Jedro

V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka tožnika seznaniti z uspehom dokazovanja ter mu dati možnost, da se o ugotovljenih dejstvih izjavi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. 214-18923/2012-6 z dne 16. 11. 2012 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350 EUR, povečane za 20 % DDV, kar skupaj znaša 420 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi navaja, da je zaradi dvoma o dejanskem namenu prebivanja v Republiki Sloveniji in zaradi sistematičnih zlorab tujcev pri pridobivanju dovoljenj v skladu z 89. členom Zakona o tujcih (ZTuj-2) zaprosila veleposlaništvo Republike Slovenije v A., da s tožnikom opravi zaslišanje in sestavi zapisnik. Iz obrazložitve tožene stranke izhaja, da bo tožnik opravljal gradbena dela v podjetju, v katerem je lastnik z deležem v višini 51 %. Podjetje je kupil z namenom, da bi v Sloveniji pridobil delovno dovoljenje. Izdano mu je bilo delovno dovoljenje za mesto direktorja. Direktor podjetja je B.B., ali ima podjetje prokurista pa ni vedel povedati. Ni vedel natančno povedati, od kdaj do kdaj ima sklenjeno delovno razmerje, ter da ima po pogodbi 30 dni dopusta, povedal pa je, da ima nekaj več kot 20 dni. V primeru, da v Sloveniji ne bi imel dela, bi odšel v drugo državo. Tožena stranka se je pri odločitvi sklicevala na peto alinejo prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, po katerem se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi z domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Iz uradne evidence AJPES je tožena stranka ugotovila, da je tožnik lastnik podjetja v višini 51 %, ocenila je, da ne pozna osnovnih podatkov o podjetju, čeprav je v podjetju direktor. Ne pozna vsebine svoje pogodbe o zaposlitvi, čeprav je iz vloge razvidno, da je pogodbo podpisal 1. 7. 2012 in ne v septembru, prav tako je podjetje kupil z namenom pridobitve delovnega dovoljenja v Sloveniji. Na podlagi navedenega je tožena stranka ocenila, da obstaja sum, da tožnik ne namerava prebivati v Republiki Sloveniji v skladu z namenom, za katerega je zaprosil za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje.

Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in meni, da ni pravilna in ni zakonita. Poudarja, da je večinski družbenik v družbi C. d.o.o. ter da ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. V postopku je bil nepravilno uporabljen argument, da se na tem področju dogajajo na splošno zlorabe in nepravilnosti in da tako tudi tožnik sodi v to kategorijo, čeprav v tej zvezi ni nobenih dokazov, pač pa zgolj domneve in sumničenje tožene stranke, kar pa ni dovoljeno dokazno sredstvo. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo v celoti prerekala navedbe tožeče stranke, vztrajala pri argumentih za svojo odločitev in predlagal naj sodišče tožbo zavrne.

Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 18. 3. 2013 vztrajala pri dosedanjih navedbah in predlagala, naj sodišče tožbi ugodi.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve. Začasno prebivanje tujca zaradi zaposlitve ureja ZTuj-2 v 35. členu, po katerem se dovoljenje za začasno prebivanje izda tujcu, ki namerava v Republiki Sloveniji prebivati zaradi zaposlitve ali dela. V 37. členu ZTuj-2 pa so določeni pogoji, po katerih se dovoljenje za prebivanje za prebivanje zaradi zaposlitve ali dela tujcu izda. V prvem odstavku je določeno, da se lahko tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, izda dovoljenje za začasno prebivanje, če ima delovno dovoljenje ali če izpolnjuje pogoje, ki jih za opravljanje posamezne dejavnosti določajo zakoni in drugi predpisi Republike Slovenije, kadar tujec za opravljanje teh dejavnosti delovnega dovoljenja ne potrebuje. Zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje ureja 55. člen ZTuj-2, ki v peti alineji prvega odstavka 55. člena določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

Po presoji sodišča odločitev tožene stranke ni pravilna. Svojo odločitev je tožena stranka oprla na izjave tožnika na zaslišanju, ki jih je podal na Veleposlaništvu Republike Slovenije v A. Tožena stranka je izrazila dvom, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Svojo ugotovitev je oprla na presojo, da tožnik ne pozna osnovnih podatkov o podjetju, čeprav je iz podatkov AJPES razvidno, da je v podjetju direktor. Prav tako je ocenila, da ne pozna vsebine svoje pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega je podjetje kupil z namenom pridobitve delovnega dovoljenja v Sloveniji. V kolikor je tožena stranka podvomila v tožnikovo izjavo glede namena bivanja v Republiki Sloveniji, da je podvomila, da ne pozna osnovnih podatkov o podjetju ter vsebine svoje pogodbe o zaposlitvi, bi morala s tem tožnika seznaniti in mu dati možnost, da se o spornih dejstvih izjasni. Tožnik je imel le možnost podati izjave, ni pa bil seznanjen, katere okoliščine so za toženo stranko sporne. S tem je bilo kršeno določilo 5. točke tretjega odstavka 146. člena Zakona o splošne upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem mora organ, ki vodi upravni postopek, stranki omogočiti, da se seznani z uspehom dokazovanja ter se o tem izreče. Tožena stranka je sama ugotovila, da iz podatkov Poslovnega registra AJPES izhaja, da je tožnik v podjetju C. d.o.o. vpisan kot direktor. Tožena stranka bi se do tega dejstva morala opredeliti glede na to, da tožniku očita, da ne namerava bivati v Republiki Sloveniji v skladu z namenom, za katerega je zaprosil za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje. Tožnik je namreč za začasno prebivanje zaprosil z namenom, da bo v Republiki Sloveniji opravljal delo kot direktor v podjetju C. d.o.o. Sodišče je zato na podlagi 2. in 3. točke 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka tožnika seznaniti z uspehom dokazovanja ter mu dati možnost, da se o ugotovljenih dejstvih izjavi, poleg tega pa bo morala tožena stranka ponovno presoditi izjave tožnika ter presoditi, kaj pomeni okoliščina, da je tožnik že zaposlen kot direktor v družbi C. d.o.o. K 2. točki izreka: Stroškovnemu zahtevku je je sodišče ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik), ki določa, da če je bila zadeva rešena na seji in če je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR, povečani za 20 % DDV (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 411/2008 in I Up 408/2008).