Jedro

Sodišče lahko na predlog stranke preloži narok, če oceni, da je predlog upravičen. O tem, ali je sodišče njegovemu predlogu ugodilo, se mora predlagatelj pred narokom prepričati sam.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdita sklep ter sodba zaradi izostanka sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je dne 17.6.1999 na predlog tožeče stranke izdalo sodbo zaradi izostanka, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da ji toženca izročita v neposredno posest dve gospodarski poslopji na parc. št. 30/1 k.o., prazni oseb in stvari, ter opustita vsa nadaljnja poseganja v ti dve nepremičnini. Obenem je odločilo, da sta toženca dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 59.150,00 SIT s pripadki.

S sklepom dne 7.9.1999 pa je prvo sodišče zavrnilo predlog tožencev za vrnitev v prejšnje stanje.

Proti sklepu se pritožujeta toženca, uveljavljata vse tri pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlagata razveljavitev sklepa.

Navajata, da sklep ni pravilen. Prvo sodišče kljub obvestilu pooblaščenca, ni preložilo naroka dne 7.9.1999, čeprav je za to obstajal upravičen razlog. Tako so bila kršena pravila pravdnega postopka in je bilo v posledici zmotno ugotovljeno dejansko stanje, saj bi sodišče moralo o okoliščinah zaslišati oba toženca.

V pritožbi proti sodbi zaradi izostanka pa pritožnika ugovarjata pasivno legitimacijo, saj nepremičnine nimata v posesti, zato ne moreta biti toženca. Nepremičnino ima v posesti podjetje G.d.o.o..

Pritožbi nista utemeljeni.

Zmotno je naziranje pritožbe, da bi sodišče moralo preložiti narok dne 7.9.1999, razpisan zaradi odločitve o predlogu tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje, ker je za to obstajal upravičen razlog. Iz podatkov v spisu izhaja, da je pooblaščenec tožene stranke dne 2.9.1999 predlagal prvemu sodišču preložitev naroka zaradi svoje zadržanosti v drugem - upravnem postopku, a sodišče njegovemu predlogu ni ugodilo. Ker se niti pooblaščenec niti toženca nista udeležila naroka dne 7.9.1999, je prvo sodišče ravnalo pravilno, ker je narok opravilo v odsotnosti tožene stranke. Na naroku je izvedlo s strani tožene stranke ponujeni dokaz (potrdilo B1) in predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljeno, iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu, tudi zavrnilo. V pritožbi tožena stranka zatrjuje, da je bil predlog za preložitev naroka utemeljen. Sodišče prve stopnje, v rokah katerega je procesno vodstvo, je menilo drugače (primerjaj 116. čl. ZPP/77). Pooblaščenec bi se moral torej pravočasno prepričati, ali je bilo njegovemu predlogu za preložitev naroka ugodeno, ne pa da se naroka niti sam niti stranka nista udeležila. Očitane kršitve določb postopka prvo sodišče ni zagrešilo.

Pritožnika dalje menita, da bi sodišče moralo o okoliščinah zaslišati oba toženca. Tudi če bi bilo mogoče to pritožbeno navedbo šteti kot predlog tožencev za dopolnitev dokaznega postopka z njunim zaslišanjem, je potrebno ugotoviti, da toženca tega predloga ne konkretizirata, ne povesta, o katerih okoliščinah naj bi ju sodišče zaslišalo. Zato že iz tega razloga njunega predloga v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati (primerjaj 352. čl. ZPP). Ker prvo sodišče z izpodbijanim sklepom in postopkom pred njim ni zagrešilo kakšne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na kar mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi materialnopravne določbe Zakona o pravdnem postopku uporabilo pravilno, je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke proti sklepu zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep po določbi 2. točke 380. čl. ZPP.

Pritožnika v pritožbi proti sodbi zaradi izostanka obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne zatrjujeta. Sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo, da bi prvo sodišče s sodbo in postopom pred njo zagrešilo kakšno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (2. odst. 365. čl. ZPP). Oporekata pa dejanski trditvi tožeče stranke, da toženca nepremičnino uporabljata. S tem uveljavljata pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga v pritožbi proti sodbi zaradi izostanka ni dovoljeno uveljavljati (primerjaj 2. odst. 353. čl. ZPP). Na podlagi dejanske trditve tožbe, da tožena stranka objekta uporablja, tej dejanski trditvi pa tudi predloženi dokaz (najemna pogodba z dne 26.3.1991 - priloga A3), zatrjevana dejstva in splošna znana dejstva ne nasprotujejo, je izpodbijana odločitev tudi materialnopravno pravilna, saj je na podlagi teh dejstev pasivna legitimacija tožeče stranke podana. Sodišče druge stopnje je zato tudi pritožbo tožene stranke proti sodbi zaradi izostanka zavrnilo in sodbo potrdilo po določbi 368. čl. ZPP.