Jedro

Ravnanje obdolženega, ko je oškodovanko z eno roko prijel okoli ramen, z drugo pa ji segel pod majico, ne da bi jo stisnil ali kako drugače povlekel ter jo nato, ko je zakričala, tudi takoj spustil, ne predstavlja uporabe sile (torej moči) proti oškodovanki z namenom, da bi jo prisilil ali poskusil prisiliti, da trpi kakšno spolno dejanje.

Izrek

Pritožba državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je senat sodišča prve stopnje obdolženca iz razloga po tretji točki 358. člena ZKP oprostil obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje spolnega nasilja po členu 183/I KZ. Po določbi člena 96/I ZKP je bilo tudi odločeno, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremene proračun. Po členu 105/III ZKP je bila oškodovanka s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo.

Proti sodbi je državni tožilec vložil pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zagovornik obdolženca je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Višja državna tožilka je v mnenju, podanem v skladu z določbo člena 377/II ZKP, predlagala ugoditev pritožbi državnega tožilca.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu sodbe in pritožbenih navedb je sodišče druge stopnje ocenilo kot pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da na podlagi ocene izvedenih dokazov, predvsem izpovedbe oškodovanke, ravnanje obdolženca, ko je oškodovanko z eno roko prijel okoli ramen, z drugo pa ji segel pod majico, ne da bi jo stisnil ali kako drugače povlekel, ne predstavlja uporabe sile (torej moči). Pritožnik v pritožbi opozarja na nekatere objektivne okoliščine, to pa je samotnost kraja ter fizično premoč obdolženca, zaradi česar meni, da v takšnih okoliščinah za obstoj sile ni potrebna velika intenziteta, ki bi se kazala v povzročitvi poškodb ali bolečin. Zmotno pa meni, da je zato, ker so te okoliščine pri oškodovanki vzbujale občutek resnega napada in hude ogroženosti, tudi obdolženec vedel, da jo je strah in da se je zato tudi na samotnem kraju odločil za spolni napad nanjo. Subjektivno dojemanje oškodovanke, ki jo je bilo strah že, ker je morala sama peš proti domu, za obstoj kaznivega dejanja ni relevanten. Pa tudi sicer je oškodovanka izpovedala, da sploh ni vedela, kaj obdolženec od nje hoče. Zato tudi glede na oceno njene izpovedbe o samem ravnanju obdolženca in tudi takojšnem odmiku od nje, ko je zakričala in se je oglasila tudi njena sestra, ki ji je šla nasproti, ne bi bilo moč obdolžencu dokazati tudi subjektivnega elementa očitanega mu kaznivega dejanja - torej njegovega naklepa, da bi z uporabo sile oškodovanko prisilil, ali jo poskusil prisiliti, da je trpela spolno dejanje. Zato je bila odločitev sodišča prve stopnje, da obdolženca iz razloga po tretji točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe, pravilna, pritožba državnega tožilca, ki te dokazne zaključke izpodbija, pa neutemeljena. Zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in ker sodba tudi nima kršitve zakona, na katere mora pritožbeni senat paziti po uradni dolžnosti, izpodbijano sodbo potrdilo.