ in ki naj bi jim bilo očitano „tudi po dvajset dejanj“, kazen pa izrečena v primerljivi višini kot obsojenemu S.P. Glede na to, da izrek sodbe v obravnavani zadevi obsega sedem dejanj, se povzete trditve očitno nanašajo na drugo zadevo (ali zadeve), v zvezi s katerimi ni z ničemer konkretizirano, zakaj naj bi bile primerljive z obravnavano. Očitka zato ni mogoče preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP), primernost izrečene kazenske sankcije sama po sebi pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Predmet preizkusa v tej zadevi prav tako ne morejo biti navedbe o neenakem obravnavanju pri odločanju o predlogu obrambe za prenos krajevne pristojnosti v zadevi K 211/2001 Okrožnega sodišča v Murski Soboti.

8. Zagovornik obsojenega S.P. navaja, da je sodišče druge stopnje neutemeljeno zavrnilo v pritožbi očitano kršitev kazenskega zakona v zvezi z izrečeno enotno kaznijo. Očitana kršitev v zahtevi za varstvo zakonitosti sicer ni povsem jasno konkretizirana, določno pa je navedeno, da je bila v postopku t.i. neprave obnove (407. člen ZKP) s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju Ks 316/2008 z dne 30.12.2008 odpravljena. Ker glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti zatrjevana kršitev ne obstaja več, je Vrhovno sodišče ni posebej preizkušalo.

9. Zagovornik obsojenega M.P. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da obsojenec v postopku pred sodiščem druge stopnje ni imel zagovornika. Njegov zagovornik, odvetnik M.M. (postavljen po uradni dolžnosti na podlagi tretjega odstavka 70. člena ZKP), je namreč 14.5.2008 prenehal opravljati poklic. Vrhovno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da bi bila kršitev pravice do obrambe (druga alineja 29. člena Ustave) v opisanem položaju podana le, če bi bila v pritožbi zoper sodbo zahtevana udeležba na seji sodišča druge stopnje in bi zagovornik tudi izkazal vpliv kršitve na zakonitost sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Ker zagovornik prisotnosti na pritožbeni seji ni zahteval (prvi odstavek 378. člena ZKP), očitana kršitev določb kazenskega postopka ni podana (primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 516/2008 z dne 19.2.2009).

10. V preostalem delu zahteve za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenega M.P. trdi, da v sodbi sodišča druge stopnje ni vsebinskih odgovorov na natančno in obsežno pritožbo, temveč je bila ta le vehementno ovržena. S tem po vsebini uveljavlja očitek kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP, ki ga utemeljuje tako, da v zahtevo povzema celotno besedilo pritožbe, nekatere izmed pritožbenih očitkov pa ponavlja tudi posebej.

11. Sodišče druge stopnje se je do pritožbenih navedb zagovornika obsojenega M.P. (in obsojenca samega) opredelilo na 14. do 17. strani sodbe. Pri tem je izrecno odgovorilo na vse vidike pritožbenega očitka bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, to je da naj bi bil izrek prvostopenjske sodbe nejasen in v nasprotju z razlogi sodbe ter da so razlogi sodbe pomanjkljivi (zlasti glede pisnega zagovora) in v medsebojnem nasprotju. Enako velja glede ostalih očitkov kršitve določb kazenskega postopka, to je zlasti da obdolženi ni mogel postavljati vprašanj obremenilnim pričam, da je sodišče prve stopnje poslovalo v tujem jeziku in da je nejasno obrazložilo, zakaj ni postavilo izvedenca, ko je obsojenec zanikal, da bi bil na poslušanih posnetkih njegov glas. Sodišče druge stopnje je poleg tega povsem razumljivo odgovorilo tudi na očitek kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, da obravnavano kaznivo dejanje v času sojenja ni (bilo) več kaznivo glede na Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 40/2004; KZ-B). To je storilo tako, da je kratko povzelo razloge prvostopenjske sodbe (65. in 66. stran) v preostalem pa se je nanje določno sklicevalo. Obrazložitev drugostopenjske sodbe je glede povzetih vprašanj jasna in razumna, zato v zahtevi očitana kršitev ni podana.

12. Poleg v pritožbi uveljavljanih kršitev kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz (11. točke) prvega odstavka 371. člena ZKP in drugega odstavka tega člena ZKP, je pritožbeno sodišče v okviru presoje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja odgovorilo tudi na ostale pritožbene očitke (16. in 17. stran sodbe). V ločenih odstavkih je odgovorilo na trditve, povezane s posameznim od štirih obsojenemu M.P. očitanih dejanj (točke 1, 2, 4 in 6 izreka sodbe) in se posebej opredelilo do navedb glede obstoja združbe. Očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 395. člena ZKP zato tudi v tem delu ni podan. Kolikor pa zahteva z obširnim ponavljanjem pritožbenih očitkov, da obsojenemu M.P. ni mogoče ničesar dokazati, da gre za dejstva v dvomu in podobno, izpodbija pravnomočno sodbo glede zaključkov dejanske narave, s tem uveljavlja razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP). Podobno velja glede pritožbenih navedb v zvezi z odločbo o sankciji, zlasti da kazen, ki je bila izrečena obsojenemu M.P., ni individualizirana. Na te očitke je sodišče druge stopnje odgovorilo na 25. strani sodbe, primernost izrečene kazenske sankcije sama po sebi pa ni predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

C.

13. V zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona glede na navedeno niso podane. Vrhovno sodišče je zato zahtevi zagovornika obsojenega S.P. in zagovornika obsojenega M.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP). Pri odločanju ni upoštevalo vloge obsojenega M.P. z dne 21.7.2007, kolikor ta vsebinsko presega odgovor na predlog vrhovnega državnega tožilca (drugi odstavek 423. člena ZKP) oziroma pomeni širitev razlogov zahteve za varstvo zakonitosti po preteku roka za njeno vložitev.

14. Obsojenima S.P. in M.P. je bila izrečena zaporna kazen. Obsojeni M.P. se je po podatkih sodbe sodišča prve stopnje pred tem preživljal le s priložnostnimi deli, S.P. pa ni bil zaposlen in je dolžan prispevati k preživljanju dveh otrok. Vrhovno sodišče je zato obsojenca v skladu z določbo 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.