Jedro

Ker se predlog za kazenski pregon po 1. odstavku 53. člena ZKP poda pri državnem organu, ki je upravičen sprejeti kazensko ovadbo, to pa je po 147. členu ZKP pristojni državni tožilec, kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 1. odstavku 171. člena KZ pa je bilo storjeno na škodo okrožnega državnega tožilstva (2. odstavek 178. člena KZ), predlog za kazenski pregon ni bil potreben. V obravnavanem primeru je namreč okrožni državni tožilec s pravočasno vloženim predlogom za pregon sam sebi podal tak predlog.

Izrek

Zahteva zagovornice obs. I.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 4.11.1997 je bil obs. I.B. spoznan za krivega kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 1. odstavku 171. člena v zvezi z 2. odstavkom 178. člena KZ. Izrečena mu je bila denarna kazen 40 dnevnih zneskov, to je 150.000 tolarjev denarne kazni. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 16.4.1998 pritožbo obs. I.B. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornica obs. I.B. je dne 4.9.1998 priporočeno po pošti vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeno pravnomočno sodbo, v kateri uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona po 2. odstavku 178. člena in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da obtožni predlog zavrže. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev kazenskega zakona po 2. odstavku 178. člena KZ ni podana. Pregon zaradi kaznivih dejanj iz členov 169 do 173 KZ, če so storjena proti državnemu organu ali proti uradni ali vojaški osebi v zvezi z opravljanjem njune službe v tem organu, se res začne na predlog, po določilu 1. odstavka 52. člena ZKP pa je potrebno podati predlog v treh mesecih od dneva, ko je upravičenec zvedel za kaznivo dejanje in storilca. Tak predlog za pregon obs. I.B. zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve pa je bil v navedenem zakonskem roku podan. Vodja okrožnega državnega tožilstva v Mariboru je bil z navedbami obsojenca v odgovoru na pritožbo seznanjen dne 8.11.1995, ko mu je bil odgovor na pritožbo vročen, kar je razvidno iz vročilnice, predlog za kazenski pregon zoper obs. I.B. pa je podal dne 25.1.1996, torej v roku treh mesecev od dneva, ko je zvedel za kaznivo dejanje in storilca. Pregon zoper obs. I.B. se je torej začel na predlog vodje okrožnega državnega tožilstva v Mariboru z dne 25.1.1996, ki je bil podan v zakonskem roku iz 1. odstavka 52. člena ZKP. Zato ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kot je to utemeljeno pojasnilo že pritožbeno sodišče v razlogih sodbe, s katero je pritožbo obs. I.B. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka v obravnavani zadevi pa tudi ne bi bila podana, če predlog za kazenski pregon sploh ne bi bil podan. Res je sicer v 2. odstavku 178. člena KZ določeno, da se v primeru, če so dejanja iz členov 169 do 173 storjena proti državnemu organu ali proti uradni ali vojaški osebi v zvezi z opravljanjem njune službe v tem organu, pregon začne na predlog. Predlog za kazenski pregon pa se po določilu 1. odstavka 53. člena ZKP poda pri državnem organu, ki je upravičen sprejeti kazensko ovadbo, to pa je po določilu 147. člena ZKP pristojni državni tožilec. Glede na to, da je obs. I.B. storil kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 1. odstavku 171. člena KZ na škodo Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru, torej predlog za kazenski pregon niti ni bil potreben, saj je v obravnavanem primeru s sicer pravočasno vloženim predlogom za pregon pristojni okrožni državni tožilec v Mariboru sam sebi podal tak predlog.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Zato je zahtevo zagovornice obs. I.B. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).