Jedro

Tožena stranka je kot nosilec in izvajalec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja bila sicer res dolžna spoštovati določila ZUJF-a in po njegovi uveljaviti izplačevati znižane mesečne zneske pokojninske dajatve. Vendar pa je po razveljavitvi 2., 3. in 4. odst. 143. člena ZUJF-a hkrati dolžna vzpostaviti stanje, kakršno je bilo pred protiustavnim posegom v višino pravnomočno priznane pokojninske dajatve. Torej povrniti tudi nastale stroške v zvezi z izpodbojno tožbo zoper dokončno odločbo, ki je bila vložena pred ustavno sodno presojo zakonske podlage ZUJF-a, na podlagi katerih sta bila posamična upravna akta izdana.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zaradi umika tožbe postopek ustavilo (I. točka izreka) in hkrati toženo stranko zavezalo k povrnitvi stroškov postopka v višini 248,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po poteku 8-dnevnega roka za izpolnitev do plačila, pod izvršbo.

Zoper stroškovni izrek sklepa se pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo v smeri odločitve, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka. Meni, da izpodbijani del sklepa temelji na napačni uporabi prvega odstavka 158. člena Zakona o pravdnem postopku, ki ob umiku tožbe ne določa povračilo stroškov tožeči stranki ter se pri tem sklicuje na sodno prakso kot npr. v zadevi opr. št. Psp 369/2006. Poudarja, da je tožeča stranka tožbo umaknila, ker ni imela več pravnega interesa zanjo. Tako s tožbenim zahtevkom ni uspela, zaradi česar bi morala po 19. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v zvezi s 154. členom ZPP sama nositi svoje stroške postopka. Poudarja, da je bila odločba 24. 6. 2013 izdana zato, ker jo je k temu zavezalo Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2013, predvsem pa Zakona o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ. Odločba z dne 24. 6. 2013 bi tako bila izdana tudi, če tožeča stranka tožbe sploh ne bi vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob pravilno ugotovljenem dejanskem procesnem stanju, potem ko je postopek zaradi umaknjene tožbe ustavilo, toženo stranko utemeljeno zavezalo k povračilu stroškov postopka tožeči stranki.

Izpodbijana stroškovna odločba je pravilno izdana ob uporabi 158. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP). V prvem odstavku 158. člena citiranega ZPP je sicer dejansko določeno, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Vendar je v skladu z enotno sodno prakso in pravno teorijo(1) potrebno med upravičence do povračila stroškov v smislu prvega odstavka 158. člena ZPP šteti tudi tožečo stranko, kolikor je ne zadene sankcija zakrivljene zamude z umikom tožbe. Navedeno določbo ZPP je po stališču pritožbenega sodišča na takšen način mogoče razlagati ob uporabi argumenta a simili ad simile. Gre za razlagalno metodo sklepanja od podobnega na podobno, ko se neposredno pravno normativno urejeni dejanski stan in neposredno pravno neurejeni dejanski stan ujemata v bistvenih lastnostih tako, da je mogoče sklepati, da tudi za podoben primer velja enaka pravna posledica, ki je določena za neposredno urejen pravni primer. Prav takšno procesno stanje je po presoji pritožbenega sodišča podan v predmetni zadevi. Zaradi poenotenja sodne prakse, torej enakega obravnavanja istovrstnih dejanskih procesnih stanov v socialnih sporih z drugimi sodnimi postopki kot npr. delovnimi, civilnimi in gospodarskimi, se ni mogoče uspešno sklicevati na sicer drugačno rešitev v sklepu opr. št. Psp 369/2006 z dne 26. 4. 2006. Bistveno za pritožbeno rešitev zadeve je, da je tožeča stranka tožbo umaknila pred razpisom naroka za glavno obravnavo. Tožena stranka je namreč po razveljavitvi 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012; v nadaljevanju ZUJF) z izplačevanjem nezmanjšanih zneskov pokojninske dajatve za vnaprej takoj odpravila protiustavni poseg v višino pokojninske dajatve. V zvezi s plačilom razlik zmanjšanih zneskov pokojninske dajatve za nazaj je izdala odločbo v skladu z Zakonom o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, Št. 47/2013; v nadaljevanje ZUJF). Kljub temu, da je glede na posamični upravni akt št. ... z dne 24. 6. 2013 povračilo protiustavno znižane razlike pokojninske dajatve izpolnjeno le delno, in sicer v višini 20 % pripadajočega zneska ob izplačilu pokojnin za mesec junij 2013, preostalih 80 % razlike pa odloženo v izpolnitev za mesec maj 2014, se je tožeča stranka s takšnim načinom očitno strinjala in tožbo umaknila. Tako je ravnala, čeprav terjatev, ki je posledica nezakonitega znižanja pokojnine, še vedno ni v celoti izpolnjena. Tudi zato tožeče stranke ne more zadeti sankcija zamujenega umika tožbe.

Pravne irelevantne so tako pritožbene navedbe, da tožba sploh ni bila potrebna, ter da bi bila odločba z dne 24. 6. 2013 izdana tudi, če tožba sploh ne bi bila vložena. Kot nosilec in izvajalec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je bila tožena stranka dolžna postopati po 143. členu ZUJF-a in po njegovi uveljavitvi izplačati znižane mesečne zneske pokojninske dajatve. Vendar pa je od razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena istega zakona dolžna vzpostaviti stanje, kakršno je bilo pred protiustavnim posegom v višino pravnomočno priznane pokojninske dajatve. Torej povrniti tudi stroške v zvezi z izpodbojno tožbo zoper dokončno odločbo št. ... z dne 11. 10. 2012, ki je bila vložena še pred ustavno sodno presojo zakonske podlage v ZUJF-u. Stališče pritožnice, da tožba sploh ni bila potrebna, je v nasprotju s 157. členom Ustave RS, ki zagotavlja sodno kontrolo dokončnih posamičnih upravnih aktov. V konkretni zadevi tožeči stranki ni mogoče odrekati niti pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS ne zatrjevati, da naknadno umaknjena tožba, ob vložitvi sploh ni bila potrebna.

Zaradi vsega obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in ob uporabi 2. točke 365. člena ZPP potrditi izpodbijano stroškovno odločbo v II. točki izreka sklepa.

Op. št. (1): Glej komentar ZPP Nina Bete - 2. knjiga, str. 23