Jedro

Ureditev, po kateri so vsi imetniki nestanovanjskih stavb oz. delov stavb na določenem območju z NUSZ (dodatno) obremenjeni enako, po mnenju sodišča ne krši ustavnega načela enakosti, saj v skladu z zakonom enake položaje ureja enako. Lokacija izven tega območja pomeni drugačen položaj, ki se od tožničinega razlikuje po eni izmed značilnosti, ki jih za razlikovanje predpisuje zakon.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2013, in sicer za poslovna prostora na naslovu A. v skupnem znesku 623,93 EUR. Že iz izreka izhaja, da poslovna prostora ležita v 1.a coni ter vrednost točke, ki je bila upoštevana pri odmeri, v obrazložitvi pa je povzeta še pravna podlaga za odmero.

Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo in njeno zahtevo za povračilo stroškov zavrnil. Iz obrazložitve izhaja, da je pritožnica v pritožbi uveljavljala razloge, ki se nanašajo na skladnost lokalnega predpisa z ustavo in zakoni, vendar pa upravni organ ni pristojen za tako presojo in mora občinski odlok uporabljati takšnega, kakršen je, dokler velja. Ker se je postopek s pravnim sredstvom za tožnico končal neugodno, nosi svoje stroške sama.

Tožnica se z odločbo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da sta 10. b člen Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišče na območju Mestne občine Nova Gorica (v nadaljevanju Odlok) ter določba 11. člena, s katero je določena cona 1.a , v nasprotju z 58., 60. in 61. členom Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ) ter s 14., 74. in 137. členom Ustave RS.

Meni, da je bila pri odmeri NUSZ neutemeljeno uporabljena določba 10. b člena Odloka, po kateri se stopnja obremenitve na območju izjemne ugodnosti lokacije poveča za 50 % za nestanovanjsko namembnost. V zadnjih desetih letih so se namreč razmere na območju, kjer ima predmetna poslovna prostora, tako spremenile, da ne gre več za področje izjemne ugodnosti lokacije. Kot razloge za to navaja izgradnjo treh trgovskih centrov z zagotovljenimi parkirnimi mesti, kamor se je preselilo družbeno in ekonomsko dogajanje iz centra Nove Gorice. Njeni poslovni prostori so v tem času izgubili brezplačna parkirna mesta, namesto njih pa je občina uvedla modre parkirne cone. Zaradi stroškov parkiranja so se povečali stroški uporabe poslovnih prostorov za tožnico, njene zaposlene in za stranke. Drugam se je preselilo Okrajno sodišče, Okrožno državno tožilstvo, Upravno sodišče in Geodetska uprava, v fazi selitve pa je tudi Davčni urad. Zaradi spremenjenih razmer se je izpraznila več kot polovica prostorov v prvem nadstropju stavbe, tudi poslovni prostori v pritličju pa najmanj enkrat letno menjajo najemnike. Navedeno območje se je torej pričelo prazniti, zato bi morala občina tamkajšnje dejavnosti stimulirati z znižanjem NUSZ, ne pa da ga viša. Vse navedeno kaže na nesorazmernost Odloka „v členu 10. b ter nesorazmernost glede določitve cone 1.a v členu 11 Odloka“. Zakon o stavbnih zemljiščih v 3. alineji prvega odstavka dopušča upoštevanje območja izjemne ugodnosti le če gre za tako ugodnost, ki izjemno vpliva na pridobivanje dohodka v gospodarskih dejavnostih, kar pa odvetništvo ni, saj po enotni klasifikaciji sploh ni gospodarska dejavnost. Zato za odvetniško dejavnost sploh ni mogoče uporabiti določbe 10. b člena, tudi če se nahaja na območju izjemne ugodnosti lokacije.

Poslovni prostori so v prvem nadstropju, s ceste niso vidni, zaradi arhitekture, ki ne dopušča oken, pa so tudi neatraktivni. Gre za 50 % povečanje obremenitve, kar predstavlja nesorazmerno obremenitev glede na druge uporabnike stavbnih zemljišč, ki imajo „prednost že v tem, da so postavljeni v conah, ki so nižje vrednotene, kljub temu, da se je družbeno življenje Nove Gorice preselilo na ta območja“. Meni, da ji izpodbijana ureditev nalaga obremenitev v neskladju z ustavnim načelom enakosti.

Sodišču predlaga, naj samo odloči o stvari ob uporabi exceptio illegalis, oziroma podrejeno, naj postopek prekine in sproži „spor o neustavnosti in nezakonitosti Odloka o nadomestilu za uporabo zemljišča na območju Mestne občine Nova Gorica v točki 10. b in glede določitve območja 1.A v 11. členu Odloka med območja izjemne ugodnosti lokacije“. Poleg tega predlaga še, naj sodišče toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Tožnica v tej zadevi uveljavlja izključno napačno uporabo materialnega prava, in sicer, da so odločbe Odloka, ki so bile uporabljene za odmero NUSZ, neskladne z ZSZ in Ustavo.

Tožba se nanaša na uporabo 10. b člena Odloka, po katerem se stopnja obremenitve na območju izjemne ugodnosti lokacije poveča za 50 % za nestanovanjske dejavnosti, določene v 10. členu Odloka, in na določbo 11. člena, ki geografsko opredeljuje območje izjemne ugodnosti lokacije.

Zakonska podlaga za navedeni določbi Odloka je 61. člen ZSZ, po katerem NUSZ določi občinska skupščina in pri tem upošteva (med drugim) izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih.

Načelo zakonitosti delovanja občin na področju normativnega delovanja pomeni, da občinski predpisi, ki urejajo zadeve iz izvirne pristojnosti občine, ne smejo biti v neskladju z zakoni (tretji odstavek 153. člena Ustave). S tem je opredeljena tudi meja preizkusa občinskega predpisa glede njegove zakonitosti, saj se sodišče ne sme spuščati v primernost ureditve, ki je v izključni pristojnosti občine. Ta omejitev izhaja tudi iz ustavnosodne prakse Ustavnega sodišča (prim. npr. odločbo U-I-219/09). Zato je tudi v tem primeru sodišče moralo upoštevati razliko med zakonitostjo občinskega predpisa in primernostjo ureditve, ki izvira iz njega.

Iz prej navedene zakonske podlage že na prvi pogled izhaja, da določitev območja izjemne ugodnosti lokacije sama po sebi ne presega pristojnosti občinskega sveta. Tožnica s tem, ko navaja razloge, zaradi katerih meni, da bi moralo biti to območje določeno drugače ali pa sploh ne, ne uveljavlja kršitve načela enakosti, temveč neprimernost ureditve. Ta po povedanem ne more biti predmet presoje zakonitosti občinskega predpisa.

Ureditev, po kateri so vsi imetniki nestanovanjskih stavb oz. delov stavb na določenem območju z NUSZ (dodatno) obremenjeni enako, po mnenju sodišča ne krši ustavnega načela enakosti, saj v skladu z zakonom enake položaje ureja enako. Lokacija izven tega območja pomeni drugačen položaj, ki se od tožničinega razlikuje po eni izmed značilnosti, ki jih za razlikovanje predpisuje zakon. Če ne gre za enake položaje, ni mogoče govoriti o kršitvi enakosti pred zakonom, zato je drugačna ureditev tožničinega položaja glede na položaj imetnikov nestanovanjskih stavb v drugih območjih po mnenju sodišča skladna tako z Ustavo kot z zakonom.

Tako stališče tudi ni v nasprotju z ustavnosodno prakso Ustavnega sodišča, ki je strožje stališče, da mora normodajalec v postopku presoje navesti podatke, ki jih je uporabil pri določitvi sorazmerja med posameznimi obremenitvami, zavzelo v primeru, ko so se te obremenitve razlikovale očitno nesorazmerno, za faktor 10, in to za zavezance, ki so v istem območju opravljali primerljivo dejavnost (odločba U-I-158/02). Kot izhaja iz doslejšnje obrazložitve, so okoliščine v obravnavani zadevi bistveno drugačne.

Sodišče dodaja še, da tožnica tudi sicer v pretežnem delu navaja okoliščine, ki se ne nanašajo na lastnosti območja (cone 1.a) oziroma primernosti njene določitve, temveč zgolj na njene poslovne prostore (arhitektonske značilnosti, možnosti parkiranja) oziroma njeno dejavnost (selitev sodišč in upravnih organov na drugo lokacijo). Zgolj s trditvami o selitvi trgovin v druga območja pa svojih navedb o neustreznosti določitve območja 1.a tudi ne more utemeljiti.

Tožnica svojega stališča, da je 50 % povečanje obremenitve nesorazmerno, z ničemer ne obrazlaga, po presoji sodišča pa ne gre za povečanje, ki bi bilo že na prvi pogled nesorazmerno. Pri tem sodišče posebej opozarja na razlike v obremenitvah po posameznih conah, ki izhajajo iz 10. člena Odloka, in so pretežno primerljive ali večje. Po presoji sodišča je zato ta tožbena navedba neutemeljena.

Prav tako neutemeljena je tudi navedba, da normodajalec odvetništva ne bi smel enačiti z gospodarskimi dejavnostmi. Odvetniki oziroma odvetnice namreč odvetništvo opravljajo kot svoboden poklic (drugi odstavek 1. člena Zakona o odvetništvu, ZOdv). Gre torej za dejavnost, ki je kot poklicna namenjena pridobivanju dohodka, zato sodišče ne vidi razloga, da je ne bi bilo mogoče šteti za gospodarsko.

Tega ne spreminja dejstvo, da Uredba o standardni klasifikaciji dejavnosti, na katero se sklicuje tožnica, odvetništvo (šifra 69.101) uvršča med „strokovne, znanstvene in tehnične dejavnosti“ (poglavje M), saj ta uredba dejavnosti ne loči na gospodarske in negospodarske. Poleg tega pa gre pri tej klasifikaciji zgolj za metodološko osnovo za izvedbo statističnih razlikovanj (30. in 31. člen Zakona o državni statistiki; ZDSta). Drugih razlogov za svoje stališče tožnica ne navaja, zato se tudi sodišče do njega ne more podrobneje opredeliti.

Prav tako tožnica ne obrazlaga, v čem naj bi navedeni določbi Odloka kršili 74. in 137. člen Ustave, zato se sodišče tudi do teh navedb ne more opredeliti po vsebini.

Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je toženka pravilno uporabila materialne predpise in da nima razloga, da bi zavrnilo uporabo Odloka, da je torej izpodbijana odločba pravilna in zakonita. V takem primeru sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Kadar sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.