Jedro

Čeprav je sodišče ugotovilo, da je tudi oškodovanec kršil cestnoprometne predpise in s tem tudi sam prispeval k prometni nesreči, pa gre zgolj za okoliščino, ki je pomembna pri izrekanju kazenske sankcije.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.Ž. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojeni M.Ž. dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 19.05.1998 obsojenega M.Ž. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. v zvezi s 1. odstavkom 325. člena KZ. Na podlagi 50. člena KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 2. odstavku 325. člena KZ določilo kazen eno leto in pet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po 1. odstavku 49. člena KZ je obsojencu v določeno kazen vštelo pridržanje od 19.01.1998 od 21.40 ure do 20.01.1998 do 12.30 ure in pripor odtlej do 11.02.1998 do 11.25 ure. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo ugodilo pritožbi državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenemu M.Ž. izreklo kazen osem mesecev zapora. Pritožbo obsojenčevega zagovornika je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenemu M.Ž. naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obtoženega M.Ž. zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, torej razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni ter obsojenega M.Ž. oprosti obtožbe. Vložnik zahteve se tudi zavzema, da sodišče odloži izvršitev pravnomočne sodne odločbe oziroma izvršitev kazni zapora in plačilo sodnih stroškov.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo navaja, da s trditvijo, da obsojenec ni povzročil prometne nesreče, zahteva izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Neutemeljene so tudi navedbe v zahtevi, da sodba nima razlogov oziroma da so si ti nasprotujoči. Zato je mnenja, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Trditvi v zahtevi, da je sodišče s pravnomočno sodbo kršilo kazenski zakon, ni mogoče pritrditi. Obsojenčev zagovornik niti ne navaja, za katero kršitev materialnega prava naj bi šlo. Zatrjuje, da je obsojenčevo pozornost pritegnilo nenavadno ravnanje ostalih udeležencev v prometu, saj da so mu nasproti vozeča vozila dajala znake z izmeničnim prižiganjem dolgih luči, da je enako ravnal tudi voznik za njim, pred njim vozeče tovorno vozilo pa da je (za)vijugalo ter da je prometno nesrečo povzročil oškodovanec J.M., da je ta ravnal absurdno. Tako po oceni vložnika ostaja odprt dvom, ali ni šlo celo za samomor, ali ni oškodovanca kdo sunil na cesto ter ali da ga je prijel krč, ko je skočil na cesto. S temi navedbami obsojenčev zagovornik v zahtevi podaja lastno dokazno presojo glede odločilnih dejstev, ki pa se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Kršitev kazenskega zakona je podana samo takrat, ko je sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter nato napačno uporabilo materialno pravo. Z zatrjevanjem drugačnega dejanskega stanja od tistega v napadeni pravnomočni odločbi vložnik zahteve po vsebini ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, marveč razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na tej podlagi pa po 2. odstavku 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Prav tako ni mogoče pritrditi zahtevi, ko navaja, da pravnomočna sodba nima razlogov, da so ti nejasni oziroma da so si nasprotujoči, zlasti da nima razlogov o obsojenčevem zagovoru, o njegovi pritožbi ter da tudi sicer nima relevantnih razlogov. S temi trditvami vložnik po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zahteva v tem delu ni dosledna, kajti navedba, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ni v skladu z nadaljnjo trditvijo, da so ti nejasni oziroma da so sami s seboj v nasprotju. Če razlogov ni, ti ne morejo biti nejasni ali s seboj v nasprotju.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo (2. odstavek na 6. strani sodbe), da je tudi oškodovanec kršil cestnoprometne predpise, saj je ponoči, ko je bila vidljivost zmanjšana tudi zaradi megle, hodil po sredini voznega pasu magistralne ceste, vinjen in brez svetlobnega odsevnika. Ocenilo je tudi, da je na ta način tudi oškodovanec sam prispeval k prometni nesreči. Zmotno je stališče vložnika zahteve, da bi bilo treba obsojenca, v primeru, če bi bila teža oškodovančeve kršitve večja od obsojenčevih kršitev, pri čemer očitno meni, da bi bila vzročna zveza med obsojenčevim ravnanjem in prepovedano posledico zato prekinjena, oprostiti obtožbe. Kakor je pravilno ugotovilo že sodišče v izpodbijani pravnomočni odločbi, gre zgolj za okoliščino, ki je pomembna pri izrekanju kazenske sankcije.

Zahteva nadalje navaja, da se sodba sklicuje na dejstvo, da je oškodovanec hodil po cesti izven dovoljenega metrskega pasu, nato pa v nasprotju s tem ugotavlja, da je oškodovanec izza tovornjaka stopil na vozišče, kar da pomeni, da je naglo stopil na sredino ceste in da zato ne gre za pričakovano oviro, toliko bolj, da je to storil med dvema voziloma v koloni.

Da bi bila zatrjevana bistvena kršitev podana, morajo biti razlogi o odločilnih dejstvih v sodbi v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Tega nasprotja pa v napadeni pravnomočni odločbi ni mogoče najti. Vložnik niti ne zatrjuje, da so razlogi sodbe v nasprotju z njenim izrekom, kjer je navedeno, da je oškodovanec hodil po desni strani desnega voznega pasu in obsojencu nasproti. Iz razlogov v prvostopenjski sodbi izhaja, je sodišče na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da ni mogoče izključiti možnosti, da se je pešec v trenutku trčenja nahajal nekje na srednjem delu obsojenčevega voznega pasu. Višje sodišče je med razlogi zapisalo, da je pokojni J.M. na vozišče stopil šele tedaj, ko je pred obsojencem vozeči tovornjak odpeljal mimo njega, kajti v nasprotnem, če bi že pred tem hodil sredi voznega pasu, bi ga zadel že tovornjak. Zavrnilo pa je trditev pritožbe, da naj bi pokojni oškodovanec nenadoma stopil na vozišče, ker to ni razvidno niti iz obsojenčevega zagovora. Ta dejanski sklep je treba povezovati tudi z ugotovitvijo v prvostopenjski sodbi, da je bil pokojni v trenutku trčenja v stoječem položaju in s prednjim delom telesa obrnjen proti nasproti vozečemu osebnemu avtomobilu. Vse te navedbe je treba ocenjevati celovito in v medsebojni povezavi, kar pokaže, da zatrjevano nasprotje v razlogih sodbe ni podano. Iz teh je razvidno, da je pokojni hodil po desni strani obsojenčevega voznega pasu in potem ko je mimo njega zapeljalo pred obsojencem vozeče vozilo, spremenil smer hoje proti sredini voznega pasu, kjer je z desnim prednim delom vanj trčilo obsojenčevo vozilo. Zakaj se oškodovanec ni umaknil nasproti prihajajočim vozilom, ne spada med odločilna dejstva in tega tudi sicer sploh ni mogoče ugotoviti.

Ne drži, da so v izpodbijani sodbi nejasni razlogi, zakaj je bil pešec glede na ugotovljene okoliščine za obsojenca pričakovana ovira. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi zapisalo, da se je prometna nesreča primerila ob 19.00 uri na predelu magistralne ceste, kjer je več stranskih odcepov proti okoliškim naseljem, tako da bi lahko vsak povprečen voznik v takih razmerah lahko pričakoval pešca na vozišču. Tudi v tem delu zahteve obsojenčev zagovornik ne uveljavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, pač pa izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Da je tako, je razvidno tudi iz njegove nadaljnje navedbe, da je v tem delu sklepanje v pravnomočni sodbi nelogično in neživljenjsko.

Prav tako vložnik zahteve izpodbija pravilnost dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočni sodbi s trditvami, da bi tako stališče, kot ga je v izpodbijani pravnomočni sodbi sprejelo sodišče, pomenilo ogrožanje potnikov in stvari v vozilih, ki bi zaradi takega ravnanja pešcev morala naglo zavirati, da bi to bistveno povečalo tveganje, da bi med vozili prišlo do naleta, ali pa pripeljalo do tega, da bi nezbran voznik naglo obrnil volan v levo in čelno trčil v nasproti vozeče vozilo ali zapeljal desno, pri čemer pa bi oškodovanca v vsakem primeru čakala smrt, ter da je obsojenčeva vožnja naključje in da ni v vzročni zvezi s smrtjo oškodovanca, ponuja svojo dokazno presojo. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa ni podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Glede na vsebino zahteve Vrhovno sodišče ni odredilo, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe prekine, kar bi sicer lahko storilo po 4. odstavku 424. člena ZKP, če bi bila vsebina zahteve taka, da bi to narekovala.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da nista podani kršitvi zakona, na kateri se sklicuje zagovornik obsojenega M.Ž. v svoji zahtevi, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenčev zagovornik z zahtevo ni uspel, zato je obsojeni M.Ž. na podlagi 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.