Up-334/03

12. 1. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. s Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 23. decembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 2534/2000 z dne 18. 2. 2003 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici št. P 113/97 z dne 13. 7. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je pritožnica (v pravdi tožnica) zahtevala ugotovitev, da je lastnica parc. št. 1034/12, vpisane pri vl. št. 1163 k. o. V. V., in da ji je toženec dolžan v roku 15 dni izstaviti za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere se bo v zemljiški knjigi vknjižila kot lastnica navedene nepremičnine. Zoper prvostopenjsko sodbo je pritožnica vložila pritožbo, Višje sodišče pa je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišči sta svojo odločitev oprli na ugotovitev, da pritožnica ni izkazala dobrovernosti posesti, zato ni moglo priti do priposestvovanja.

2.V ustavni pritožbi pritožnica izraža nestrinjanje z navedeno odločitvijo sodišča. Po njenem mnenju gre za samovoljno odločitev. Pritožnica sodišču očita, da ni upoštevalo prave volje strank in da je privilegiralo toženca, ki je v zemljiški knjigi naveden kot lastnik, pri tem pa povsem spregledalo njegovo (ne)dobrovernost. Po zatrjevanju pritožnice naj bi bil toženec v pogodbi samo formalno naveden kot kupec, sporno parcelo pa naj bi dejansko kupil njen mož z njunim skupnim denarjem. Izpodbijana sodna odločba po mnenju pritožnice ne ustreza dejanskemu stanju, saj je sporna parcela že vsa leta v njeni posesti. Pritožnica meni, da je ostala brez pravnega varstva. Z izpodbijano sodno odločbo naj bi ji bile kršene pravice iz 14., 22. in 33. člena Ustave. Zatrjuje tudi kršitev 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP) ter 1. člena Protokola k EKČP.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega prava in se tudi ne spušča v pravilnost dokazne ocene sodišča. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ker je vsebina prvega odstavka 6. člena EKČP zajeta v 22. in 23. členu Ustave, vsebina 1. člena Protokola k EKČP pa v 33. členu Ustave, je Ustavno sodišče očitke pritožnice o kršitvi teh konvencijskih pravic presojalo v okviru zatrjevanih kršitev ustavnih pravic.

4.Kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, pritožnica utemeljuje z zatrjevanjem, da je izpodbijana odločitev sodišča samovoljna. Vendar je njen očitek neutemeljen. Oceno samovoljnosti odločitve lahko Ustavno sodišče izreče le v primeru, ko sodišče odločitve sploh ne utemelji s pravnimi argumenti, zaradi česar je utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, pač pa na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijanima sodbama ni mogoče očitati. Tako sodišče prve stopnje kot tudi Višje sodišče sta namreč navedli bistvene pravne razloge za svojo odločitev. Zgolj dejstvo, da se pritožnica z njunimi stališči ne strinja, pa ne zadošča za sklep o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave.

5.Z izpodbijano sodno odločbo pritožnici tudi ni bila kršena pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Ustavno sodišče je že večkrat pojasnilo, da očitek o nepravilnosti in nezakonitosti (zaradi napačne uporabe materialnega prava) izpodbijane sodne odločbe, ki posega v premoženjskopravni položaj pritožnice, tudi če bi bil utemeljen, sam po sebi še ne izkazuje kršitve navedene ustavne pravice. Za kršitev pravice do zasebne lastnine bi šlo le v primeru, če bi sodišče ob odločanju zavzelo kakšno pravno stališče, ki je z vidika te ustavne pravice nesprejemljivo. Izpodbijana sodna odločba temelji na stališču, da pritožnica ni izkazala dobrovernosti posesti, zato ni moglo priti do priposestvovanja. To stališče samo po sebi ne posega na raven ustavne pravice do zasebne lastnine. Pritožničin subjektivni občutek krivice, ki izhaja iz nezadovoljstva z odločitvijo sodišča, pa tudi ne zadošča za sklep, da je bila kršena pravica iz 33. člena Ustave.

6.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger