Jedro

Delo čiščenja žlebov, pri katerem delavec hodi tudi po strehi, je nevarno. Ob izkazano uveljavljanem načinu čiščenja žlebov, nezanesljivosti salonitne kritine ni mogoče pripoznati v škodo delavcu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Med čiščenjem žlebov objekta prve toženke se je 2.8.2000 smrtno ponesrečil njen delavec I. M., ko se je pod njim vdrla salonitka na strehi in je padel v globino. Tožniki so žena in trije otroci umrlega ter so zahtevali odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti svojca. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi o objektivni odgovornosti prve toženke in druge toženke, pri kateri je bila zavarovana odgovornost delodajalca, tudi v drugem sojenju prvi toženki naložilo plačilo zahtevane odškodnine, solidarno z njo pa tudi drugi toženki, vendar le do višine zavarovalne vsote. Sodišče druge stopnje je pritožbo prve toženke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Prva toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, vendar naj se zadeva dodeli drugemu sodniku. Uveljavljane procesne kršitve bo revizijsko sodišče povzelo v nadaljevanju te sodbe, ko bo hkrati nanje odgovorilo. Zmotno uporabo materialnega prava glede podlage odškodninske terjatve revidentka utemeljuje z opozorilom, da je objektivna odgovornost v našem pravu izjema, zaradi česar bi moralo sodišče najprej presojati krivdno odgovornost. Ker ni tako ravnalo, ni uporabilo veljavnih predpisov za varstvo pri delu in ni ugotovilo, katera pravila je prva toženka kršila, njene malomarnosti ali naklepa ter posledične odgovornosti. Revidentka vztraja pri stališču, da čiščenje žlebov, ki se opravlja z lestve, ni nevarno delo, ker samo višina še ne opredeljuje nevarnosti. V reviziji prvič izrecno uveljavlja prispevek delavca in se tudi izrecno sklicuje na tretji odstavek 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nadaljnji; ki se v tej zadevi uporablja na podlagi prehodne določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika), saj je trdila, da je delavec poleg izrecne prepovedi hoje po lestvi in strehi kršil tudi pravila varnega dela s tem, da je hodil po salonitni kritini, ki ni temu namenjena, ker obstaja velika verjetnost, da poči. Revidentka vztraja pri ugovoru o previsoki odmeri odškodnine. Pri tem s pretvorbo v DEM in EUR prikazuje svojo primerjavo, kaj naj bi pomenili prisojeni zneski v primerih iz knjige Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba 2001, na katero se sklicuje pritožbeno sodišče. Na podlagi te primerjave revidentka zaključuje, da je bila v vseh omenjenih primerih prisojena znatno nižja odškodnina. Po njenem mnenju sta najbolj ustrezna primera za primerjavo s to zadevo v knjigi navedena pod številko 596 za ženo in 600 za otroke. Revidentka graja tudi odmero pravdnih stroškov.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena drugi toženki ter tožnikom, ki pa niso vložili revizijskega odgovora.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi in jo je zato mogoče vložiti le v primerih in iz razlogov, ki jih določa zakon. Kot omejitev pri vložitvi revizije Zakon o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v tretjem odstavku 370. člena določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so stranke in sodišče v revizijski fazi postopka vezani na tiste odločilne dejanske okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki so prestale preizkus tudi na pritožbeni stopnji. Revizijsko sodišče ne sme obravnavati revizijskih trditev, ki ta ugotovljena dejstva izpodbijajo, relativizirajo, obhajajo ali celo spreminjajo, pa čeprav v preobleki navideznih procesnih kršitev, kot v tej zadevi skuša doseči prva toženka.

Odločilne dejanske ugotovitve obeh sodišč o obravnavani delovni nesreči so naslednje: - 2.8.2000 je nadrejeni delavcema I. M. in R. P. naročil, da začneta z rednimi deli vzdrževanja žlebov na strehah in ne samo severnega žleba na enem objektu; - prva toženka ni dokazala, da naj bi nadrejeni I. M., zaradi omejitve njegovih delovnih sposobnosti, prepovedal hoditi po lestvi in strehi; - oba delavca sta delo opravljala na način, kot sta ga onadva in drugi delavci opravljali pred tem, torej sta hodila tudi po strehi; - I. M. se je odpravil čez sleme kontrolirat stanje ostalih žlebov, pri tem pa se je pod njim vdrla salonitna kritina, zaradi česar je padel v globino in se smrtno ponesrečil; - I. M. pri opravljanju tega dela ni ravnal samovoljno in tudi ni kršil nobene prepovedi ali predpisa.

Iz že pojasnjenih razlogov je revizijsko sodišče na povzete dejanske ugotovitve vezano. Pri tem ugotavlja, da jih revidentka poskuša izpodbiti z uveljavljanjem procesnih kršitev, ki pa niso podane. Revidentka povzema razloge prvostopenjske sodbe iz prvega sojenja, opozarja na njene pomanjkljivosti in razloge razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča iz prvega pritožbenega odločanja o obstoju bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih, ob hkrati izostali oceni nekaterih izvedenih dokazov, nato pa zaključuje, da navedena kršitev v drugem sojenju ni bila odpravljena. Enako procesno kršitev je storilo tudi pritožbeno sodišče, saj iz njegove obrazložitve jasno izhaja, da svojo dolžnost opravilo le formalno. Revizijsko sodišče ugotavlja neutemeljenost teh trditev. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča v drugem sojenju je bila obširna, celovita in skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Pritožbeno sodišče jo je potrdilo in odgovorilo tudi na vse pritožbene očitke o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Njegovi razlogi o teh vprašanjih so navedeni na straneh 4, 5 in 6 njegove sodbe, zato je revizijski očitek o le formalnem preizkusu pritožbenega sodišča več kot očitno neutemeljen. Neutemeljen je tudi očitek pritožbenemu sodišču, da naj bi "iz konteksta" vzelo navedbo v pritožbi, da je bila v drugem sojenju odpravljena absolutna bistvena kršitev iz prvega sojenja. Tudi po presoji revizijskega sodišča te pritožbene navedbe ni mogoče razumeti drugače, kot jo je pritožbeno sodišče. Revizijska trditev, da iz nadaljnje vsebine pritožbe izhaja, da je ponovno uveljavljala to procesno kršitev, ne drži. Vztrajanje pri verodostojnosti tistih prič, ki jim sodišče ni verjelo, pomeni nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Enako velja za zatrjevano pristransko in le formalno opredelitev do listin. V drugem sojenju je sodišče prve stopnje ponovilo vse že izvedene dokaze le na enem naroku, kar seveda ni nič narobe. Prva toženka v drugem sojenju ni predlagala nobenih novih dokazov, torej tudi ne ogleda na kraju samem ali dodatnega zaslišanja prič. Če je to morebiti storila v prvem sojenju, bi morala v pritožbi in v reviziji opredeljeno navesti, v kateri vlogi ali na katerem naroku je to predlagala. V pritožbi je govorila le o "morebitnem" dodatnem zaslišanju prič. Takih neopredeljenih trditev ni dolžno obravnavati niti pritožbeno niti revizijsko sodišče, zato je tudi v tem delu neutemeljen procesni očitek obema nižjima sodiščema. Kadar pritožbeno sodišče preizkusi dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, jo lahko sprejme in tudi dodatno potrdi z nadaljnjimi svojimi logičnimi argumenti. Drugačno revizijsko stališče je zmotno, v tej smeri zatrjevana procesna kršitev pa neutemeljena.

Revizijsko sodišče pritrjuje materialnopravni presoji obeh sodišč, da je prva toženka objektivno odgovorna za nastalo škodo. Za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, se po drugem odstavku 154. člena ZOR odgovarja ne glede na krivdo. Res je po prvem odstavku 154. člena ZOR primarna krivdna odgovornost, vendar se sodišču z njo praviloma ni treba ukvarjati, če gre za očitno nevarno stvar, delo ali dejavnost. Neupoštevna je revizijska trditev, da čiščenje žlebov z lestve ni nevarno, in sicer že iz razloga, ker je v obravnavani zadevi ugotovljeno, da je bil pri toženki običajen način čiščenja žlebov tak, da se je do njih hodilo po strehah dotikajočih se objektov. Da je zaradi večje verjetnosti padca v globino tak način opravljanja dela nevaren, je jasno že na prvi pogled. Revidentka sama govori tudi o veliki verjetnosti, da salonitna kritina poči. S tem sama dodatno utemeljuje svojo objektivno odgovornost. Ob izkazano uveljavljenem načinu čiščenja žlebov s hojo po strehah nezanesljivosti salonitne kritine ne more pripisati v škodo svojemu delavcu. Gre za okoliščino na njeni strani, zaradi katere bi morala in bi tudi lahko ukrepala ali z odreditvijo drugačnega načina čiščenja žlebov ali z uvedbo določenih varnostnih ukrepov, da bi ta izvor nevarnosti zmanjšala. Zato te revizijske trditve ne morejo utemeljiti delavčevega prispevka v smislu tretjega odstavka 177. člena ZOR. Ne more ga utemeljiti niti trditev o delavčevi kršitvi prepovedi (ker prepoved ni dokazana) ter kršitvi "vseh pravil varnega dela". Taka, na vseh treh stopnjah sojenja le navržena in povsem pavšalna trditev ni sposobna obravnavanja. Zato so pravilni razlogi prvostopenjskega sodišča, da je na strani prve toženke tako trditveno kot dokazno breme za (polno ali delno) razbremenitev njene objektivne odgovornosti in tudi razlogi o pavšalnosti njenih ugovorov.

Po prvem odstavku 201. člena ZOR lahko sodišče ožjim družinskim članom prisodi pravično denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega. Tudi prisoja odškodnine za to obliko nepremoženjske škode mora upoštevati načeli individualizacije odškodnine in njene objektivne pogojenosti iz prvega in drugega odstavka 200. člena ZOR. Sodišči sta vdovi pokojnika prisodili 3.500.000 SIT (sedaj 14.605,24 EUR) odškodnine, kar glede na razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe pomeni 20 povprečnih neto plač. Njegovima polnoletnima sinovoma, ki sta še živela doma (dvojčka, po podatkih spisa sta bila ob nesreči stara 25 let), sta prisodili vsakemu po 2.000.000 SIT (sedaj 8.345,50 EUR) ali po 14,4 povprečnih neto plač, hčerki, ki se je nekaj let prej odselila od doma (po podatkih spisa je bila ob nesreči stara 31 let), pa 1.500.000 SIT (sedaj 6.259,39 EUR) odškodnine ali 8,6 povprečnih neto plač. Višino te prisoje revidentka izpodbija s primerjavo zadev iz že omenjene knjige, pri kateri pa za skupni imenovalec (ki ga je treba poiskati, ker gre za primerjavo zneskov, prisojenih v obdobju od 1991 do 2000) uporabi preračun v DEM in nato v EUR. Tak pristop je že v izhodišču napačen, ker zaradi različnih in spreminjajočih se vrednosti domače in tudi tuje valute ne more dati ustreznega rezultata. Zato se po ustaljeni sodni praksi kot merilo za primerjavo uporablja podatek o povprečni neto plači na zaposlenega v državi v času izdaje prvostopenjske sodbe. To merilo je za primerjavo prisojenih odškodnin uporabljeno tudi v knjigi Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo. Revidentka graja razloge pritožbenega sodišča, ki se sklicuje na določene primere iz te knjige. Sama meni, da sta najbolj ustrezna primera za prvo tožnico pod številko 596, za ostale tri pa pod številko 600. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila v prvem primeru prisojena odškodnina v višini 27 povprečnih plač, v drugem pa 24 povprečnih plač, torej več kot v obravnavani zadevi. Dodaja še, da je bila prav v vseh primerih, na katere se glede prve tožnice sklicuje revidentka, prisojena višja odškodnina, enaka ugotovitev pa velja tudi glede ostalih tožnikov, razen primera pod številko 641, kjer pa je bil sin star že 40 let, odškodnina pa odmerjena v času visoke inflacije v letu 1991. Zato ni mogoče pritrditi stališču, da je bila tožnikom prisojena previsoka odškodnina.

Revizijsko sodišče se ni ukvarjalo z grajo odmerjenih pravdnih stroškov, ker sklep o stroških ni sklep, s katerim se postopek konča (primerjaj prvi odstavek 384. člena ZPP).

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo prve toženke. Ta svojih revizijskih stroškov ni opredeljeno priglasila.