Jedro

Sodišče druge stopnje izpodbijani sklep presoja izključno v okviru pritožbenih navedb. Ker državna tožilka nosilnih razlogov sklepa z ničemer vsebinsko ne izpodbija, s pritožbo ne more uspeti.

Izrek

Pritožba državne tožilke se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani ugodil ugovoru obdolženčevega zagovornika zoper obtožnico in na podlagi 3. točke prvega odstavka 277. člena ZKP odločil, da se obtožba ne dopusti in se kazenski postopek zoper obdolženega zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic ustavi.

2. Zoper sklep se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP in zaradi kršitve kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovor obdolžene zavrne oziroma podrejeno izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Na pritožbo državne tožilke je odgovoril obdolženi in predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica pritrjuje izpodbijanemu sklepu, da je bila zahteva za preiskavo v predmetnem kazenskem postopku vložena po poteku t. i. relativnega zastaralnega roka. Pritožnica v pritožbi uveljavlja, da je relativno zastaranje kazenskega postopka bilo skladno z določbo četrtega odstavka 112. člena pretrgano s tem, ko je obdolženi po izvršitvi v tem postopku obravnavanega kaznivega dejanja izvršil še več istovrstnih kaznivih dejanj. Navaja, da navedeno izhaja iz dveh pravnomočnih obtožnic zoper obdolženega zaradi istovrstnih kaznivih dejanj.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjski sklep do okoliščine, da zoper obdolženega teče kazenski postopek zaradi istovrstnega kaznivega dejanja opredelil. S sklicevanjem na 27. člen Ustave RS je prvostopenjsko sodišče navedlo, da mora biti dejstvo, da je nekdo storil kaznivo dejanje, ugotovljeno s pravnomočno sodbo, ker bi nasprotno stališče pomenilo kršitev 27. člena Ustave, da vsak velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Ker pritožnica navedenega zaključka izpodbijanega sklepa niti ne izpodbija, temveč zgolj ponavlja, da je zoper obdolženega v teku več kazenskih postopkov zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, s pritožbo ne more uspeti.

7. Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbo državne tožilke zavrniti kot neutemeljeno.