Jedro

V revizijskem odločanju, kjer je predmet spora plačilo stroškov upravne izvršbe, revizijsko sodišče ne more presojati ugovorov, ki se nanašajo na sam inšpekcijski ukrep.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 30.7.2003, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 12.6.2003. Z navedenim sklepom je upravni organ prve stopnje ugotovil, da se je prekinjena upravna izvršba po sklepu o dovolitvi izvršbe z dne 4.8.2002 nadaljevala dne 9.4.2003, 13.5.2003, 20.5.2003 in 22.5.2003 in bila nato zopet prekinjena ter, da znašajo stroški nadaljevanja upravne izvršbe 186.216,25 SIT, kar je zavezanec A.A. dolžan plačati v roku 8 dni od dneva prejema sklepa. Tožena stranka navaja, da zavezanec ni prostovoljno izpolnil z odločbama urbanističnega inšpektorja z dne 8.6.1999 in z dne 19.10.2000 naloženih obveznosti, zato se je dne 25.9.2002 začela izvajati prisilna izvršba, ki se je nadaljevala dne 3.10.2002 in bila tega dne prekinjena. Po prekinitvi pa se je nadaljevala z drugim izvajalcem dne 9.4.2003, 13.5.2003, 20.5.2003 in 22.5.2003, nato je bila ponovno prekinjena. O nadaljevanju upravne izvršbe so bili sestavljeni zapisniki, izvajalec pa je izstavil račune v skupnem znesku 186.216,25 SIT. Tako nastali stroški nadaljevane izvršbe so bili v skladu s 117. členom ZUP naloženi v plačilo zavezancu.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da je v tem upravnem sporu sporno plačilo stroškov nadaljevane izvršbe, opravljene po določbi 2. odstavka 297. člena ZUP. Tožeča stranka navaja, da je bilo rušenje prepovedano in da stroški sploh ne bi smeli nastati in se sklicuje na sklepe okrajnega sodišča, ki pa se ne nanašajo na to upravno zadevo – plačilo stroškov upravne izvršbe, temveč na sam inšpekcijski ukrep, ki pa ni predmet tega upravnega spora. Tožeča stranka tako ne ugovarja ne ugotovitvam o opravljeni izvršbi, ne nastalim stroškom in njihovi višini, ne temu, da je zavezanec za plačilo nastalih stroškov, kar je predmet tega upravnega spora. Sodišče prve stopnje pa na podlagi listin v upravnih spisih in odločbe tožene stranke ugotavlja, da je iz zapisnikov o ogledih in zapisniku o opravljanju izvršbe razvidno kako in katera dela so bila opravljena. Na podlagi tega so bili zaračunani stroški izvršbe, ki so razvidni iz računov, sestavljenih na podlagi gradbenega dnevnika o opravljenih delih, zato sodišče nima razlogov za dvom glede zneska, ki ga mora po sklepu plačati tožena stranka.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve določb procesa in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Navaja, da ni korektno reziniranje sodišča prve stopnje, da tožnik ne ugovarja samemu plačilu in višini stroškov. Navedba, da glede na to, da je rušenje prepovedano, stroški sploh ne bi smeli nastati, je tudi ugovor zoper plačilo in višino. Če bi upravni organ spoštoval sodno določbo, nobeni stroški ne bi mogli nastati. Sodna odločba, ki veleva prepoved rušenja, ipso facto veleva tudi prepoved nastanka izvršilnih stroškov.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po novem ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z isto določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo in pri tem v skladu z določbo 1. odstavka 107. člena ZUS-1 uporabilo določbe ZUS-1. Sodba sodišča prve stopnje pa je v skladu s 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijo je po 85. členu ZUS-1 dopustno vložiti zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Tožnik v svoji pritožbi, ki se obravnava kot revizija, izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bilo presojeno o zakonitosti odločbe tožene stranke, v kateri je ta presojala zakonitost sklepa, s katerim so bili tožniku, kot inšpekcijskemu zavezancu na podlagi določbe 117. člena ZUP v plačilo naloženi stroški nadaljevanja upravne izvršbe. Tožnik ne navaja, katere bistvene kršitve določb upravnega spora naj bi bile v postopku storjene, zato jih revizijsko sodišče ni presojalo, saj je pri presoji tega revizijskega razloga vezano na v reviziji navedene razloge. Iz izpodbijane sodbe pa izhaja, da je sodišče prve stopnje ne samo pritrdilo pravilnosti in zakonitosti odločbe tožene stranke, v kateri je že tožena stranka pojasnila tako temelj kot višino stroškov, temveč tudi samo, ob uporabi določbe 279. in 117. člena ZUP, presodilo stroške upravne izvršbe, tako po temelju kot po višini. Pri tem je sodišče prve stopnje pritrdilo in se tudi samo oprlo na v postopku ugotovljeno dejansko stanje, da tožnik ni prostovoljno izpolnil naložene obveznosti, zato se je že začeta upravna izvršba nadaljevala na način in v obsegu opravljenih del, kot jih je pravilno ugotovila že tožena stranka. Napak pri ugotavljanju dejanskega stanja pa tožnik tudi ne more uspešno uveljavljati v revizijskem postopku, saj po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Že sodišče prve stopnje pa je pravilno zavrnilo tudi tožnikovo sklicevanje na sklepe okrajnega sodišča. Ti sklepi se namreč ne nanašajo na predmet tega upravnega spora-plačilo stroškov upravne izvršbe, pač pa na sam inšpekcijski ukrep. Pri revizijskem odločanju, kjer je predmet spora plačilo stroškov upravne izvršbe, pa revizijsko sodišče ne more presojati ugovorov, ki se nanašajo na sam inšpekcijski ukrep.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.