Jedro

Za priznanje pravice do izplačila dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela bistveno le, ali je javni uslužbenec presegel pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu (prim. sklep VS RS VIII Ips 56/2020 in VIII Ips 11/2020). Pri tem pa ni bistveno, ali je do tega preseganja rezultatov dela prišlo zaradi opravljanja nalog delokroga delovnega mesta, za katerega je imel javni uslužbenec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ali zaradi opravljanja nalog drugih delovnih mest, ki jih je javni uslužbenec opravljal po odredbi nadrejenega. V primeru, če je javni uslužbenec dejansko opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta od tistega, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in pri tem ni šlo za preseganje pričakovanih rezultatov dela, je javni uslužbenec lahko upravičen do plačila po dejanskem delu (prim. sklep VS RS VIII Ips 11/2020).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka odločilo, da zaradi umika tožbe za znesek 0,49 EUR postopek v tem obsegu ustavi. V II. točki izreka je zavrglo tožbo v delu, v katerem tožnik zahteva razveljavitev sklepa toženke št. ... z dne 26. 4. 2018 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 3. 10. 2018. V III. točki izreka je toženki naložilo, naj tožniku plača za obdobje od 1. 10. 2012 dalje do 31. 10. 2018 iz naslova povečanega obsega dela znesek 221,44 EUR bruto, in sicer za mesece januar, februar, april, maj, junij in avgust 2016 znesek 9,23 EUR bruto mesečno, za september, oktober in november 2016 znesek 9,28 EUR bruto mesečno, za januar, februar, marec, april, julij in avgust 2017 znesek 9,65 EUR bruto mesečno in za februar, marec, april, junij, julij, avgust, september in oktober 2018 znesek 10,04 EUR bruto mesečno, od navedenih bruto zneskov obračuna in plača davke in prispevke, tožniku pa izplača vsakokratni neto mesečni znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. V IV. točki izreka je zavrnilo višji tožbeni zahtevek za plačilo iz naslova povečanega obsega dela v bruto zneskih z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka sodbe, ter za plačilo predpravdnih stroškov v višini 366,00 EUR. V V. točki izreka je odločilo, da je tožnik dolžan toženki v roku 8 dni plačati 1.613,19 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka (IV. in V. točka izreka) se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo sodne prakse (VS RS VIII Ips 11/2020), da je javni uslužbenec upravičen do plačila iz naslova povečanega obsega dela, če je presegel pričakovane rezultate dela. Storilo je kršitve določb postopka. Tožnik je bil v vtoževanem obdobju nadpovprečno obremenjen in je presegel pričakovane rezultate dela pri kvaliteti opravljenih nalog v zvezi z orožjem in strelivom, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je nato zaključilo, da bi bil tožnik do dodatnega plačila upravičen le, če je opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta, kar je v nasprotju z navedeno sodno prakso. Zmotno je uporabilo materialno pravo in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik je upravičen do 20 % plačila delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela, in ne zgolj do 1 % plačila delovne uspešnosti. Priči A.A. in B.B. sta potrdili, da je bil tožnik v vtoževanem obdobju nadpovprečno obremenjen. Sodišču prve stopnje očita, da je zaradi nepravilne dokazne ocene storilo kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejansko stanje je nepopolno in zmotno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja glede preseganja pričakovanih rezultatov. Tožnik priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in tudi ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer tožnik v pritožbi niti ne konkretizira, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Bistveno kršitev uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje in njegovo materialnopravno presojo. Uveljavlja torej drug pritožbeni razlog, kar je prav tako neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev je materialnopravno pravilna.

7. Plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela javnih uslužbencev opredeljuje 22. e člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.). Ta v prvem odstavku med drugim določa, da se javnemu uslužbencu lahko izplača del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela za opravljeno delo, ki presega pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu, če je na ta način mogoče zagotoviti racionalnejše izvajanje nalog uporabnika proračuna. Glede na navedeno določilo je torej za priznanje pravice do izplačila dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela bistveno le, ali je javni uslužbenec presegel pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu (prim. sklep VS RS VIII Ips 56/2020 in VIII Ips 11/2020). Pri tem pa ni bistveno, ali je do tega preseganja rezultatov dela prišlo zaradi opravljanja nalog delokroga delovnega mesta, za katerega je imel javni uslužbenec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ali zaradi opravljanja nalog drugih delovnih mest, ki jih je javni uslužbenec opravljal po odredbi nadrejenega. V primeru, če je javni uslužbenec dejansko opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta od tistega, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in pri tem ni šlo za preseganje pričakovanih rezultatov dela, je javni uslužbenec lahko upravičen do plačila po dejanskem delu (prim. sklep VS RS VIII Ips 11/2020). V konkretnem primeru tožnik ne zahteva plačila po dejanskem delu (ne zahteva izplačila plače oziroma razlike v plači, ki bi jo imel na delovnem mestu Skladiščnik V – orožar).

8. Tožnik v pritožbi pravilno poudarja, da je v obravnavani zadevi bistveno, ali je presegal pričakovane rezultate dela. Od tega je namreč odvisna utemeljenost zahtevka za plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela. Sodišče prve stopnje je pravilno na podlagi izpovedi prič C.C., A.A. in D.D. ugotovilo, da tožnik ni opravil več dela oziroma ni imel povečanega obsega dela, temveč (le), da je pri kvaliteti dela z orožjem in strelivom presegel pričakovane rezultate dela. Ugotovitev sodišča, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal dodatne naloge iz delokroga drugih delovnih mest, ne pomeni, da bi presegal pričakovane rezultate dela. Sodišče prve stopnje bi namreč moralo za vsak posamezni mesec ugotoviti, ali je bil dejansko opravljen povečan obseg dela. Skladno s prvim odstavkom 22. e člena ZSPJS se javnemu uslužbencu lahko izplača del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela za opravljeno delo, ki presega pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu. Tožnik bi torej moral za vsak mesec, za katerega vtožuje dodatek, navajati, katera dodatna dela je opravljal, kakšen je bil pričakovan obseg dela po posameznem mesecu in za koliko ga je presegel. Tožnik je sicer po mesecih specificiral, katera dela je opravljal v posameznem mesečnem obdobju, vendar pa ni navedel, kakšen je bil predviden obseg dela, da bi sodišče prve stopnje sploh lahko sklepalo o povečanem obsegu dela, zato je tožbeni zahtevek že iz tega razloga neutemeljen. Opravljanje del in nalog delovnih mest, za katere tožnik nima sklenjene pogodbe o zaposlitvi, tudi če je za opravljanje teh del po lastnih trditvah porabil 53 % celotnega delovnega časa, še ne pomeni, da je tožnik s tem presegel pričakovan obseg dela.

9. Glede na vse navedeno je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje o delni zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka, ki ji tožnik v pritožbi nasprotuje zgolj v posledici nasprotovanja odločitvi o glavni stvari. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, upoštevaje določbo 154. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbe. Toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in zato ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).