Jedro

Za kazniva dejanja, ki so storjena v družinski skupnosti, je značilno, da neposrednih prič praviloma ni na voljo, še manj pa takih, ki bi bile povsem neprizadete oziroma nepristranske. Kadar psihofizično nasilje ne privede do takih poškodb, da bi žrtev potrebovala zdravstveno pomoč, potem razumljivo tudi drugih materialnih dokazov v tej smeri ni na voljo. Prav zato je ugotavljanje dejanskega stanja toliko bolj težavnejše kot sicer ter podvrženo tudi oceni izpovedb posrednih prič, ki pa lahko povedo le o tem, kar so slišale ali izvedele od neposrednih udeležencev. Na podlagi vseh razpoložljivih dokazov mora nato sodišče te dokaze oceniti tako same zase kot v zvezi z ostalimi dokazi ter nato zaključiti, ali nudijo zadostno podlago za potrditev obtožbenih navedb.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obtoženega M.P. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 375,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega M.P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Na podlagi zakonskih določb mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega leta zapora, ki se ne bo izrekla, če v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom ter sodno takso v višini 250,00 EUR. Oškodovano M.P.C. pa je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi odločbe o kazenski sankciji, pritožuje obtoženčev zagovornik. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistvo obširnih pritožbenih navedb je v očitku sodišču, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je obsodilno sodbo oprlo na izpovedbo oškodovane M.P.C., saj pri tem ni upoštevalo, da je oškodovanka imela motiv, da obtoženca prijavi zaradi domnevnega nasilja v družini. Kot je namreč bilo v postopku ugotovljeno, je bila oškodovanka zelo ljubosumna, hotela pa se je tudi finančno okoristiti, saj je obtoženca že v preteklosti obtožila goljufije, v predmetni zadevi pa je tudi vložila visok premoženjskopravni zahtevek. Poleg tega pa tudi priče, ki so po ugotovitvi sodišča potrdile oškodovankino izpovedbo, ne nudijo zadostne opore za pravilnost takšnega sklepa. Oškodovankina hči L.J.P. je prisostvovala le dogodku z dne 17.7.2014, katerega pa je tudi sicer drugače opisala kot oškodovanka, ostale dogodke pa je izvedela od svoje matere, kar enako velja tudi za I.A., medtem ko priče A.Č., P.V., D.Č., M.T. in R.K. obtoženca niso obremenile, temveč so, ravno nasprotno, navajale okoliščine, ki gredo njemu v korist. Zato bi moralo sodišče prve stopnje ob skrbni in vsestranski oceni izvedenih dokazov zaključiti, da obtožencu kaznivo dejanje ni dokazano in ga oprostiti obtožbe.

5. Z navedenimi trditvami se pritožbeno sodišče ne strinja, temveč se pridružuje dokazni oceni, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Le-to je po tistem, ko je v sodbi povzelo izvedene dokaze, navedlo razloge, zakaj sprejema izpovedbo oškodovanke in ne zagovora obtoženca, pri čemer se je do njegovih navedb tudi konkretno opredelilo. Tako je povsem razumno in sprejemljivo razlago podalo glede zatrjevanega alibija obtoženca dne 22.2.2015, dalje glede oškodovankine ljubosumnosti in finančnega motiva, opredelila pa se je tudi do razhajanj v izpovedbi priče L.J.P. ki ne predstavljajo hude vrzeli, kot trdi pritožba, temveč le manjša nesoglasja glede tega, kje se je kateri od udeležencev zadržaval pri dogodku z dne 17.7.2014. Ker so ti razlogi v izpodbijani sodbi podrobno navedeni in tudi prepričljivi, se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju nanje sklicuje in glede pritožbenih navedb dodaja le sledeče. 6. Za kazniva dejanja, ki so storjena v družinski skupnosti kot je obravnavano, je značilno, da neposrednih prič praviloma ni na voljo, še manj pa takih, ki bi bile povsem neprizadete oziroma nepristranske. Kadar psihofizično nasilje ne privede do takih poškodb, da bi žrtev potrebovala zdravstveno pomoč, potem razumljivo tudi drugih materialnih dokazov v tej smeri ni na voljo. Prav zato je ugotavljanje dejanskega stanja toliko bolj težavnejše kot sicer ter podvrženo tudi oceni izpovedb posrednih prič, ki pa, kot ugotavlja že pritožba, sama, lahko povedo le o tem, kar so slišale ali izvedele od neposrednih udeležencev. Na podlagi vseh razpoložljivih dokazov mora nato sodišče te dokaze oceniti tako same zase kot v zvezi z ostalimi dokazi ter nato zaključiti, ali nudijo zadostno podlago za potrditev obtožbenih navedb. Takšno podlago pa je sodišče prve stopnje, kot rečeno, v izvedenih dokazih tudi imelo.

7. Kar zadeva dejanje z dne 17.7.2014 ne gre prezreti, da je obtoženec priznal, da je tedaj prišlo do konflikta z oškodovanko, katero je odrinil, dejstvo pa je tudi, da so policisti zasegli plinsko pištolo, s katero je oškodovanki grozil. Dvoma dalje ni, da so bila pri tem dejanju tudi poškodovana vhodna vrata stanovanja in kolikor se dalje upošteva še izpovedbo oškodovankine hčerke, ki je bila ob dogodku navzoča in ki je v bistvenem potrdila oškodovankine navedbe, v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ne more biti nobenih pomislekov. Enaka ugotovitev velja tudi glede dejanja z dne 22.2.2015, pri katerem neposrednih prič sicer ni bilo na voljo, vendar so razlogi sodbe kljub temu povsem prepričljivi. Ob tem je le pojasniti, da sodišče prve stopnje ni navedlo, da potrdilo družbe L. d.o.o. ni verodostojno, pač pa, da je navedba delovnega časa v potrdilu zgolj splošna, medtem ko potrdilo L.K. izkazuje, da je obtoženec svoj odhod registriral ob 19.27 uri, kar pomeni, da v času storitve kaznivega dejanja ni bil na delovnem mestu. Zato očitkom o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju ni moč pritrditi, prav tako ne glede bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ko se sodišče prve stopnje naj ne bi objektivno opredelilo glede sorodstvenih oziroma prijateljskih vezi prič, bodisi z oškodovanko ali obtožencem. Sodišče prve stopnje je namreč v tretjem odstavku na 15. strani sodbe podalo bolj obširne razloge, zaradi katerih ni sprejelo izpovedbe priče R. K., pri čemer njegova povezava z obtožencem oziroma prijateljsko ni bilo ključnega pomena. Sicer pa izpovedba te priče ter priče D.Č. na oceno pravilnosti izpodbijane sodbe tudi po mnenju pritožbenega sodišča nima bistvenega vpliva, saj ne gre za odločilni priči, temveč sta slednji le na splošno govorili o razmerju med obtožencem in oškodovanko. Nasprotna pritožbena izvajanja zato niso mogla privesti do zaključka, da je dejansko stanje v izpodbijani sodbi zmotno ugotovljeno.

8. Kolikor obtoženčev zagovornik v nadaljevanju pritožbe trdi, da v ravnanju obtoženca ni podan zakonski znak spravljanja v podrejen položaj, ta trditev ni utemeljena. Pritožnik sicer pravilno povzema ugotovitve sodne prakse, kdaj se šteje, da je oškodovanec spravljen v podrejen položaj, vendar pa nima prav, ko meni, da oškodovanka v tak položaj ni bila spravljena. Po opisu dejanja je obtoženčevo ravnanje trajalo v času od 17.7.2014 do 22.2.2015 in ni bilo osredotočeno le na dva dogodka po citiranih datumih, temveč tudi na vmesno obdobje, o katerem je sodišče prve stopnje podalo razloge v zadnjem odstavku na 17. strani sodbe in katerih pritožba podrobneje ne izpodbija. Že iz opisa celotnega dejanja tako izhaja, da je bila oškodovanka s psihofizičnim nasiljem obtoženca spravljena v podrejen položaj, katerega pa ne more zanikati dejstvo, da je še naprej živela z obtožencem, kot to opozarja pritožba. Glede na to, da sta bila zunajzakonska partnerja, ki sta do drugega gojila določena čustva, je razumljivo, da odločitve o zapustitvi partnerja ni bilo lahko sprejeti, še sploh, ker je obstajalo upanje po izboljšanju odnosov. Ko pa je oškodovanka uvidela, da temu ne bo tako, in nasilja ni mogla več zdržati, je podala kazensko ovadbo ter posledično obtoženca odslovila. Zato tudi kolikor se upošteva njeno celotno izpovedbo, ne drži, da ni bila spravljena v podrejen položaj, zaradi česar je tudi ta zakonski znak dokazan.

9. Pritožnik sodišču prve stopnje še očita, da ni zadostno obrazložilo subjektivnega elementa kaznivega dejanja, saj je navedlo le, da se je obtoženec dejanja zavedal in ga hotel storiti. Slednje sicer drži, vendar pa je tak zaključek sodišča potrebno razumeti v kontekstu celotne obrazložitve sodbe, iz katere izhaja, da je obtoženec vsa očitana mu dejanja storil naklepno.

10. S pritožnikom tudi ne gre soglašati, ko izpodbija obtožencu izrečeno kazensko sankcijo kot prestrogo. Okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero kazenske sankcije so namreč po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovljene, in tudi pri olajševalnih okoliščinah zadostno ovrednotene, tako da glede na težo kaznivega dejanja in stopnjo obtoženčeve kazenske odgovornosti, sodišče druge stopnje ne vidi razlogov, ki bi narekovali izrek blažje kazni. Drži, da se je obtoženec po dejanju osebnostno uredil, vendar pa je te okoliščine upoštevalo že sodišče prve stopnje, medtem ko drugih okoliščin, ki naj bi šle obtožencu v prid, obramba ne izpostavlja. Zato pritožba tudi v tej smeri ne more biti uspešna. Ker pri sojenju tudi ni prišlo do nepravilnosti, na katere je bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP, je sodišče druge stopnje glede na vse obrazloženo pritožbo zagovornika obtoženega M.P. na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Glede na to, da obtoženec s pritožbo zagovornika ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžan plačati sodno takso, katero je sodišče druge stopnje glede na takso, ki je bila odmerjena v izpodbijani sodbi ter količnik 1.5 po taksni tarifi 7122 Zakona o sodnih taksah, odmerilo na znesek 375,00 EUR.