Jedro

ZDSS-1 v 1. odstavku 72. člena določa, da se tožbo vloži v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta. Ker sta bili obe tožbi vloženi po izteku 30-dnevnega zakonsko določenega roka prepozno, je potrebno tožbi zavreči (274. čl. ZPP). Dejstvo, da je bila tožniku odobrena brezplačna pravna pomoč, pa na samo odločitev nima nobenega vpliva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo kot prepozno vloženo zavrglo.

Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je vložil tožbo zoper odločbi tožene stranke št. ... z dne 9. 10. 2012 in št. ... z dne 24. 5. 2005 ter dopolnitev tožbe zaradi nepravilne odmere invalidske pokojnine ter zoper odločbo tožene stranke št. ... z dne 8. 10. 2012 in št. ... z dne 9. 5. 2012. Zadeve so bile vodene pod št. Ps 3161/2012 in Ps 3162/2012. Zaradi ekonomičnosti postopka je sodišče oba socialna spora združilo v skupno obravnavo pod št. Ps 3162/2012. Po predhodnem preizkusu tožb je bilo napačno ugotovljeno, da je pritožnik zamudil rok za vložitev obeh tožb. Tožena stranka je k odgovoru na tožbo predložila le eno sporočilo o prispelem pismu, pri čemer sta bili tožniku vročeni dve odločbi. Vsaka odločba se vroča v ločeni priporočeni pošiljki. Prav tako iz poročila o prispelem pismu ni razvidno, da to sporočilo resnično prikazuje katerokoli odločbo po tem postopku, saj ni izkazana sledljivost številk, ki so navedene na tem sporočilu in na samih odločbah. Takšno dokazilo ne izkazuje resničnosti dejanskega stanja. Prav tako ni jasno, kdo je ročno izpisoval podatke na tem sporočilu in sicer navedbe „vloženo 29. 10. 2012 ob 9.00“. Tožnik kot dokaz svojih navedb, da je tožbo vložil pravočasno predlaga poizvedbo pri pošti. Potrebno je tudi upoštevati, da mu je bila odobrena brezplačna pravna pomoč. Tožnik še opozarja, da sodišče ni preizkusilo dokaza s predložitvijo poizvedbe pri pošti št. ... z dne 6. 6. 2013, iz katere je razvidno, da je bila pošiljka vročena tožniku dne 29. 10. 2012, kar posledično pomeni, da je bila vsaj ena ali obe tožbi vloženi pravočasno. Sodišče je odločitev sprejelo preuranjeno. Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi sodišče na podlagi lastne poizvedbe pri Pošti Slovenije pridobilo podatke o vročitvi. Le takšen dokaz bi bil verodostojen, kar pa za fotokopijo sporočila o prispelem pismu, ki ga je predložila tožena stranka ni mogoče trditi. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi in tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo določb postopka, na kar pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

V zadevi je sporno, ali je tožnik pravočasno vložil tožbi zoper dve dokončni odločbi, ki ju je izdala tožena stranka in sicer prvo dne 8. 10. 2012 in drugo dne 9. 10. 2012. Iz dokumentacije v upravnem spisu je razvidno, da se je vsaka od teh odločb tožniku vročala samostojno, torej s posebno pisemsko ovojnico. Iz poročila o prispelem pismu tako za prvo kot za drugo odločbo izhaja, da sta bili obe pošiljki tožniku vročeni s tako imenovano fiktivno vročitvijo. Ker vročitev 12. 10. 2012 ni bila uspešna, je vročevalec v hišnem predalčniku pustil dva obvestila in sicer, da lahko naslovnik pismo prevzame v roku 15 dni, ki začne teči dne 13. 10. 2012. Naslovnik je bil tudi opozorjen na posledice takega vročanja, kot izhajajo iz 3. odstavka 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), kjer je določeno, da če se vročitev ne da opraviti tako, kot je določeno v 1. odstavku tega člena (87. člena) pusti vročevalec v hišnem predalčniku na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo. Če sporočila ni mogoče pustiti na prej določenih mestih, ga lahko pusti tudi v poštnem predalu ali na drugem primernem mestu. V sporočilu navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Na sporočilu in na samem dokumentu, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok take vročitve, datum in kraj, kjer je sporočilo pustil ter se podpiše. Vročitev po 3. odstavku 87. člena ZUP velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument iz 1. odstavka 87. člena ZUP v hišnem oz. izpostavljenem predalčniku naslovnika.

V spori zadevi je 15 dnevni rok začel teči 13. 10. 2012, iztekel pa se je v soboto 27. 10. 2012. Ker tožnik do izteka 15 dnevnega roka ni dvignil poštnih pošiljk, se skladno z že citiranim 4. odstavkom 87. člena ZUP šteje, da je bila z iztekom roka, torej z 27. 10. 2012 vročitev opravljena. Sodišče je opravilo tudi poizvedbe pri pošti. Iz dopisa št. ... z dne 18. 6. 2013 izhaja, da je bila pošta v soboto 27. 10. 2012 odprta za stranke. Glede pritožbenih navedb, da iz pojasnila pošte, ki ga je pridobil tožnik dne 6. 6. 2013 (priloga A/11) izhaja, da je bila pošiljka tožniku vročena dne 29. oktober 2012, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tega dne pošiljka puščena v hišnem predalčniku, kar pa na sam datum vročitve nima nobenega vpliva. Odločilen je namreč iztek 15. dnevnega roka, saj se z iztekom tega roka šteje, da je bila vročitev opravljena (4. odstavek 87. člena ZUP). Sodišče je torej pravilno štelo, da sta bili obe odločbi tožniku vročeni dne 27. 10. 2012. Pritožbene navedbe, da sodišče ni ustrezno razčistilo dejanskega stanja so torej neutemeljene.

Tožnik je sodišču priporočeno po pošti dne 28. 11. 2012 posredoval tožbi zoper izpodbijani odločbi tožene stranke, kar pomeni, da sta bili tega dne, torej 28. 11. 2012 tudi vloženi na sodišču. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) v 1. odstavku 72. člena določa, da se tožbo vloži v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta.

Glede na datum vročitve obeh odločb in sicer 27. 10. 2012 in pa datum vložitve obeh tožb na sodišče in sicer dne 28. 11. 2012 tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta bili obe tožbi vloženi po izteku zakonsko določenega roka, torej prepozno. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno, na podlagi 274. člena ZPP, tožbi kot prepozno vloženi zavrglo. Dejstvo, da je bila tožniku odobrena brezplačna pravna pomoč, na kar se tožnik sklicuje v pritožbi, pa na samo odločitev nima nobenega vpliva.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.