Jedro

Na podlagi 68. člena ZPol tožena stranka o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku zaradi pravnomočne sodbe v kazenskem postopku ni odločala, saj pogodba o zaposlitvi oziroma delovno razmerje delavcu v takšnem primeru preneha neposredno na podlagi zakona. Delavcu Policije preneha delovno razmerje z dnem, ko Generalna policijska uprava na podlagi pravnomočne sodbe izda ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja (drugi odstavek 68. člena ZPol). Navedena določba ZPol je v razmerju do določb ZDR o prenehanju delovnega razmerja oziroma odpovedi pogodbe o zaposlitvi specialna in se zaradi tega uporablja prednostno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 11. 2011 nezakonita in se razveljavita sklep tožene stranke št. ... z dne 24. 11. 2011 in sklep Vlade Republike Slovenije, Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 11. 1. 2012 ter da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mi vpisati delovno dobo od 24. 11. 2011 dalje ter mu za čas od 24. 11. 2011 do ponovne vrnitve na delo obračunati vsakomesečni znesek bruto plače, kot bi jo prejel, če bi delal, od bruto zneska odvesti davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu, za tekoči mesec do plačila ter da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške predhodnega postopka pri delodajalcu z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje in stroške pravdnega postopka v roku osem dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP ter izpodbija sodbo v celoti in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo v delu, ko je odločilo, da je 68. člen ZPol v razmerju do 154. člena ZJU specialnejša določba. ZPol ne določa roka, v katerem je ugotovitveni sklep potrebno izdati, zato je potrebno upoštevati 154. člen ZJU v zvezi s 65. členom ZPol. Navedeno določilo ZJU tako določa prekluzivni rok, v katerem mora predstojnik izdati ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja. To pa je v roku 15 dni potem, ko prejme pravnomočno odločbo. Nasprotno tolmačenje, kakršno je v sodbi zavzelo sodišče prve stopnje, bi delavce puščalo v negotovosti in omogočalo neomejene manipulacije delodajalca. Zaradi zmotne uporabo materialnega prava pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ali je delovno razmerje tožniku pravočasno prenehalo, zaradi česar je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka je sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. II Kp 600/2010 z dne 18. 5. 2011, ko je nastopila tudi pravnomočnost v skladu s 129/1 ZKP, prejela že dne 12. 8. 2011. Datum prejema pravnomočne sodbe s strani tožene stranke izhaja tudi iz predloga za začetek postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 8. 2012, ko je komandirka PP A direktorju PU B posredovala kopijo pravnomočne sodbe. Glede na to, da je tožena stranka sklep o prenehanju delovnega razmerja tožniku izdala šele 24. 11. 2011, torej po več kot treh mesecih od prejema pravnomočne sodbe, je zamudila prekluzivni rok, ki ga v 2. točki prvega odstavka 154. člena določa ZJU. Sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava vprašanja pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti ni obravnavalo. Po mnenju pritožbe pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo tudi v delu, ko svojo odločitev obrazlagala s tem, da tožnik v času od 25. 1. 2012 do 3. 2. 2012 ni opravljala del in nalog, saj je bila že pred tem časom na koriščenju letnega dopusta. V skladu z 68. členom ZPol delavcu policije preneha delovno razmerje z dnem, ko generalna policijska uprava, na podlagi pravnomočne sodbe, izda ugotovljen sklep o prenehanju delovnega razmerja. Torej v konkretnem primeru dne 24. 11. 2011, kar pomeni, da so elementi delovnega razmerja obstajali še dolgo po formalnem prenehanju delovnega razmerja in ne zgolj teden dni, ko je tožnik koristil letni dopust, kot je to nepravilno obrazložilo sodišče prve stopnje. Po mnenju pritožbe pa so podane tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in sicer kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so v obrazložitvi izpodbijane sodbe namreč razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Sodišče v točki 4. obrazložitve najprej obrazlaga, da je pogodba o zaposlitvi oziroma delovno razmerje prenehalo neposredno na podlagi zakona in sicer na podlagi 68. člen ZPol, v točki 5 obrazložitve pa ravno nasprotno, da je tožniku delovno razmerje prenehalo z dokončnostjo ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti niti tistih, na katere opozarja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev po tej določbi bi bila podana, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, zlasti pa, če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom pogodbe ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali bi bili ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba nima takšnih pomanjkljivosti in jo je mogoče preizkusiti.

Tožnik je bil zaposlen kot policist na Policijski postaji C in je bil obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja izsiljevanja izjave po prvem odstavku 271. člena Kazenskega zakonika na eno leto zapora. Sodba je postala pravnomočna dne 9. 8. 2011, kot to izhaja iz potrdila o pravnomočnosti Okrožnega sodišča na P.. Policijska uprava B je dne 12. 8. 2011 Generalno policijsko upravo obvestila, da je prejela iz Policijske postaje A kazensko obsodilno sodbo, Generalna policijska uprava pa je potrdilo o pravnomočnosti sodbe prejela dne 10. 11. 2011, kot to izhaja iz dopisa Okrožnega sodišča na P. z dne 8. 11. 2011. Tožena stranka je nato dne 24. 11. 2011 izdala ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja in ga vročila tožniku, ki se je zoper sklep pritožil. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja je s sklepom z dne 11. 1. 2012 o pritožbi odločila in sklep je bil tožniku vročen dne 25. 1. 2012. Tožena stranka je po prejemu potrdila o vročitvi obvestila Policijsko upravo B , ta pa je obvestila komandirja A. A. , ki je tožniku sporočil, da mu je dne 25. 1. 2012 delovno razmerje prenehalo.

Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na 65. člen Zakona o policiji (Ur. l. RS, št. 49/1998 s spremembami – ZPol) in sicer, da se za delavce Policije uporabljajo splošni in posebni predpisi, ki urejajo delovna razmerja, zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje delavcev, če s tem zakonom ni določeno drugače. Pravilno je sodišče tudi zaključilo, da na podlagi 68. člena ZPol tožena stranka o odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni odločala, saj pogodba o zaposlitvi oziroma delovno razmerje delavcu preneha neposredno na podlagi zakona. Delavcu Policije preneha delovno razmerje z dnem, ko Generalna policijska uprava na podlagi pravnomočne sodbe izda ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja (drugi odstavek 68. člena ZPol). Navedena določba ZPol je v razmerju z določbami o prenehanju delovnega razmerja oziroma odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki so določene v Zakonu o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami – ZDR) specialna in se zaradi tega uporablja prednostno.

Ker gre za prenehanje pogodbe o zaposlitvi po zakonu, delodajalcu v primeru prenehanja delovnega razmerja ni potrebno odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Če pa je že dana odpoved, ta nima konstitutivne narave, ampak samo dekleratorno. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka v konkretnem primeru na dejstvo prenehanja delovnega razmerja niti ni mogla vplivati, saj delavcu Policije, ki je pravnomočno obsojen za storitev kaznivega dejanja, delovno razmerje preneha po samem zakonu in zato je tožena stranka pooblaščena le, da izda ugotovitveni sklep, na podlagi katerega določi datum prenehanja delovnega razmerja.

Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da stroške pritožbe nosi sama.