Jedro

Iz izpodbijane odločbe in podatkov v upravnih spisih izhaja, da so bili starši otroka seznanjeni s strokovnim mnenjem, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, šele s prejemom te odločbe in jim ni bila dana možnost, da bi se izrekli o svojih pomislekih in dvomih, ki glede na predhodno genetsko pogojeno zdravstveno stanje roditeljev, puščajo dvom o utemeljenosti cepljenja.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Republike Slovenije, Ministrstva za zdravje, št. 181-151/2010/8 z dne 24. 6. 2011 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo št. 181-151/2010/8 z dne 24. 6. 2011 je tožena stranka odločila, da se pri deklici A.A. , roj. …, stan. …, cepljenje proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi in okužbam s hemofilusom influence tip b s cepivom Infanrix, Hib+IPB ali cepivom Pentaxim, ne opusti.

V obrazložitvi tožena stranka navaja določbe 22.a člena Zakona o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB), ki določa, da mora dati zdravnik, ki opravlja cepljenje, predlog za opustitev cepljenja osebe, ki se cepi, če ugotovi, da obstajajo razlogi za opustitev cepljenja. Na podlagi 22.b člena ZNB je tožena stranka poslala predlog za opustitev cepljenja Komisiji za cepljenje in zaprosilo, da v skladu z 22.c členom zakona posreduje strokovno mnenje o tem ali obstajajo razlogi za opustitev cepljenja pri A.A. Komisija je poslala strokovno mnenje, ki je sestavni del odločbe. Na podlagi priložene zdravstvene dokumentacije in na podlagi razgovora s starši z dne 23. 5. 2011 je bilo ugotovljeno zdravstveno stanje tožnice. Komisija se je usmerila na razlago opustitev cepljenja med katere se štejejo: alergije na sestavine cepiva, resen neželen učinek cepiva po predhodnem odmerku istega cepiva, bolezen ali zdravstveno stanje, ki je nezdružljivo s cepljenjem. Ugotovila je, da ni zdravstvenih razlogov za opustitev cepljenja. Odločba je izdana na podlagi 22.č člena tega zakona, ob upoštevanju mnenja strokovne komisije, ki je mnenja, da se pri A.A. obvezno cepljenje ne opusti.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja vse tri tožbene razloge, to je nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, procesno kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Odločba je bila izdana brez predhodnega upravnega postopka, v katerem bi tožnica kot stranka lahko uveljavlja pravice po Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Kršeno je načelo materialne resnice (8. člen ZUP) in načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP). Strokovno mnenje komisije je bilo prejeto z izpodbijano odločbo dne 28. 7. 2011. V skladu z ustaljeno upravno sodno prakso ima strokovno mnenje komisije naravo izvedenskega mnenja in je treba na podlagi prvega odstavka 9. člena in 146. člena ZUP, v povezavi s 194. členom ZUP, stranki omogočiti, da se pred izdajo odločbe z vsebino tega mnenja seznani in o njem izreče. Tožeča stranka ni bila seznanjena s tem mnenjem, zato gre za bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Predloga pediatrinje, s katerim je utemeljila predlog, da starša cepljenje otroka zavračata, in da kontraindikacij za cepljenje ni, tožeča stranka ni dobila. V skladu z 22.a členom ZNB mora biti predlog na Komisijo za opustitev cepljenja strokovno utemeljen in obrazložen, zdravstvena dokumentacija je njegov sestavni del. Razloge za opustitev cepljenja zdravnica ni ugotavljala. S predlogom nista bila seznanjena, tudi nista deležna pravice do uveljavljanja razlogov za opustitev cepljenja. S tem je prav tako zdravnica kršila 22.a člen ZNB. Komisiji za opustitev cepljenja sta starša obrazložila, da imajo v družini alergijo in avtoimunske bolezni, mati ima astmo, oče pa alergije, med drugih tudi na jajca. Alergije se pojavljajo pri deklici. Mnenje komisije je, da so alergijske bolezni genetsko pogojene in glede na pozitivno družinsko anmnezo je možnost za pojav alergijskih bolezni 70-80 %. Med razlogi za opustitev cepljenja po 22.a členu ZNB so tudi alergije na sestavine cepiva. Ni res, da alergije, niso povezane z zunanjimi dejavniki in cepljenjem. Ker imajo v družini alergije, je čisto možno, da jih je deklica podedovala, prav tako nagnjenost k alergijam in reakcijam. Na to sta starša opozorila že zdravnico, ki pa teh dejstev ni preverila, ampak je samo izjavila, da kontraindikacija za cepljenje pri deklici ne obstajajo. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi in s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v roku 15 dni.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da specialni zakon določa postopkovna določila, v katerih enačenje narave strokovnega mnenja Komisije za cepljenje (v nadaljevanju Komisija) z izvedenskim mnenjem po ZUP ni mogoče, posledično temu je zato seznanjanje in izrekanje stranke "z" oziroma "o" vsebini mnenja Komisije brezpredmetno. Po mnenju tožene stranke se z nedoslednim in nenatančnim obravnavanjem narave strokovnega mnenja Komisije ter površnim enačenjem strokovnega mnenja Komisije z izvedenskim mnenjem, krši legitimnost delovanja te Komisije, ki jo določa drugi odstavek 22.b člena ZNB. Legitimitete članov Komisije ni mogoče pridobiti le s strokovnim izpopolnjevanjem, pač pa legitimnost vzpostavlja minister za zdravje z aktom o imenovanju Komisije. Toženi stranki 22.a člen ZNB ne daje pravice za odločanje na podlagi diskrecijske pravice, prav tako ji omenjene pravice ne dajejo naslednji členi znotraj 6. dela zakona. Ravno nasprotno, 22.č člen ZNB predvideva, da mora ministrstvo na podlagi posredovanega strokovnega mnenja Komisije v 30. dneh izdati odločbo. Strokovno mnenje Komisije predstavlja obvezno in uzakonjeno podlago za izdajo konkretne odločbe, pridobitev novega mnenja, kar je tudi ena izmed značilnosti izvedenskega mnenja, v primerih postopka obravnave oprostitve oziroma neoprostitve cepljenja cepilnih zavezancev, ni mogoča. Tožena stranka ugotavlja, da je bila v obravnavanem primeru k predlogu za opustitev cepljenja priložena zdravstvena dokumentacija cepilne zavezanke. Komisija lahko, če na podlagi svoje strokovne presoje tako oceni ob obravnavi posameznega predloga za opustitev obveznega cepljenja, v skladu s prvim odstavkom 22.c člena zakona zahteva dodatno dokumentacijo oziroma dodatne zdravstvene preglede. V tem primeru Komisija ni bila mnenja, da je to potrebno. Posredovano otrokovo zdravstveno dokumentacijo je ocenila kot realno in verodostojno sliko zdravstvenega stanja, ki predstavlja celoviti skupek informacij, ki omogočijo podajo strokovnega mnenja Komisije, na podlagi katerega mora tožena stranka v roku 30 dni izdati odločbo. Tožena stranka predlaga, da sodišče obravnavano tožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano odločbo.

K točki I izreka: Tožba je utemeljena.

Iz ustaljene upravno sodne prakse (sodbe I U 1620/2011 z dne 25. 10. 2011, I U 671/2011 z dne 20. 9. 2011, III U 121/2011 z dne 13. 4. 2012, sklepa Vrhovnega sodišča RS X Ips 262/2009) izhaja, da ima mnenje Komisije za cepljenje naravo izvedenskega mnenja. Ker ZNB nima določb o možnosti staršev, da se pred izdajo odločbe seznanijo z vsebino mnenja Komisije in se o njem izrečejo, je treba v teh postopkih subsidiarno uporabiti določbe ZUP. Stranke morajo imeti v upravnem postopku možnost, da se pred izdajo odločbe izjavijo o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (9. člen ZUP). Učinkovito varstvo pravic pa mora biti zagotovljeno vsaki stranki v skladu s tretjim odstavkom 146. člena ZUP tako, da se jim omogoči zastavljanje vprašanj izvedencem, da se jih seznani z uspehom dokazovanja, in da se o tem izrečejo. Po četrtem odstavku 146. člena ZUP pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. Obrazložitev odločbe mora obsegati tudi razloge odločilne za presojo posameznih dokazov in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev. Iz izpodbijane odločbe in podatkov v upravnih spisih izhaja, da so bili starši mld. A.A. seznanjeni s strokovnim mnenjem, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, šele s sprejemom te odločbe in jim ni bila dana možnost, da bi se izrekli o svojih pomislekih in dvomih, ki glede na predhodno genetsko pogojeno zdravstveno stanje roditeljev, puščajo dvom o utemeljenosti cepljenja.

Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da staršem mld. otroka v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni bilo omogočeno učinkovito varstvo pravic na način, kot ga zagotavlja tretji odstavek 146. člena ZUP. Ker se v svojem mnenju Komisija ni opredelila do zdravstvene dokumentacije in navedb o zdravstvenem stanju, s katerimi so bili starši proti cepljenju, je utemeljen tožbeni ugovor, da je mnenje pomanjkljivo in ga ni mogoče preizkusiti.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bila v postopku izdaje izpodbijane odločbe storjena bistvena kršitev pravil postopka, zato je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo po 3. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka bo v ponovnem postopku odločila v roku določenem v četrtem odstavku 64. člena ZUS-1. K točki II izreka: Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče o njeni zahtevi odloča na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, številka 24/07 - Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožečo stranko v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožeči stranki priznalo stroške v višini 350 €, povečane za 20% DDV.