Jedro

Odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča mora biti konkretizirana glede vseh okoliščin, izrek odločbe pa jasen in določen. Če odločba ni takšna, je podana bistvena kršitev določb upravnega postopka (2. točka 1. odstavka 25. člena ZUS).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 1755/98-9 z dne 12.1.2000 se razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 9.10.1998. Z njo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote V. z dne 24.3.1997. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje odločil: da predstavlja del zemljišča parc. št. 1291/3 k.o. L., v približni površini 800 m2 do 960 m2, funkcionalno zemljišče k stavbi na isti parceli (1. točka izreka); da je skica določitve funkcionalnega zemljišča, ki jo je izdelal B.P. d.d. z V., kot sestavino strokovnega mnenja z dne 6.3.1997, sestavni del odločbe in osnova za geodetsko meritev (odmera funkcionalnega zemljišča) - 2. točka izreka.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da je objekt, stoječ na parc. št. 1291/3 k.o. L., po podatkih, ki so razvidni iz izpodbijane odločbe in predloženih upravnih spisov, last ZZB NOV. Zemljišče, na katerem navedeni objekt stoji, je predmet denacionalizacijskega postopka, in je tožnik denacionalizacijski upravičenec. Podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) se po določbi 2. odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji ne vračajo. Gradbena parcela je po 2. odstavku 46. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) stavbno zemljišče, na katerem stoji oziroma je predviden objekt ali naprava (stavbišče) in stavbno zemljišče, potrebno za njegovo redno rabo (funkcionalno zemljišče). Ker funkcionalno zemljišče k navedenemu objektu ni določeno, je Upravna enota V., ki vodi denacionalizacijski postopek, zaprosila pristojni upravni organ za določitev funkcionalnega zemljišča k navedenemu objektu. Pravna podlaga za določitev funkcionalnega zemljišča je podana v 46. členu ZUN. Pri tem mora upravni organ po 2. odstavku 46. člena istega zakona upoštevati tudi merila in pogoje iz prostorskih ureditvenih pogojev. Po 1. odstavku 13. člena Odloka o splošnih merilih in pogojih prostorskih ureditvenih pogojev za Občino V. (Uradni list RS, št. 1/95) mora biti velikost funkcionalnega zemljišča prilagojena namembnosti objekta in njegovi velikosti, velikosti gradbenih parcel ter konfiguraciji terena. Upravni organ prve stopnje je določil sorazmerno veliko funkcionalno zemljišče, vendar je, tudi po presoji sodišča, navedel utemeljene razloge za tako svojo odločitev. Odločitev je oprl na strokovni predlog in mnenje pooblaščene urbanistične organizacije ter na merila in pogoje iz 1. odstavka 13. člena navedenega odloka. Sodišče soglaša z ugotovitvami v upravnem postopku, da površina funkcionalnega zemljišča, v obsegu kot je bila določena, logično zaokrožuje gradbeno parcelo, da zagotavlja ohranitev obstoječe ceste kot samostojne parcele ter s tem tudi ohranitev obstoječe funkcionalne ureditve dveh stavb, ki imata uvoz in dostop iz te ceste. Površina funkcionalnega zemljišča je bila določena glede na obstoječe stanje v naravi.

Upravni organ prve stopnje je v svoji odločbi pravilno navedel, da tudi zmanjšana površina funkcionalnega zemljišča, ne bi na podlagi 14. člena navedenega odloka omogočila nastanka nove samostojne gradbene parcele.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in odpravi odločbo tožene stranke, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. V pritožbi navaja, da izpodbijana sodba ne upošteva, da zahteve uporabnika (ZZB NOV) za določitev funkcionalnega zemljišča ni bilo. Postopek je bil izveden po uradni dolžnosti. Ni bil upoštevan a) odstavek 13. člena odloka, ki za prosto stoječe stanovanjske objekte določa, naj bo površina celotnega zemljišča praviloma dva in polkrat večja od (b.e.p.) stanovanjskega objekta. V konkretnem primeru je določeno funkcionalno zemljišče kar devetkrat večje od površine objekta (93 m2). Tako velikega funkcionalnega zemljišča ne predvideva niti 14. člen istega akta, ki le priporoča, naj bo velikost gradbene parcele največ 500 m2. Razlogovanje v navedeni izpodbijani sodbi je samo s seboj v nasprotju. Po eni strani se sklicuje na določilo 1. odstavka 13. člena po drugi strani pa na določbo 14. člena odloka. Ob upoštevanju določbe 46. člena ZUN in določbo 1. odstavka 13. člena odloka bi površina funkcionalnega zemljišča bila kvečjemu 230 m2. Na ta način bi tožnik lahko dobil vrnjeno podržavljeno nepremičnino v naravi, kar je primarni namen ZDen. ZZB NOV omenjene stavbe zaradi pomanjkanja članstva sploh ne uporablja, ampak jo daje v najem fizični osebi preko društva upokojencev.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Vprašanje obsega funkcionalnega zemljišča je sestavni del dejanskega stanja v postopku denacionalizacije. Zato izpodbijana odločba ni nezakonita, če je bilo to vprašanje rešeno brez posebne zahteve uporabnika in s posebnim sklepom, pri čemer gre za stvarno pristojnost istega organa prve stopnje.

Toda, ne odločba organa prve stopnje ne odločba tožene stranke, nima nobenih ugotovitev o tem, kakšna je velikost objekta, h kateremu je bilo določeno funkcionalno zemljišče, niti o tem, kakšen je njegov namen, obe okoliščini pa sta enako pomembni pri določanju velikosti funkcionalnega zemljišča, kot vse ostale okoliščine, ki jih navaja tožena stranka v svoji odločbi in sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Toda tudi te okoliščine ne v odločbi ne v sodbi niso tako konkretizirane in opredeljene, da bi bilo možno preizkusiti, ali so bile v konkretnem primeru pravilno upoštevane. Po presoji pritožbenega sodišča določitev funkcionalnega zemljišča v obsegu od 800 m2 do 960 m2 tudi ne more pomeniti jasnega in določnega izreka (2. odstavek 208. člena ZUP/86).

Po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje, glede na navedeno, ni imelo podlage, da je tožbo tožnika zoper takšno odločbo tožene stranke (obremenjeno z bistveno kršitvijo določb upravnega postopka - 2. točka 1. odstavka 25. člena ZUS), v kateri je tožnik smiselno uveljavljal enake ugovore, zavrnilo, s presojo, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je bil bistveno kršen postopek v upravnem sporu (kršitev 1. odstavka 59. člena ZUS).

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo, razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.