Jedro

Plačilo socialnih prejemkov je obveznost delodajalca, k izpolnitvi katere je ta v primeru izplačila bruto plače zavezan že na podlagi samega zakonskega določila.

Za delodajalca je nastala obveznost obračuna in plačila socialnih prispevkov dne 25.4.2001, ko je delavcu na podlagi pravnomočne sodbe izplačal prisojeno razliko v plači. Na podlagi 2. odstavka 130. člena ZDavP, na katerega napotuje 1. odstavek 15. člena ZPSV, je potrebno plačati socialne prispevke v 6 dneh po izplačilu razlike v plači, vendar najpozneje do prvega naslednjega izplačila osebnih prejemkov. Po 1. in 2. odstavku 96. člena ZDavP pravica do odmere oz. izterjave davka zastara v 5 letih po poteku leta, v katerem bi bilo treba davek odmeriti oz. izterjati. Smiselna uporaba tega določila pomeni, da je 5-letni zastaralni rok za vtoževano terjatev pričel teči šele 1.1.2002, kar je po poteku leta, v katerem je bil delodajalec dolžan obračunati in plačati socialne prispevke.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba ? v 1. točki izreka d e l n o s p r e m e n i tako, da je tožena stranka dolžna v korist tožeče stranke obračunati in na ustrezne račune plačati vse prispevke od dne 25.4.2001 izplačanih ji neto razlik plače za čas od 1.6.1991 do 31.7.1992, v roku 15 dni, ter tožeči stranki povrniti 461,98 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi; ? v 2. točki izreka s p r e m e n i tako, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi 1. točka izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna v korist tožeče stranke obračunati in na ustrezne račune plačati vse prispevke od dne 25.4.2001 izplačanih ji neto razlik plače za čas od 1.6.1991 do 31.7.1992, vse v skupnem znesku 252.938,46 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.4.2001 dalje. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 49.345,00 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.11.2006 dalje do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga tožeča stranka laično pritožbo, iz njenih navedb pa izhaja, da uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga ugoditev tožbenemu zahtevku. Prvostopenjsko sodišče napačno ugotavlja, da ni podana neupravičena pridobitev tožene stranke. Ko je ta dne 25.4.2001 plačala tožeči stranki neto znesek plač in obresti, slednje o tem ni obvestila, tožeča stranka pa je bila prepričana, da so bili obenem z izplačilom neto plač poravnavi tudi prispevki. Ker tožena stranka dejansko ni plačala davkov in prispevkov, je za te zneske neupravičeno obdržala denar na svojem računu in oškodovala tožečo stranko, ki bo zaradi tega doživljenjsko prejemala manjšo pokojnino. Zmotna je tudi ugotovitev izpodbijane sodbe, da je zastaranje plačila prispevkov nastopilo najkasneje 15.8.1997. Iz Slovenskih računovodskih standardov izhaja, da izplačilo plače obsega neto plačo, prispevke ter davke iz bruto plač in prispevke ter druge dajatve na bruto plače. Tožena stranka bi zato morala po veljavni zakonodaji poleg neto izplačila plače tudi brez izvršbe plačati prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje glede odločilnih dejstev ugotovilo pravilno in popolno, vendar pa je na njegovi podlagi sprejelo materialnopravno napačno odločitev.

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe je bilo z odločbo Sodišča združenega dela RS opr. št. Sp 222/93, z dne 22.4.1993, toženi stranki pravnomočno naloženo, da je dolžna tožeči stranki za čas od 1.6.1991 do 31.7.1992 plačati razliko v osebnem dohodku med tem, kar ji je bilo izplačano na delovnem mestu odgovorni komercialist in tem, kar bi prejela, če bi bila plačana kot vodja nabave. Tožena stranka je na podlagi vloženega predloga za izvršbo izplačala tožeči stranki dne 25.4.2001 iz naslova glavnic plač in pripadajočih zakonskih zamudnih obresti skupno znesek 5.529.981,24 SIT. S predmetno tožbo tožeča stranka uveljavlja, da naj od dne 25.4.2001 izplačane razlike v plači tožena stranka obračuna in plača tudi socialne prispevke.

Ker je že prvostopenjsko sodišče izčrpno pojasnilo, zakaj pravna podlaga predmetnega tožbenega zahtevka ni v določilu 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nadaljnji) o neupravičeni obogatitvi, se v zvezi z nasprotnim pritožbenim zatrjevanjem sodišče druge stopnje zgolj sklicuje na razloge tega dela izpodbijane sodbe in jih ne ponavlja.

Prvostopenjsko sodišče je izdajo zavrnilne sodbe oprlo na ugotovitev o zastaranju tožbenega zahtevka. Pri tem je razlogovalo, da je bilo potrebno razlike v plači za leto 1991 in 1992, ki so bile tožeči stranki prisojene z odločbo opr. št. Sp 222/93, izplačati najkasneje do 18. dne v mesecu za pretekli mesec, socialne prispevke pa najkasneje do prvega naslednjega izplačila plač. Kot zaključuje v nadaljevanju, je bilo potrebno ob upoštevanju tedaj veljavne zakonodaje socialne prispevke od plače zadnjega vtoževanega meseca (plača za julij 1992) plačati najkasneje do 18.9.1992, ker pa je rok za zastaranje prispevkov pet let po poteku leta, v katerem je nastala obveznost, je pravica do izterjave prispevkov prenehala najkasneje 1.1.1998. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je pri presoji zastaranja vtoževane terjatve prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. V 1. odstavku 6. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV - Ur. l. RS, št. 5/96 in nadaljnji) je določeno, da delodajalci plačujejo prispevke za socialno varnost od bruto plač in od bruto nadomestil plač za čas odsotnosti z dela v skladu s predpisi o delovnih razmerjih, ki bremenijo delodajalca, če z zakoni ni drugače določeno. Delodajalci so dolžni dostaviti davčnemu organu obračun prispevkov za socialno varnost najkasneje na dan izplačila plač oz. nadomestila plač (1. odstavek 16. člena ZPSV). Glede obračunavanja, odmere in plačevanja prispevkov za socialno varnost, zamudnih obresti, prisilne izterjave, zastaranja, poroštva in drugih vprašanj postopka se uporabljajo določbe tega zakona, zakona o davčnem postopku in zakonov (1. odstavek 15. člena ZPSV). Zakon o davčnem postopku (ZDavP - Ur. l. RS, št. 18/96 in nadaljnji), ki je veljal na dan izplačila razlik v plači v letu 2001, je v 1. odstavku 223. člena določal, da zavezanci za prispevke po zakonih, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje, družinske prejemke in zaposlovanje, plačujejo prispevke v rokih in na način, kot je s tem zakonom določen za davek od osebnih prejemkov. Na podlagi 2. odstavka 130. člena ZDavP mora izplačevalec osebnih prejemkov obračunati davek od osebnih prejemkov hkrati z obračunom osebnih prejemkov, plačati pa v 6-ih dneh po izplačilu osebnih prejemkov, vendar najpozneje do prvega naslednjega izplačila osebnih prejemkov.

Upoštevaje interpretacijo določila 2. odstavka 130. člena ZDavP je bil nastanek obveznosti tožene stranke, da obračuna in plača sporne prispevke, pogojen s predhodnim izplačilom razlik v plači dne 25.4.2001. Šele tega dne je bil namreč izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 6. člena ZPSV, t.j. obstoj v denarni enoti konkretno določenega bruto zneska razlike v plači, ki je bil izplačan tožeči stranki in predstavlja izključno podlago za obračun socialnih prispevkov.

Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji neutemeljeno navajala, da je z izplačilom 5.529.981,24 SIT v celoti izpolnila obveznost iz pravnomočne odločbe opr. št. Sp 222/93. Glavnično terjatev s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je tožena stranka resda poplačala, vendar pa je plačilo socialnih prejemkov obveznost delodajalca, k izpolnitvi katere je ta v primeru izplačila bruto plače (oz. tudi v primeru izplačila razlike v plači kot je to v obravnavanem primeru) zavezan že na podlagi samega zakonskega določila (1. odstavka 6. člena ZPSV).

Glede na zgoraj obrazloženo je za toženo stranko nastala obveznost obračuna in plačila spornih socialnih prispevkov šele dne 25.4.2001, zato je za presojo zastaranja vtoževane terjatve ključnega pomena navedeni datum. Tožena stranka je bila dolžna na podlagi 2. odstavka 130. člena ZDavP, na katerega napotuje 1. odstavek 15. člena ZPSV, plačati socialne prispevke v 6 dneh po izplačilu razlike v plači (t.j. do 1.5.2001), vendar najpozneje do prvega naslednjega izplačila osebnih prejemkov. Po 1. in 2. odstavku 96. člena ZDavP pravica do odmere oz. izterjave davka zastara v 5-ih letih po poteku leta, v katerem bi bilo treba davek odmeriti oz. izterjati. Smiselna uporaba tega določila v obravnavanem primeru pomeni, da je 5-letni zastaralni rok za vtoževano terjatev pričel teči šele 1.1.2002, kar je po poteku leta, v katerem je bila tožena stranka dolžna obračunati in plačati vtoževane socialne prispevke. Ker je bila predmetna tožba vložena 27.3.2006, je ugovor zastaranja, ki ga je v postopku uveljavljala tožena stranka, neutemeljen.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka sicer poravnala glavnično terjatev iz odločbe opr. št. Sp 222/93, vendar pa obenem ni izpolnila v ZPSV predpisane obveznosti iz naslova plačila socialnih prispevkov. Pritožbeno sodišče je zato ob pravilnem upoštevanju materialnega prava pritožbi delno ugodilo in na podlagi 4. točke 358. člena ZPP v odločitvi o glavnični terjatvi 1. točko izreka izpodbijane sodbe delno spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo obračun in plačilo socialnih prispevkov od dne 25.4.2001 izplačanih razlik v plači. V zvezi s preostalim delom zavrnilne sodbe, ki se nanaša na vtoževano glavnico (plačilo 252.938,46 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.4.2001 dalje) pa je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo 1. točko izreka prvostopenjske sodbe. Že zgoraj je bilo namreč pojasnjeno, da ni podana neupravičena obogatitev tožene stranke za znesek 252.938,46 SIT, poleg tega pa tožeča stranka v obravnavani zadevi ni upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti, saj je tožena stranka s plačilom socialnih prejemkov v plačilni zamudi nasproti nosilcem obveznega pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja ter starševskega varstva in zaposlovanja.

Kadar sodišče druge stopnje spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, mora odločiti o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožeča stranka na podlagi v pritožbenem postopku delno spremenjene sodbe s tožbenim zahtevkom v pretežni meri uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka na prvi stopnji (2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Na podlagi določil Odvetniške tarife (OT - Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadaljnji) je tožeča stranka upravičena do povrnitve priglašenih stroškov postopka v višini 300 odvetniških točk za sestavo tožbe, 225 odvetniških točk za pripravljalno vlogo z dne 5.10.2006, 300 odvetniških točk za zastopanje na naroku za glavno obravnavo dne 9.11.2006, materialne stroške v višini 2 % ter 20 % DDV. Upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,459 EUR je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 461,98 EUR stroškov prvostopenjskega postopka, svoje stroške pa po načelu uspeha v postopku krije sama (1. odstavek 154. člena ZPP).

V skladu z vsem obrazloženim je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in odločilo tako, kot je to razvidno iz izreka te drugostopenjske odločbe. Bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, pa pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo.

Pritožbeno sodišče je moralo v skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) in 32. členom istega zakona odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). V obravnavani zadevi ni podan noben od navedenih primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da revizije ne dopusti.