Jedro

Čeprav ima sklep o potrditvi prisilne poravnave materialnopravne učinke tudi na neprijavljene terjatve in na prijavljene a neugotovljene terjatve v postopku prisilne poravnave, v tem delu ne gre za terjatve iz 356. čl. OZ, za katere bi veljal daljši zastaralni rok.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Radovljici, opr. št. Ig 328/2007 z dne 26. 03. 2010 in zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala plačilo 1.909,11 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V pritožbenem roku je pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo vložila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbeni razlog zmotne in nepravilne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodbo izdano v postopku v sporih majhne vrednosti je dopustno izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je zato vezano na dejansko podlago prvostopenjske sodbe.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi utemeljenega ugovora tožene stranke glede zastaranja vtoževane terjatve. Pri tem je upoštevalo naslednja ugotovljena dejstva: - zapadlost zadnjega računa, na podlagi katerih tožeča stranka uveljavlja tožbeni zahtevek je 04. 01. 2004; - tožeča stranka je predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine vložila 19. 10. 2007; - terjatve tožeče stranke izvirajo iz gospodarske pogodbe; - tožeča stranka v postopku prisilne poravnave nad toženo stranko vtoževanih terjatev ni prijavila.

Iz navedenih dejanskih ugotovitev je pravilno sklepanje prvostopenjskega sodišča, da je do vložitve predloga za izvršbo, katerega je šteti za tožbo v smislu 2. odst. 62. čl. ZIZ že iztekel 3 - letni zastaralni rok iz 349. čl. OZ. S tem v zvezi je materialnopravno zmotno sklicevanje pritožnika na učinek sklepa o potrditvi prisilne poravnave nad toženo stranko. Res je, da ima sklep o potrditvi prisilne poravnave materialnopravne učinke tudi na terjatve upnikov, ki svojih terjatev niso prijavili v postopku prisilne poravnave. Ta materialnopravni učinek potrjene prisilne poravnave se kaže v tem, da postanejo terjatve v delu, ki presegajo v potrjeni prisilni poravnavi navedeni odstotek, neizterljive (1. odst. 63. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji; Ur.l. RS št. 67/93 z dopolnitvami – v nadaljevanju ZPPSL). Pritožnica v pritožbi napačno povzema stališče prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi glede teka zastaralnih rokov. Sodišče prve stopnje se je v tem delu pravilno sklicevalo na določbo 45. čl. ZPPSL, ki je urejal učinek pretrganja zastaranja za prijavljene terjatve v postopku prisilne poravnave in zadržanje zastaranja za te terjatve do izteka roka za plačilo, določenega v prisilni poravnavi. Iz navedb pravdnih strank in dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča sicer ne izhaja, ali pri vtoževanih terjatvah sploh gre za terjatve, nastale do začetka postopka prisilne poravnave, na katere prisilna poravnava učinkuje. Vendar, tudi če bi šlo za tovrstno terjatev, je pravilno sklepanje prvostopenjskega sodišča, da zgolj v posledici vodenja postopka prisilne poravnave ni prišlo do pretrganja zastaranja vtoževane terjatve. Prav tako je pravilno razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da sklep o potrditvi prisilne poravnave nima učinka pravnomočnosti glede neprijavljenih terjatev v postopku prisilne poravnave. Sklep o potrditvi prisilne poravnave ima namreč moč izvršilnega naslova le za upnike, katerih terjatve so bile ugotovljene v okviru sklepa o potrditvi prisilne poravnave (1. odst. 61. čl. ZPPSL). Čeprav ima sklep o potrditvi prisilne poravnave materialnopravne učinke tudi na neprijavljene terjatve in na prijavljene a neugotovljene terjatve v postopku prisilne poravnave, v tem delu ne gre za terjatve iz 356. čl. OZ, za katere bi veljal daljši zastaralni rok. Pritrditi je zato pritožbenim navedbam, da tožeča stranka ni bila dolžna prijaviti terjatve v postopku prisilne poravnave, seveda pa to ne izključuje njenega dolžnega ravnanja po splošnih predpisih obligacijskega prava, da bi si zavarovala možnost uveljavljanja pravnega varstva svojih zahtevkov. Ker tožeča stranka pred iztekom zastaralnega roka tovrstnega varstva ni uveljavljala, je s tem izgubila možnost sodnega varstva svoje terjatve.

Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. čl. ZPP, je odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. čl. ZPP).