Jedro

Odmera višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Temeljni vodili za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se se v III. točki izreka znesek 1.979,70 EUR nadomesti z zneskom 2.449,90 EUR, v IV. točki izreka znesek 516,45 EUR nadomesti z zneskom 619,74 EUR in v V. točki izreka znesek 474,10 EUR nadomesti z zneskom 569,20 EUR.

Sicer se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu, to je glede zavrnjenih 8.000,00 EUR s pp. v II. točki izreka, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v višini 18.732,64 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so razvidne iz I. točke izreka sodbe. V presežku glede še zahtevanih 15.106,36 EUR s pp in glede zakonskih zamudnih obresti od 5.912,64 EUR za čas od 15. 1. 2019 do 27. 1. 2019 je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka sodbe) in odločilo o pravdnih stroških. V III. točki je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1.979,70 EUR pravdnih stroškov, v IV. točki, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni na račun sodnih taks plačati 516,45 EUR, v V. točki pa, da je tožena stranka dolžna v istem roku na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč plačati 474,10 EUR, v primeru zamude z navedenimi plačili skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dneva po vročitvi sodbe toženi stranki. S sklepom, ki pritožbeno ni izpodbijan, je sodišče prve stopnje v umaknjenem delu za znesek 10.000,00 EUR s pp postopek ustavilo.

2. Tožeča stranka s pritožbo izpodbija zavrnilni del sodbe, vendar zgolj glede zavrnjenega zneska v višini 8.000,00 EUR s pripadki, in odločitev o pravdnih stroških, pri čemer uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnica se pritožuje zoper višino prisojene odškodnine iz naslova nepremoženjske škode, saj je ta glede na intenzivnost nezgode in hude posledice, ki jih je utrpela, upoštevajoč sodno prakso in izvedene dokaze v postopku, prenizka. Glede odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti meni, da že utrpele telesne poškodbe (zlom desne sramnice, udarnina desnega kolka, udarnina in odrgnina v predelu desnega ramena in udarnina glave), ki so tožnici zapustile tudi trajne telesne bolečine, že same po sebi, na podlagi primerljive sodne prakse utemeljujejo višji znesek odškodnine. Sodišču očita, da je v tem delu prenizko vrednotilo izvedensko mnenje izvedenca - specialista kirurga in travmatologa. Pritožnica izpostavlja, da je izvedenec poudaril, da tožnica še sedaj prestaja ter bo tudi v bodoče prestajala lahke telesne bolečine s stopnjevanjem ob naporih do srednje hudih telesnih bolečin, česar sodišče ni upoštevalo v zadostni meri. Prenizko pa je vrednotilo tudi številne neugodnosti, ki jih je tekom zdravljenja trpela tožnica. Sodišče prve stopnje je tožničine prestane in telesne bolečine in neugodnosti vrednotilo prenizko in je v okviru individualne pogojenosti višine odškodnine napačno uporabilo materialno pravo. V kolikor bi ustrezno vrednotilo ugotovitve izvedenca in tožničino izpovedbo, bi moralo tožnici iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin ter neugodnosti prisoditi višjo odškodnino. Pritožnica meni, da bi ji moralo sodišče odmeriti tudi višjo odškodnino iz naslova prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V nadaljevanju povzema ugotovitve izvedenca s področja kirurgije in travmatologije ter izvedenca s področja psihiatrije in navaja, da sodišče pri odmeri odškodnine iz tega naslova ni dovolj upoštevalo dejstva, da je bila tožnica pred škodnim dogodkom zelo aktivna in dobro pokretna, da je vsa vsakdanja opravila opravila sama in da je pri tožnici prisoten tudi upad kognitivnih sposobnosti in da je zato škoda ogromna, saj je tožnici praktično onemogočeno normalno funkcioniranje na vseh področjih njenega življenja (večinoma je odvisna od pomoči družinskih članov), zaradi česar prestaja in bo prestajala intenzivne duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišču prve stopnje očita, da je premalo vrednotilo tožničino dobrino, v katero je bilo s škodnim dogodkom poseženo, kakor tudi tožničine trajne posledice in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki so ji ostale zaradi obravnavanega škodnega dogodka. Sodišče je v tem delu napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici odmerilo zgolj 9.000,00 EUR odškodnine iz tega naslova. Tožnica meni, da bi ji moralo sodišče iz naslova nepremoženjske škode prisoditi odškodnino vsaj v višini 31.000,00 EUR s pp in ne zgolj 23.000,00 EUR s pp. Tolikšno odškodnino narekuje tudi sodna praksa v podobnih primerih. Pritožnica izpostavlja sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 382/2006 in II Ips 921/2007 in navaja, da primerjava pokaže, da sodišča v podobnih primerih prisojajo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini približno 30 povprečnih mesečnih neto plač, zato bi bila tožnica upravičena do odškodnine v višini približno 31.000,00 EUR. Nazadnje še navaja, da je sodišče pri odmeri pravdnih stroškov napačno ugotovilo uspeh pravdnih strank. Tožena stranka je nesporni del odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 10.000,00 EUR plačala 30. 1. 2019, torej po vložitvi tožbe, kar pomeni, da je tožnica tudi v tem delu uspela s tožbo. Ob upoštevanju, da je od vtoževanega zneska 43.839,00 EUR uspela z zneskom 28.912,64 EUR, znaša njen uspeh v pravdi 66 % in ne zgolj 55 %. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je tožnica po temelju zoper toženo stranko uspela v celoti, po višini pa 66 %, kar pomeni, da je celotni uspeh tožnice nasproti toženi stranki 83 % ((100 + 66)/2), zaradi česar bi ji moralo ob pravilnem izračunu uspeha priznati ustrezno višje pravdne stroške. Glede na to, da bi moralo sodišče tožnici priznati višji znesek iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo, bi ji moralo prisoditi temu ustrezno višje pravdne stroške. Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnici prisodi še nadaljnjo odškodnino v višini 8.000,00 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, toženi stranki pa naloži v plačilo ustrezno višje stroške postopka; podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena le v delu, ki se nanaša na odločitev o pravdnih stroških, sicer pa ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je višino odškodnine za nepremoženjsko škodo odmerilo na na podlagi naslednjih ugotovitev, ki pritožbeno niso izpodbijana: − ob prometni nezgodi 20. 5. 2018, ko je v tožnico kot kolesarko trčila voznica osebnega vozila, je bila tožnica stara 73 let; − tožnica je v škodnem dogodku utrpela zlom zgornjega in spodnjega kraka desne sramnice, udarnino desnega kolka, udarnino in odrgnino v predelu desnega ramena ter udarnino glave, ob in po nesreči pa je utrpela še posttravmatsko stresno motnjo kot zakasneli in protrahirani odziv na stresni dogodek ter prilagoditveno motnjo.

- v predelu glave je pogoste srednje hude telesne bolečine trpela 5 mesecev, lahke telesne bolečine 5 do 7 dni, občasne lahke pa 3 mesece; v predelu desnega ramena je stalne srednje hude telesne bolečine trpela 1 teden, pogoste srednje hude 2 tedna, občasne srednje hude v kombinaciji s stalnimi lahkimi 2 tedna, pogoste lahke 3 tedne in občasne lahke telesne bolečine do 1 meseca; v predelu sramnic in desnega kolka pa je stalne in pogoste hude telesne bolečine trpela 2 dni, stalne srednje hude z občasnimi hudimi 2 tedna, stalne in pogosto srednje hude 3 mesece, pogoste lahke, ki so se občasno stopnjevale do srednje hudih pa 2,5 meseca; - telesne bolečine, ki jih ima tožnica v predelu hrbtenice so posledica degenerativnih sprememb, ki so obstajale in so bile manifestirane že pred škodnim dogodkom; tudi bolečine v predelu desnega kolka so bile predhodno prisotne, so pa po nesreči večje zaradi zloma sramnice in se pojavljajo ob daljši hoji in skrajnih legah ter dimljah ob spremembi vremena; še vedno prisotne občasne lahke bolečine v predelu desnega ramena so podobne tistim, ki so bile prisotne že pred poškodbo, pojavljajo pa se v skrajnih legah, le da se po poškodbi pojavijo morda nekoliko prej kot pred poškodbo; - tožnica je posamezne simptome posttravmatske stresne motnje trpela 5 mesecev, nato se je pri njej začela razvijati prilagoditvena motnja, katere znaki so do 4. 9. 2019 izzveneli; še vedno se ji pojavljajo posamezni znaki obeh motenj, in sicer slabše spanje in občasne nočne more v zvezi s podoživljanjem prometne nesreče, ki so v izzvenevanju.

- tožnica je utrpela naslednje nevšečnosti med zdravljenjem oziroma v zvezi z njim: prejem prve pomoči in prevoz na pregled v bolnišnico, pregled pri internistu in kirurgu, 2 dni hospitalizacije, rentgensko slikanje (8 krat), CT in EKG preiskava, odvzem krvi, prejem blokade v predel desnega ramena, analgetična terapija v obliki infuzije in tablet ter antitrombotična zaščita v obliki injekcij, 2-tedenska rehabilitacija v zdravilišču, 4-mesečna uporaba dveh bergel in nato 4-mesečna uporaba ene bergle, nato hoja s palico, številni pregledi pri osebnem izbranem zdravniku in specialistih, slabša pokretnost zaradi bolečin (okoli 3 mesece), jemanje antidepresivov in antipsihotikov (približno 10 mesecev); − tožnica je ob padcu utrpela primarni strah hude intenzitete, nato pa preživljala sekundarni strah, ki je bil pogost srednje hud 2 tedna, občasni srednje hud 3 mesece, pogost blage intenzitete 2 meseca ter občasni blage intenzitete 2 meseca; - tožnica po nesreči šepa in uporablja palico, kar je okolici dobro vidno in opazno, zaradi česar prestaja duševne bolečine zaradi skaženosti; - posledice škodnega dogodka so povzročile omejeno gibljivost in potrebo po opiranju na palico; tožnica ne zmore daljše hoje, šepa, delno je odvisna od tuje pomoči, ne more se voziti s kolesom, težje opravlja vsakdanja opravila - pri težjih potrebuje pomoč.

6. Temeljni vodili za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

7. Sodišče prve stopnje je tožnici odmerilo 23.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti med oziroma v zvezi z zdravljenjem 10.000,00 EUR (od zahtevanih 15.000,00 EUR), za strah vseh zahtevanih 2.500,00 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti vseh zahtevanih 1.500,00 EUR in 9.000,00 EUR (od zahtevanih 17.000,00 EUR) za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Skupni odmerjeni znesek 23.000,00 EUR, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, pomeni 20 povprečnih neto plač.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti prenizko vrednotilo izvedensko mnenje izvedenca - specialista kirurga in travmatologa kot tudi samo izpovedbo tožnice. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za to obliko škode pravilno upoštevalo vrsto, intenziteto in trajanje telesnih bolečin, ki jih je tožnica trpela in jih še trpi, pri čemer je v zadostni meri, glede na tožničino starost ob škodnem dogodku in pričakovano življenjsko dobo, upoštevalo tudi vrsto, obseg in trajanje bodočih telesnih bolečin. Potrebno je tudi izpostaviti, da tožnica prestaja in bo v bodoče prestajala lahke telesne bolečine s stopnjevanjem ob naporih do srednje hudih telesnih bolečin, torej ne prestaja in ne bo prestajala intenzivnejših telesnih bolečin. Ne drži, da je sodišče prenizko vrednotilo številne neugodnosti. Pravilno je vrednotilo tako vrsto posamezne neugodnosti kot tudi trajanje le-teh. Pri tem je zaradi primerjave z drugimi podobnimi primeri že na tem mestu potrebno izpostaviti, da je bila tožnica (le) 2 dni hospitalizirana zaradi opazovanja in vertikalizacije, kot je razvidno iz izvedenskega mnenja, in ni bila podvržena nobeni operaciji oziroma operativnemu posegu, kar sicer predstavlja hujše neugodnosti. Tožničino izpovedbo glede te oblike škode je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo v delu, v katerem je potrjena z objektivnimi ugotovitvami izvedencev.

9. Neutemeljeno je tudi pritožničino zavzemanje za odmero višje odškodnine iz naslova prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pritožbeno niso izpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje, temelječe na izvedenskem mnenju, da tožnica že pred nesrečo zaradi bolezenskih težav ni bila sposobna za dalj časa trajajočo napornejšo hojo, večje fizične napore in delo v prisilnih položajih ter nad višino desnega ramena. Pritožba v nasprotju z izvedenskim mnenjem navaja, da je bila tožnica pred škodnim dogodkom zelo aktivna, saj iz mnenja izvedenca, ki ga je povzelo tudi sodišče prve stopnje, izhaja, da je bila sorazmerno aktivna. Sodišče prve stopnje je navedeno pravilno upoštevalo pri odmeri odškodnine, kakor tudi nadaljnje ugotovitve sodišča, da je bila popolnoma sposobna skrbeti zase in za bližnje, popolnoma pokretna in ni šepala. Neutemeljeno je tudi izpostavljanje pritožbe, da je tožnica vsa vsakdanja opravila opravila sama, sedaj pa da je večinoma odvisna od pomoči družinskih članov, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica še vedno lahko skrbi sama zase pri opravljanju osnovnih življenjskih in higienskih potreb ter vsakdanjih opravil, vendar težje in mora v to vložiti več truda; zgolj pri težjih opravilih potrebuje pomoč. Neutemeljeno pritožba tudi izpostavlja, da sodišče ni dovolj upoštevalo dejstva, da je pri tožnici prisoten tudi upad kognitivnih sposobnosti. Sodišče prve stopnje slednjega utemeljeno ni upoštevalo, saj je izvedenec psihiatrične stroke, ki je ugotovil le blag kognitivni upad, navedel, da o tožničinem spominu ne more soditi, saj gre za starostnico in tudi nima nobene primerjave, kakšne so bile njene kognitivne sposobnosti pred prometno nesrečo. Glede na vse obrazloženo ni na mestu očitek, da je sodišče premalo vrednotilo tožničino dobrino, v katero je bilo s škodnim dogodkom poseženo, kakor tudi tožničine trajne posledice in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki so ji ostale zaradi obravnavanega škodnega dogodka. Sodišče tudi v tem delu pri odmeri odškodnine ni napačno uporabilo materialnega prava.

10. Pritožnica je v podkrepitev navedb, da naj bi ji bila prisojena prenizka odškodnina za nepremoženjsko škodo, navedla dva primera, ki ju je obravnavalo Vrhovno sodišče, ki pa nista primerljiva že zato, ker sta v obeh primerih bila ob škodnem dogodku oškodovanca precej mlajša od tožnice (oškodovanec v zadevi II Ips 382/2006 je bil študent, oškodovanka v zadevi II Ips 921/2007 pa je bila ob škodnem dogodku stara 34 let). Tudi sicer pa niso primerljive niti poškodbe, ki so jih oškodovanca in tožnica utrpeli. Oškodovanca sta namreč utrpela zlom stegnenice, oškodovanec pa poleg tega še pretres možganov in postkomocijski sindrom blage stopnje, oškodovanka pa še udarnino in odrgnino hrbtišča leve roke in pretres možganov. Glede na utrpele poškodbe in obseg škode sta vsekakor, že zaradi primerljivih poškodb oškodovancev in primerljivega obsega škode, bolj primerljivi zadevi, ki ju je kot taki navedlo sodišče prve stopnje, in sicer II Ips 62/2005 in II Ips 251/2003 (v obrazložitvi izpodbijane sodbe očitno pomotoma navedeno II Ips 251/2013, saj v slednji zadevi ne gre za podoben primer). V obravnavanem primeru odmerjena odškodnina v višini 23.000,00 EUR po višini tako ustreza podobnim primerom, ki so jih obravnavala sodišča, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo tožnici odmeriti vsaj odškodnino v višini 31.000,00 EUR. Niti narava tožničinih poškodb niti ugotovljene posledica takega zvišanja ne upravičujejo.

11. Delno utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na odločitev o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo uspeh pravdnih strank, saj ni upoštevalo, da je tožena stranka nesporni del odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 10.000,00 EUR plačala 30. 1. 2019, torej po vložitvi tožbe, kar pomeni, da je tožnica tudi v tem delu uspela s tožbo. Ob upoštevanju, da je od vtoževanega zneska 43.839,00 EUR uspela z zneskom 28.912,64 EUR, znaša njen uspeh v pravdi 66 %, kot pravilno navaja pritožnica. Neutemeljena pa je pritožničina graja, da sodišče ni upoštevalo, da je tožnica po temelju zoper toženo stranko uspela v celoti, po višini pa 66 %, kar po njenem pomeni, da je celotni uspeh tožnice nasproti toženi stranki 83 %. Princip ugotavljanja uspeha stranke v pravdi ločeno glede temelja in ločeno glede višine odškodnine je namreč sprejemljiv samo v tistih primerih, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov (primerjaj sodbo in sklep II Ips 530/2005), v obravnavani zadevi pa ugotavljanje temelja ni povzročilo nastanka znatnih pravdnih stroškov. Tožničini stroški glede na dosežen uspeh v pravdi tako znašajo 2.576,14 EUR, toženkini pa 126,24 EUR in je toženka po pobotanju stroškovnih zahtevkov dolžna tožnici povrniti 2.449,90 EUR pravdnih stroškov. Toženka mora nadalje v skladu z uspehom v pravdi na račun Bpp povrniti 66 % od skupnega zneska izvedenin 862,43 EUR, ki so bili plačani iz sredstev Bpp, kar znaša 569,20 EUR. V obsegu doseženega pravdnega uspeha 66 % pa mora plačati tudi sodno takso za postopek na prvi stopnji (znašala je 939,00 EUR) v znesku 619,74 EUR.

12. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in ob pravilni uporabi materialnega prava (drugi odstavek 154. člena ZPP) na podlagi pete alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi v posledici spremenjenega pravdnega uspeha delno spremenilo tako, da se v III. točki izreka znesek 1.979,70 EUR nadomesti z zneskom 2.449,90 EUR, v IV. točki izreka znesek 516,45 EUR nadomesti z zneskom 619,74 EUR in v V. točki izreka znesek 474,10 EUR nadomesti z zneskom 569,20 EUR. Sicer je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v še izpodbijanem in nespremenjenem delu, to je glede zavrnjenih 8.000,00 EUR s pp. v II. točki izreka, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede tega dela namreč niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP).

13. Tožeča stranka je s pritožbo uspela le v majhnem delu, pa še to le glede pravdnih stroškov, ki so postranska terjatve, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).