Jedro

Tožena stranka je napačno ugotovila dejansko stanje, ko je pri presoji finančnega pogoja upoštevala vrednost celotne nepremičnine, čeprav je prosilec lastnik zgolj 1/3.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Kopru, št. Bpp 187/2012 z dne 15. 6. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je služba za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Kopru zavrnila prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev tožbe, zaradi plačila 12.231,00 EUR zoper dolžnico v izvršilnem postopku In 20/97. V obrazložitvi je navedeno, da je pri ugotavljanju finančnega položaja prosilca ugotovljeno, da je le ta solastnik hiše na naslovu …, stoječe na parc. št. 248 k.o. A. v kateri živi. Iz zbirke podatkov, ki vsebuje podatke o vrednosti nepremičnine in je dostopna na spletni strani prostor.gov.si Geodetske uprave Republike Slovenije, je ugotovljena posplošena tržna vrednost stavbe z uporabno površino 122 m2, 157.276 EUR. Upoštevaje določbe Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljnjem besedilu ZSVarPre), ki se uporablja od 1. 1. 2012, ob upoštevanju premoženjskega cenzusa določenega z Zakonom o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 (v nadaljnjem besedilu ZDIU 12), se kot premoženje upošteva premoženje, ki dosega ali presega višino 13.780,00 EUR.

Nadalje navaja, da se po določbi 1. točke prvega odstavka 24. člena ZSVarPre kot premoženje ne upošteva stanovanje, v katerem posameznik oziroma družina živi, do vrednosti primernega stanovanja, ki znaša v obravnavanem primeru 60 m2. Ker je uporabna površina stanovanja 122 m2 večja od uporabne površine primernega stanovanja 60 m2, se kot premoženje upošteva razlika v vrednosti med posplošeno tržno vrednostjo stanovanja in vrednostjo primernega stanovanja, ki v obravnavanem primeru znaša 79.927,00 EUR. Ob upoštevanju, da je prosilec solastnik nepremičnine do 1/3, v obravnavanem primeru znaša razlika vrednosti, ki jo je potreba upoštevati 26.642,33 EUR in presega finančno materialni kriterij, zato je prošnjo zavrnila.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo tožene stranke. Toženi stranki očita nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in na podlagi tega nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da je tako materialno kot finančno ogrožena oseba, ki je že od leta 1988 brezposelna in od leta 1994 prejemnik socialne pomoči v Republiki Sloveniji. Od leta 2001 pa ji je priznana invalidnost in je prejemnik invalidskega nadomestila v višini 360 EUR, kar ji ne omogoča normalnega življenjskega preživetja ne glede na to, da je solastnik hiše v kateri stanuje.

Tožena stranka je na poziv sodišča posredovala zadevni upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 12. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) se finančni položaj prosilca ugotavlja glede na njegove dohodke in prejemke in dohodke in prejemke njegove družine, ter glede na premoženje, ki ga ima prosilec in njegova družina, razen če je z zakonom določeno drugače. Za ugotavljanje premoženjskega pogoja se skladno z določbo 14. člena ZBPP z uveljavitvijo ZSVarPre od 1. 1. 2012 finančni in premoženjski pogoj ugotavlja na podlagi navedenega zakona ob upoštevanju premoženjskega cenzusa določenega z ZDIU 12, po katerem se kot premoženje upošteva premoženje, ki dosega in presega višino 13.780,00 EUR.

Po določbi 1. točke prvega odstavka 24. lena ZSVarPre se kot premoženje ne upošteva stanovanje, v katerem posameznik oziroma družina živi, do vrednosti primernega stanovanja. Glede na določbo drugega odstavka istega člena, ki določa, da je primerna velikost stanovanja dvakratnik največje površine določene s predpisom, ki ureja dodelitev neprofitnega stanovanja v najem, pri kateri ni plačila lastne udeležbe in varščine ter Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (Pravilnik), ki v 14. členu (površinski normativi za enočlansko družino) določa površinski normativ do 30 m2, tako da znaša v obravnavanem primeru primerna velikost stanovanja tožeče stranke, 60 m2. Iz upravnega spisa nedvomno izhaja, da je tožeča stranka solastnik stanovanja v katerem prebiva, do 1/3, katerega uporabna površina znaša 122 m2. Tožeča stranka ima tako v lasti le 1/3 celotne uporabne površine stanovanja to je 40,66 m2, kar pa pomeni, da ima v lasti stanovanje, ki ne presega površinskega cenzusa primernega stanovanja. Iz upravnega spisa sicer ni moč ugotoviti ali tožeča stranka uporablja celotno površino solastne stanovanjske hiše in kako so urejena solastniška razmerja med tožečo stranko in drugimi solastniki, kar pa za odločitev o stvari ni relevantno, saj je določbo 1. točke prvega odstavka 24. člena ZSVarPre potrebno razlagati tako, da se kot premoženje upošteva površina stanovanja, v katerem prosilec oziroma družina živi, ki je v lasti tega prosilca oziroma družine, saj solastniški deleži, ki niso v lasti prosilca niso njegovo premoženje.

Ker je torej tožena stranka napačno ugotovila dejansko stanje in na podlagi napačno ugotovljenega dejanskega stanja nepravilno uporabila materialno pravo, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v Kopru v ponoven postopek.