Jedro

Osnovna naloga učitelja je, da je med šolsko uro prisoten in izvaja pedagoško delo z dijaki.

Do uporabe odskočne deske in s tem do škodnega dogodka je prišlo zaradi profesorjeve odsotnosti (vzročna zveza).

Pri presoji deleža odgovornosti za tožnikovo škodo je VS že večkrat zavzelo stališče, da je treba najti ravnotežje med zahtevo po ugotavljanju varnosti otrok in takšno organizacijo izobraževalnega procesa, ki otrokom dovoljuje določeno mero samostojnosti, v skladu s starostjo in zmožnostmi.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje v odločitvi o temelju z vmesno sodbo delno spremenita tako, da se ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke za 50% tožnikove škode.

Sicer se revizija zavrne.

Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu toženki solidarno plačata odškodnino v znesku 54.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 do plačila. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavzelo je stališče, da profesorju športne vzgoje ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja in opustitve dolžnega nadzora. Upoštevaje uveljavljeno sodno prakso, igranje košarke ni nevarna dejavnost; pri tem ne more biti drugače tudi v konkretnem primeru, saj je bilo ugotovljeno, da so dijaki uporabili odskočno desko, katere uporaba v ta namen ni bila dovoljena, še manj pa običajna kot del športne igre. Opustitve dolžnega ravnanja delavca druge toženke, upoštevaje vse okoliščine, ni mogoče očitati.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da se reviziji ugodi in se sodbi sodišč nižje stopnje razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Glede objektivne odgovornosti opozarja, da je s sodbo po eni strani ugotovljeno, da so dijaki med učno uro uporabljali odskočno desko, hkrati pa sodba ugotavlja, da je do poškodbe prišlo med igranjem košarke; gre za kontradiktornost, zaradi česar se sodbe v tem delu ne more preizkusiti. Prav tako sodbe ni mogoče preizkusiti, ker iz odločitve ne izhajajo okoliščine, ki so sodišče privedle do zaključka, da toženi stranki ni mogoče očitati opustitve dolžnega nadzora. Druga toženka je vzgojnoizobraževalna ustanova, izobraževanje se izvaja preko izobraževalnih programov in učnih načrtov, konkretno pa preko učnih ur, ki jih izvajajo učitelji. Učna obveznost učitelja telesne vzgoje je pouk in druge oblike organiziranega dela z učenci, kot to določa zakon. Sodišče bi moralo ugotoviti, ali je pouk potekal zakonito in v skladu s pedagoškimi pravili, učitelj bi moral tudi upoštevati, da skupina dijakov ravna drugače kot posameznik ter da njegova odsotnost predstavlja ustvarjanje ali pa vsaj dopuščanje priložnosti, da bodo dijaki sami izvajali aktivnosti na način, da lahko pride do poškodb (odskočna deska je bila ves čas v dvorani).

3. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila. Vrhovno državno tožilstvo je z dopisom z dne 26. 5. 2011 vrnilo listine, saj je bila bila sodba sodišča prve stopnje izdana po 1. 10. 2008, revizija pa ni bila vložena zoper sodno odločbo iz četrtega odstavka 385. člena ZPP.

4. Revizija je delno utemeljena.

5. Ne drži, da se sodb sodišč prve in druge stopnje ne da preizkusiti. Sodišči sta v zadostni meri obrazložili, da pri igranju košarke ne gre za nevarno dejavnost; pri tem ne more biti drugače niti v konkretnem primeru, saj je bilo ugotovljeno, da so dijaki brez vednosti profesorja uporabljali odskočno desko, katere uporaba v ta namen ni bila dovoljena, še manj pa običajna kot del športne igre. Prav tako je mogoče preizkusiti zaključek, da začasna odsotnost profesorja telesne vzgoje pri uri športne vzgoje ne pomeni opustitve dolžnega ravnanja. Višje sodišče je poleg okoliščine, da so dijaki vedeli, da jim profesor ne bi dovolil uporabe odskočne deske, kot razlog za svojo odločitev navedlo, da je pouk športne vzgoje pri dijakih običajno potekal tako, da so se v začetku učne ure sami ogrevali. Stalni nadzor profesorja tako po oceni sodišča ni niti potreben niti običajen, še zlasti, ker gre za (polnoletne) dijake zadnjega letnika srednje šole, ki so bili seznanjeni s pravili igranja.

6. Revizijsko sodišče soglaša s pravnim stališčem sodišč prve in druge stopnje glede odločitve o objektivni odgovornosti. Košarka kot športna igra ni nevarna dejavnost. Nevarna je postala zaradi neustreznega nadzora pri učni uri telesne vzgoje, za kar pa je šola krivdno odgovorna (131. člen v povezavi s 147. členom Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).(1) Na podlagi 147. člena OZ za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba.

7. Revizija utemeljeno trdi, da redna začasna odsotnost profesorja telesne vzgoje v trajanju od 10 do 15 minut pomeni opustitev dolžnega ravnanja delavca. Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOVFI) kot tudi Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje izobraževalnih programov in vzgojnega programa na področju srednjega šolstva sicer ne določata eksplicitno, da mora biti učitelj pri pouku ves čas prisoten. Predpisujeta pa, kot navaja že sam revident, pripravo na pouk, popravljanje in ocenjevanje izdelkov in drugo delo, potrebno za uresničitev izobraževalnega programa ter obseg ur učne obveznosti učiteljev. Šola dijakom torej posreduje znanja in veščine preko izvajanja učnega programa, tega pa izvajajo učitelji v okviru zakonsko določene učne obveznosti. Strinjati se je z revizijo, da je osnovna naloga učitelja, da je med šolsko uro prisoten in izvaja pedagoško delo z dijaki.(2)

8. Do uporabe odskočne deske in s tem do škodnega dogodka je prišlo zaradi profesorjeve odsotnosti (vzročna zveza). Ugotovljeno je namreč bilo, da so dijaki vedeli, da jim profesor uporabe te ne bi dovolil. Že sama prisotnost profesorja pri uri telesne vzgoje bi torej dijake odvrnila od uporabe odskočne deske pri igri košarke in torej do poškodbe revidenta ne bi prišlo. Strinjati se je mogoče z revizijo, da je profesorjeva stalna odsotnost dijake lahko celo navajala k temu, da so si učne ure organizirali po svoje in si zadnjo uro v šolskem letu tudi dovolili uporabiti odskočno desko v dvorani.

9. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da se je tožnik poškodoval 11. 5. 2006 pri pouku športne vzgoje ter da je bil tedaj dijak pri drugi toženi stranki, ki je imela v času škodnega dogodka pri prvi toženi stranki sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti po polici št. 8000130616. Zato so podani vsi štirje elementi odškodninske odgovornosti (131. člen OZ).

10. Pri presoji deleža odgovornosti za tožnikovo škodo je Vrhovno sodišče že večkrat zavzelo stališče(3), da je treba najti ravnotežje med zahtevo po zagotavljanju varnosti otrok in takšno organizacijo izobraževalnega procesa, ki otrokom dovoljuje določeno mero samostojnosti, v skladu s starostjo in zmožnostmi. V obravnavanem primeru je situacija sicer nekoliko drugačna, saj tožnik v času škodnega dogodka ni bil več otrok. Kot polnoleten dijak se je ali pa bi se vsaj moral zavedati, da jim uporaba odskočne deske pri igranju košarke ni dovoljena zaradi povečanja nevarnosti športne igre in s tem povezano večjo možnostjo nastanka poškodb. Na drugi strani pa bi zgolj prisotnost profesorja takšno ravnanje dijakov lahko preprečila. Zato je Vrhovno sodišče presodilo, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna za 50 % tožnikove škode.

11. Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP in 378. člena ZPP odločilo, kot izhaja iz I. in II. točke izreka revizijske odločbe, zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka pa zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Op. št. (1): VS RS sodba II Ips 487/1998 Op. št. (2): Iz sklepa VS RS II Ips 525/2000 izhaja stališče, da bi učitelj v času pouka moral biti na svojem mestu in poučevati. Izhaja pa tudi, da je pomembno, koliko časa so bili otroci prepuščeni samim sebi, ali je bilo to le nekaj minut ali je šlo za daljšo odsotnost (3. razred osnovne šole). Sodba VS RS II Ips 58/2010 pa je potrdila stališče, da je učitelj nadzor nad dijaki 2. letnika srednje šole opravljal na ustrezen način; ugotovljeno je bilo, da je bil odsoten le toliko, da je odnesel dnevnik v kabinet ali pa je nadzoroval ostali dve ekipi na igrišču. Op. št. (3): VS RS sodba II I ps 128/2008