Jedro

Vloga predstavlja popravo tožbe, ki jo je tožeča stranka samoiniciativno vložila. Zgolj zato pa ne more biti v slabšem položaju, kot če bi bila k popravi vloge pozvana. Ker sodišče do poprave tožbe te še ni preizkušalo in vročalo v odgovor nasprotni stranki, bi torej ob preizkusu moralo upoštevati popravljeno vrednost spora, to je vrednost posameznega zahtevka vsakega od tožnikov.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 84,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da Okrajno sodišče v Radovljici ni stvarno pristojno za odločanje v predmetni pravdni zadevi ter bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena stvarno in krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Kranju.

Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka in opozarja, da v konkretni zadevi posamezni tožniki utemeljujejo svoje pravice, ki preprečujejo izvršbo, na različnih dejanskih in pravnih podlagah, zahtevek pa uveljavljajo glede povsem različnih predmetov. Prvotožnica opira svojo lastninsko pravico na določbah ZZZDR o skupnem in posebnem premoženju zakoncev, četrtotožnica na podlagi darilne pogodbe. V skladu z 2. odstavkom 41. člena ZPP je stvarno pristojnost potrebno določiti po vrednosti vsakega posameznega zahtevka, če imajo zahtevki tožbe različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, pri čemer pa se ista dejanska in pravna podlaga zahtevkov ne domneva. V skladu s sodno prakso in pravno teorijo je enako stališče potrebno zavzeti tudi v zvezi s sosporništvom na aktivni strani. Tožeče stranke so že v tožbi, dodatno pa še v vlogi z dne 29.3.2010, natančno specificirale vrednost zahtevka vsake posamezne stranke in sicer so navedle, da prvotožeča stranka izloča premičnine v vrednosti 5.800,00 EUR, M. B. v vrednosti 11.700,00 EUR, B. B. v vrednosti 2.500,00 EUR, T. H. pa v vrednosti 4.050,00 EUR. Tožeče stranke so pojasnile, da so pomotoma na tožbi navedle skupen punktum v višini 24.050,00 EUR, kar so popravile in obrazložile v vlogi z dne 29.3.2010. Ker gre za zahtevke, glede katerih bi lahko tožeče stranke vložile samostojne tožbe, prav tako je odločitev sodišča lahko različna za vsako od tožečih strank, je pri določanju stvarne pristojnosti sodišča potrebno upoštevati vrednost spornega predmeta vsakega posameznega zahtevka.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in prerekala podane pritožbene navedbe.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je v obravnavani zadevi vložila tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe pred okrajnim sodiščem in v tožbenih navedbah opredelila, da posamezne zarubljene stvari pripadajo različnim tožnikom po različnih podlagah. Vrednost spora je označila na 24.050,00 EUR. Tri dni po vložitvi tožbe so tožniki sodišču poslali vlogo, v kateri so dopolnili tožbene navedbe v zvezi s stvarno pristojnostjo tako, da so pojasnili, kolikšna je vrednost spora za vsak zahtevek posameznega tožnika, pri čemer nobena vrednost spora ni presegala 20.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ta vloga predstavlja popravo tožbe, ki jo je tožeča stranka samoiniciativno vložila. Zgolj zato pa ne more biti v slabšem položaju, kot če bi bila k popravi vloge pozvana. Ker sodišče do poprave tožbe te še ni preizkušalo in vročalo v odgovor nasprotni stranki, bi torej ob preizkusu moralo upoštevati popravljeno vrednost spora, to je vrednost posameznega zahtevka vsakega od tožnikov. Po tem kriteriju pa bi, kot pravilno opozarja tožeča stranka, za reševanje spora v skladu z določilom 30. člena ZPP bilo pristojno Okrajno sodišče v Radovljici, kamor je bila tožba tudi vložena. Pritožbeno sodišče še dodaja, da ZPP v 3. odstavku 44. člena predpisuje tudi ocenitveno dolžnost sodišča samega, saj mora slednje ugotavljati vrednost posameznih zahtevkov, kadar tožnik za nedenarno terjatev v tožbi navede le skupno vrednost spora za vse kumulirane zahtevke.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, sklep razveljavilo in zadevo vrnilo pristojnemu okrajnemu sodišču v nadaljnji postopek na podlagi določila 3. točke 365. člena ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 154. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Te je sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo, pri čemer je upoštevalo, da v danem primeru ne gre za pritožbo zoper odločbo o glavni stvari, temveč zoper pritožbo zoper sklep sodišča.