Jedro

Toženka zgolj z navedbo, da tožnik ni dosegel ustrezne stopnje kritičnosti do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, ker nobena od njegovih družb ni poravnala zneskov iz sodbe oziroma protipravno pridobljene premoženjske koristi in ni pokazal primernega odnosa do plačila denarne kazni, saj je v treh mesecih po pravnomočnosti sodbe ni plačal, brez določne obrazložitve okoliščin iz 88. člena KZ-1, ni zadostila kriterijem, ki morajo biti izpolnjeni pri odločanju po prostem preudarku in jih določa 6. člen ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za pravosodje, Komisije za pogojni odpust, številka 720-479/2013/20 z dne 18. 9. 2014 se odpravi in se zadeva vrne toženki v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožnika pogojno ne odpusti s prestajanja kazni. V obrazložitvi ugotavlja, da bo tožnik dne 30. 9. 2014 prestal 60% kazni, ki se mu v celoti izteče 11. 10. 2017. Navaja, da je komisija za pogojni odpust tožnikovo prošnjo obravnavala na podlagi poročila zavoda o poteku prestajanja kazni in ob upoštevanju 88. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) sprejela odločitev, da ga pogojno ne odpusti. Pri odločitvi o pogojnem odpustu je komisija upoštevala, da je obsojenec pokazal nekritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca s tem, da nobena od njegovih družb ni poravnala zneskov iz sodbe oziroma protipravno pridobljene premoženjske koristi v vrednosti 70.000.000,00 SIT in 20.000.000,00 SIT. Prav tako ni pokazal primernega odnosa do plačila denarne kazni, saj je v treh mesecih po pravnomočnosti sodbe ni plačal. Glede na navedeno komisija še ne more utemeljeno pričakovati, da kaznivega dejanja ne bo ponovil. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da izpodbijana odločba ne vsebuje "konkretne argumentacije", zato je ni mogoče preizkusiti. Ne "konkretizira" navedb poročila zavoda o poteku prestajanja kazni, predvsem tistih, ki so bile podlaga za negativno odločbo. Navaja, da je bilo poročilo zavoda v zvezi s potekom prestajanja zaporne kazni pozitivno, kar pomeni, da je bil podan predlog, da se izda pozitivna odločba, kar pa toženka ni upoštevala. Poudarja, da je komisija pri svoji odločitvi upoštevala zgolj okoliščine, s katerimi naj bi tožnik pokazal nekritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, ostalih okoliščin pa ni presodila. Na podlagi take ugotovitve ni mogla sprejeti argumentirane odločitve o obstoju ponovitvene nevarnosti. Ne strinja pa se tudi z ugotovitvijo komisije, da ni poravnal zneskov iz sodbe v višini 70.000.000,00 SIT in 20.000.000,00 SIT, kar podrobneje pojasni. Navedeno dokazuje tudi z izvedenskim mnenjem pooblaščenega revizorja, izvedenca finančne stroke. Poleg tega poudarja, da obveznost plačila navedenih denarnih zneskov s sodbo ni bila izrečena zaradi protipravno pridobljene premoženjske koristi, temveč kot denarna kazen podjetjema. Prav tako je tožnik plačeval tudi denarno kazen, in sicer obročno, dokler izvršitev kazni ni zastarala. Vzrok za to pa ni bil v izmikanju, pač pa v nezmožnosti plačila. Navedeno tudi utemelji.

Odločno zanika, da je ponovitveno nevaren, saj ni povratnik, zoper njega ne poteka noben kazenski postopek, ima primeren odnos do kaznivega dejanja in oškodovancev, vedenje med prestajanjem kazni je primerno in za vključitev v življenje na prostosti je v celoti poskrbljeno. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek ter ji naloži povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

KZ-1 v prvem odstavku 88. člena določa, da sme biti obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja. Obsojenec je lahko pogojno izpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti (peti odstavek 88. člena KZ-1).

O pogojnem odpustu odloča komisija za pogojni odpust (prvi odstavek 105. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, v nadaljevanju ZIKS-1), ki o odločitvi izda pisno odločbo (prvi odstavek 107. člena ZIKS-1). Odločba, s katero je bila vloga za pogojni odpust zavrnjena, mora biti obrazložena (drugi odstavek 107. člena ZIKS-1). Odločba, izdana po 107. členu ZIKS-1, mora biti izdana po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP (prvi odstavek 8. člena ZIKS-1).

Sodišče ugotavlja, da toženka zgolj z navedbo, da tožnik ni dosegel ustrezne stopnje kritičnosti do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, ker nobena od njegovih družb ni poravnala zneskov iz sodbe oziroma protipravno pridobljene premoženjske koristi in ni pokazal primernega odnosa do plačila denarne kazni, saj je v treh mesecih po pravnomočnosti sodbe ni plačal, brez določne obrazložitve okoliščin iz 88. člena KZ-1, ni zadostila kriterijem, ki morajo biti izpolnjeni pri odločanju o prostem preudarku in jih določa 6. člen ZUP. Tudi za odločanje po prostem preudarku je treba ugotoviti za takšno odločitev potrebna dejstva, odločitev pa mora biti na podlagi teh dejstev obrazložena tako, da je mogoče presoditi, ali je bila odločitev sprejeta v mejah pooblastila odločanja po prostem preudarku in v skladu z namenom, zaradi katerega je bilo tako pooblastilo dano.

Pri tem sodišče še poudarja, da mora zavod po 127. členu Pravilnika o izvrševanju kazni zapora k prošnji za odpust podati poročilo, ki vsebuje obsojenčeve osebne podatke, podatke o kaznivem dejanju in kazni, o njegovem odnosu do žrtve kaznivega dejanja oziroma povrnitvi škode, o obsojenčevem obnašanju in vedenjskih ter osebnostnih spremembah med prestajanjem kazni, o njegovem zdravstvenem stanju, o obsojenčevi družini in njenih socialnih razmerah ter podatke o zagotavljanju pogojev za življenje na prostosti, kakor tudi podatke, v kakšni fazi so morebitni drugi uvedeni kazenski postopki ali postopki o prekršku, ter podatke iz kazenske evidence, ki so določeni v tretjem odstavku 250.a člena zakona, in evidence pravnomočnih sodb oziroma sklepov o prekrških. Poročilo mora po drugem odstavku tega člena vsebovati tudi razloge, zaradi katerih se utemeljeno pričakuje, da obsojenec ne bo ponavljal kaznivih dejanj. Poročilo iz prvega odstavka tega člena mora vsebovati tudi predlog glede pozitivne ali negativne rešitve prošnje (tretji odstavek tega člena). Iz izpodbijane odločbe niti ni razvidno, kakšna je bila vsebina poročila zavoda, niti kakšen je bil predlog zavoda glede pogojnega odpusta.

Kot že navedeno, morajo biti v obrazložitvi navedeni razlogi, ki so vodili upravni organ pri odločanju po prostem preudarku. Ker izpodbijana določba teh razlogov nima, je ni mogoče preizkusiti s tem pa je storjena bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Bistvena kršitev določb postopka je vselej podana v primeru, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP (tretji odstavek 27. člena ZUS-1), zato je sodišče po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijano odločbo odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo pristojnemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo potrebno odpraviti storjeno kršitev pravil upravnega postopka in ponovno odločiti v zadevi z aktom, ki bo imel vse sestavine, ki jih predpisuje ZUP, s posebnim poudarkom na elementih, ki jih mora vsebovati obrazložitev in jih določa 214. člen ZUP (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnik pa v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 15,00 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavke 299. člena Obligacijskega zakonika; tako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006).