Jedro

Za obračun odškodnine velja višina, ki velja na dan, ko je bila vložena popolna vloga za gradnje, za katere se vloži vloga za lokacijsko dovoljenje (1. alinea 8. odstavka 14. člena ZKZ).

Če je kasnejši predpis določil drugačno višino odškodnine za nedokončane postopke, kot pa prejšnji predpis, ki je veljal na dan, ko je bila vložena popolna vloga, se kasnejši predpis pri obračunu odškodnine ne more uporabiti, saj je v nasprotju z zakonsko določbo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za varstvo okolja in urejanje prostora z dne 17.11.1992.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora občine z dne 17.9.1992 (pravilno 1991) (1. točka izreka); tožnici se kot investitorki odmeri odškodnina zaradi spremembe namembnosti 677 m2 njive 3. katastrski razred na zemljiški parceli št. 648/3 v znesku 395.605,00 SIT s tem, da je odškodnino potrebno plačati v roku 15 dni od prejema izpodbijane odločbe na račun občine - za kmetijstvo; če odškodnina ni plačana v določenem roku, se zaračunajo zakonite zamudne obresti (2. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je navedeni prvostopni organ s prvostopno odločbo odmeril tožnici odškodnino zaradi spremembe namembnosti 677 m2 njive 3. katastrski razred na zemljiški parc. št. 648/3 v znesku 418.947,50 SIT (pravilno 418.047,50 takratnih din). Tožena stranka meni, da prvostopni organ ni uporabil pravilno vrednost točke (9,50 SIT namesto 8,99 SIT). Zato je po mnenju tožene stranke prvostopna odločba, izdana v ponovnem postopku, nezakonita. Tožena stranka citira določbe 1., 3., 5. in 6. odstavka 14. člena zakona o kmetijskih zemljiščih in 3. člena odloka o določitvi vrednosti točke za izračun odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč in gozda (Uradni list RS, št. 7/91). Tožena stranka ugotavlja, da je iz podatkov v upravnih spisih razvidno, da se je na podlagi lokacijskega dovoljenja, ki ga je prvostopni organ izdal tožnici dne 10.4.1991 za gradnjo stanovanjske hiše na parc. št. 648/3 pod tam navedenimi pogoji, spremenila namembnost 677 m2 njive 3. katastrski razred na navedeni parceli. Glede na tabelo 1, ki je sestavni del zakona o kmetijskih zemljiščih, spada navedeno zemljišče v II. skupino katastrskih okrajev in je kot njiva 3. katastrskega razreda ovrednoteno s 65 točkami. Tožnica je popolno vlogo za izdajo navedenega lokacijskega dovojenja vložila 28.3.1991. Prvostopna odločba je bila izdana po uveljavitvi navedenega odloka. Po določbi 1. točke 1. člena tega odloka znaša vrednost točke za njive 3. katastrskega razreda 8,99 SIT. Glede na navedeno znaša odškodnina za spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča v obravnavanem primeru: 65 točk X 8,99 SIT = 584,35 SIT/m2 677 m2 = 395.604,95 SIT. Tožena stranka pojasnjuje tožnici, da njene pritožbene navedbe po svoji vsebini ne morejo vplivati na odločitev v zadevi. Lokacijsko dovoljenje, ki je bilo po navedbah tožnice izdano D. in M.K. za gradnjo na zemljiški parcel št. 648/3, ni predmet tega postopka. Tožnica je namreč 28.3.1991 pri prvostopnem organu podala novo vlogo za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo stanovanjske hiše na navedenem zemljišču. Prvostopni organ je tudi pridobil uradne podatke Geodetske uprave občine, iz katerih izhaja, da je navedeno zemljišče njiva 3. katastrskega razreda v izmeri 677 m2, tožnica pa do izdaje izpodbijane odločbe ni priskrbela nasprotnih dokazov. Zato je tožena stranka odločila v skladu z določbo 1. odstavka 243. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Tožnica je najprej vložila tožbo zaradi molka tožene stranke po 26. členu zakona o upravnih sporih (ZUS), nato pa je med upravnim sporom razširila tožbo na izpodbijano odločbo.

Tožnica v tožbi navaja, da ji je bila navedena odškodnina že trikrat odmerjena: prvič v znesku 327.397,20 din (odločba prvostopnega organa z dne 10.4.1991), drugič v znesku 418.047,50 din (odločba prvostopnega organa z dne 17.9.1991) in tretjič z izpodbijano odločbo v znesku 395.605,00 SIT. Tudi z zadnjim zneskom odmerjene odškodnine ni zadovoljna. Zatrjuje, da tudi izračun odškodnine po toženi stranki ni odraz dejanskega stanja. Tožena stranka pri izračunu namreč ni upoštevala, da je navedeno zemljišče v naravi jama, ki je nastala po krivdi občinskih upravnih organov, za kar ne more nositi nobene škode. V danem primeru bi torej organ moral upoštevati stanje v naravi in ne podatkov iz zemljiške knjige. Če bi to upošteval, potem bi z lahkoto ugotovil, da parc. št. 648/3 ni kmetijsko zemljišče, torej ni njiva 3. katastrskega razreda, kot to zatrjuje tožena stranka v izpodbijani odločbi. Ob taki ugotovitvi je seveda sporna vrednost točk. Če pa se kljub navedenemu upoštevajo zemljiškoknjižni podatki, potem vseeno dvomi, če je tožena stranka pravilno uporabila vrednost teh točk. Trdi, da bi tožena stranka smela obračunati po vrednosti točke, ki je veljala na dan popolne vloge (28.3.1991) za izdajo lokacijskega dovoljenja. Predlaga, naj sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer pravilno sklicuje na določbe 1., 3., 5. in 6. odstavka 14. člena zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 1/79, 11/81, 1/86 in Uradni list RS, št. 9/90 in 5/91 - ZKZ), ki jih citira. Prav tako je tožena stranka pravilno ugotovila, kar izhaja iz upravnih spisov, da je tožnica popolno vlogo za izdajo navedenega lokacijskega dovoljenja z dne 10.4.1991 vložila dne 28.3.1991 in da organ prve stopnje v ponovnem postopku ni uporabil pravilne vrednosti točke. Utemeljeno je tožena stranka tudi zavrnila pritožbeni ugovor, da navedeno zemljišče ni kmetijsko zemljišče. Tožena stranka pa je glede na določbo 1. alinee 8. odstavka 14. člena citiranega zakona, da se navedena odškodnina obračuna po višini, ki velja na dan, ko je bila vložena popolna vloga (v konkretnem primeru 28.3.1991) za gradnje, za katere se vloži vloga za lokacijsko dovoljenje, uporabila napačen materialni predpis. Uporabila je namreč določbo 3. člena odloka o določitvi vrednosti točke za izračun odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč in gozda (Uradni list RS, št. 7/91 - odlok), ki je začel veljati 1.8.1991, ki je po presoji sodišča v nasprotju s citirano določbo navedenega zakona (1. alinea 8. odstavka 14. člena). Tožena stranka pa bi morala glede na citirano zakonsko določbo kot materialno podlago za svojo odločitev oziroma za obračun navedene odškodnine uporabiti odlok o določitvi vrednosti točke za izračun odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč in gozda (Uradni list RS, št. 9/90), ki je začel veljati 30.3.1990 in je tudi veljal na dan vložitve popolne vloge to je 28.3.1991. Po določbi 1. člena tega odloka pa znaša vrednost točke za izračun odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč in gozda 5,00 takratnih din.

Glede na navedeno je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS. Sodišče je ZUS uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I). Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).