Jedro

Glede zaznambe sklepa o začasni odredbi je 2. točka prvega odstavka 268. člena ZIP, ki je veljal v relevantnem obdobju, določala, da sme v zavarovanje nedenarne terjatve sodišče izdati vsako odredbo, s katero se dosega namen zavarovanja, zlasti pa prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine, na katero meri terjatev, z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi. Opustitev zaznambe je bila v nasprotju s predpisi.

Izrek

Revizija zoper odločitev o stroških postopka se zavrže. Reviziji zoper sodbo se delno ugodi. Sodba sodišča druge stopnje se delno spremeni tako, da se glasi: »Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o zakonskih zamudnih obrestih spremeni tako, da te prenehajo teči 1.1.2002. V ostalem se pritožba zavrne.« Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. P. in B. Š. sta s pogodbo z dne 5.10.1992 od D. R. kupila hišo v Lljubljani in v celoti plačala 340.000 DEM kupnine, zadnji obrok v višini 80.000 DEM celo pred rokom, ki je bil dogovorjen kot trenutek, ko bo prodajalec kupcema izročil overjeno prodajno pogodbo, da bi bila pogodba čim prej overjena in izvedljiva v zemljiški knjigi, pa sta namesto prodajalca plačala tudi polovico davka na promet nepremičnin.

2. Za nakup od R. sta se odločila kljub temu, da sta bili pri nepremičnini vpisani dve prepovedi odsvojitve in obremenitve in ena zastavna pravica, kupnine pa nista plačala R., pač pa sta poravnala njegove dolgove in dosegla izstavitev listin, potrebnih za izbris bremen in prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiški knjigi.

3. R. jima overjene prodajne pogodbe ni izročil v dogovorjenem roku, prav tako ne ključev hiše. Najprej se je izgovarjal, da pride za novoletne praznike (decembra 1992) na obisk hči iz Amerike in bi družina rada praznike še preživela v starem domu, nato se je kupcema izogibal. Tožnika sta zoper njega pri tedanjem Temeljnem sodišču v Ljubljani, Enoti v Ljubljani, vložila tožbo VI P 544/93, s katero sta zahtevala izstavitev listine, sposobne za vknjižbo lastninske pravice v njuno korist ter izselitev iz hiše; hkrati sta predlagala izdajo začasne odredbe, s katero bi bilo tožencu prepovedano odtujiti ali obremeniti nepremičnino, ki sta jo kupila od njega.

4. Začasna odredba v predlagani vsebini je bila izdana in je postala izvršljiva 22. 6. 1993, sodba, s katero je bilo v celoti ugodeno tožbenemu zahtevku tožnikov na izstavitev zemljiškoknjižne listine in izpraznitev hiše pa 17. 5. 1994 in je postala pravnomočna 21. 9. 1995. Toda R. je v vmesnem času z nepremičnino razpolagal (še enkrat jo je prodal zakoncema L. in Le. B. - ta sta s tožbo zahtevala vrnitev kupnine(1) - in ne glede na to na njej priznal polovičen solastninski delež svoji ženi) in jo obremenil (s sporazumom po 251. členu Zakona o izvršilnem postopku, v nadaljevanju ZIP, z dne 22. 9. 1993 zastavil za hipotekarno terjatev v višini 300.000 DEM, hipotekarni upnik pa je že leta 1994 predlagal izvršbo s prodajo)(2).

5. Tožnika sta zahtevala od države 32.092.192 SIT (133.918,34 EUR) odškodnine za premoženjsko škodo, ki jo prestavlja izgubljena kupnina, ker je sodnik, za katerega odgovarja država, ravnal napačno, (1) ko tožbe s predlogom za izdajo začasne odredbe »ni poslal zemljiški knjigi zaradi plombiranja« in (2) ko zemljiški knjigi ni vročil sklepa o začasni odredbi.

6. Sodišče prve stopnje je tožnikoma prisodilo 24.541.188 SIT (102.408,56 EUR) odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe 13. 3. 1998 dalje, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Zavrnilna sodba se nanaša na zadnji obrok kupnine (80.000 DEM), ki (in prav zato, ker) sta ga tožnika plačala, preden jima je R. izročil overjeno prodajno pogodbo, čeprav je bilo dogovorjeno drugače. 7. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zoper ugodilni del sodbe zavrnilo.

8. Sodbo pritožbenega sodišča toženka izpodbija z revizijo. Brez sklicevanja na revizijske razloge predlaga njeno spremembo z ugoditvijo pritožbi in spremembo sodbe sodišča prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti. Graja presojo o protipravnosti ravnanja oziroma opustitev sodnika (ki ni posredoval tožbe s predlogom za izdajo začasne odredbe, nato pa tudi sklepa o začasni odredbi o prepovedi odtujitve in obremenitve kupljene nepremičnine pristojni zemljiški knjigi) in o obstoju pravno priznane vzročne zveze med sodnikovo opustitvijo in škodo tožnikov.

9. Revizija je bila vročena tožnikoma, ki nanjo nista odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

10. Revizija zoper odločitev o stroških postopka je nedovoljena, zoper odločitev o glavni terjatvi je neutemeljena, zoper odločitev o zakonskih zamudnih obrestih pa je utemeljena.

O odškodnini:

11. Revizija graja stališče sodišč prve in druge stopnje, da opustitev zaznambe najprej predloga za izdajo začasne odredbe in nato še sklepa o začasni odredbi, za katero odgovarja tožena stranka, predstavlja protipravnost kot element civilnega delikta, ker pomeni nekodificiranim pravilom stroke nasproten odmik od ustaljene sodne prakse (ki je v sedaj, ne pa tudi tedaj, veljavnem Zakonu o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1, uzakonjena(3). Poudarja, da je postopek izdaje začasnih odredb v spornem obdobju urejal ZIP, ki je vseboval tudi načelo zakonitosti, ki pomeni, da sodišče in stranke v postopku ravnajo, kot določa zakon, zakon pa dolžnosti »plombiranja« predloga za izdajo začasne odredbe in sklepa o začasni odredbi ni predpisoval. Takšno je bilo le stališče sodne prakse, ki ne predstavlja vira procesnega prava in je tudi ni mogoče uvrstiti med pravila stroke ter se je izkazala za povsem neučinkovito v primeru stanovanj v etažni lastnini, ki niso bila vpisana v zemljiško knjigo.

12. Pomisleki tožene stranke so neutemeljeni. Sodna praksa o tem, kako mora sodišče postopati s predlogom za izdajo začasne odredbe in s sklepom o začasni odredbi o prepovedi odtujitve in obremenitve, je bila v obdobju, ko sta se pripetili v tej pravdi obravnavani opustitvi, takšna, kot sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje: predlog in sklep sta se uradoma zaznamovala (»plombirala«) v zemljiški knjigi; čeprav glede predloga ni bila kodificirana, je bila povsem uveljavljena, dolgotrajna in enotna. S strani strank v postopku je bila predvidljiva, tretji pa so se lahko zanesli, da v zvezi z nepremičnino, pri kateri ni tovrstnih zaznamb, ni bil izdan in tudi ne predlagan sklep o zavarovanju. Dejstvo, da tovrstno zavarovanje ni bilo mogoče v primerih v zemljiško knjigo nevpisanih stanovanj v etažni lastnini, ne negira te prakse glede nepremičnin, ki so bile vpisane v zemljiško knjigo, kot zmotno meni revizija. Glede zaznambe sklepa o začasni odredbi pa je bilo v 2. točki prvega odstavka 268. člena ZIP, ki je veljal v relevantnem obdobju(4), določeno, da sme v zavarovanje nedenarne terjatve sodišče izdati vsako odredbo, s katero se dosega namen zavarovanja, zlasti pa prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine, na katero meri terjatev, z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi.

Po tej določbi so sodišča na predlog stranke izdano začasno odredbo o prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine v zemljiško knjigo zaznamovala po uradni dolžnosti.(5) Če so ravnala tako, sodišča niso mogla kršiti načela zakonitosti, kot meni revizija.

13. V konkretnem primeru ni odločilno, da vložitev tožbe s predlogom za izdajo začasne odredbe ni bila zaznamovana v zemljiški knjigi: sklep o začasni odredbi je bil izdan 22. 6. 1993, torej prej kot je D. R. v nasprotju s prepovedjo iz tega sklepa sklenil 22. 9. 1993 z A. P. sporazum o zavarovanju denarne terjatve v višini 300.000 DEM (zastavna pravica na sporni nepremičnini pa je bila v P. korist vpisana naslednji dan). Varstvo bi tožnikoma nudila že zaznamba sklepa o začasni odredbi. Opustitev zaznambe pa je bila v nasprotju s predpisi (z že citirano določbo 2. točke prvega odstavka 268. člena tedaj veljavnega ZIP).

14. ZIP učinkov oziroma pravnih posledic kršitve prepovedi obremenitve in odtujitve ni urejal. Izhajajoč iz temeljnega pravila o ničnosti nedopustnih dispozicij iz 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in upoštevaje pooblastilo o uporabi milejših sankcij, če namen kršene pravice ne napotuje na drugo sankcijo, se je teorija(6) opredelila za rešitev iz četrtega odstavka paragrafa 335 Zakona o izvršbi in zavarovanju iz leta 1930 (v nadaljevanju IP), ki se je uporabljal na območju bivše Jugoslavije do uveljavitve ZIP v letu 1978; določal je, da z vpisi v javni knjigi, izvršenimi na podlagi prostovoljnih razpolaganj dolžnika po zaznambi prepovedi odtujitve in obremenitve, upnik lahko pridobi pravice na nepremičnini samo, če je zahtevek, zaradi katerega je bila prepoved odobrena, pravnomočno zavrnjen. Povedano drugače: če bi sodišče zaznamovalo sklep o začasni odredbi, bi A. P. stvarno (zastavno) pravico pridobil le, če bi tožnika z zahtevkom na izstavitev zemljiškoknjižne listine propadla (pa nista). Ker zaznambe ni bilo, je A. P. takoj oziroma nepogojno pridobil zastavno pravico na nepremičnini v zavarovanje terjatve, zaradi višine katere tožnika nista imela (več) interesa za vknjižbo lastninske pravice v svojo korist, D. R. pa ni imel drugega premoženja, iz katerega bi se poplačala.

15. Revizija trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno izhajalo iz načela naravne vzročnosti, drugostopenjsko sodišče pa ni odgovorilo na pritožbene trditve tožene stranke, da je uporaba tega načela, ker je preširoko in ne pripelje do razumne rešitve, opuščena. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, zakaj ni bila uporabljena teorija adekvatne vzročnosti. Zlasti graja zaključek, da je že opustitev zaznambe - brez protipravnega ravnanja R. – povzročila nastanek škode tožnikov. Poudarja, da če bi R. spoštoval prepoved iz sklepa o začasni odredbi, škoda sploh ne bi nastala.

16. Pritožbeno sodišče je presoji prvostopenjskega sodišča o tem, da obstoji vzročna zveza (le) med opustitvijo sodišča in škodo tožnikov (ne pa tudi med kršitvami R. in škodo) pritrdilo z argumentom, da »če bi vse stranke spoštovale sodne odločbe, sredstva zavarovanja in sodna izvršilna sredstva sploh ne bi bila potrebna, v konkretnem primeru pa gre prav za posledice opuščene izvedbe zavarovanja.«

17. Tako stališče nižjih sodišč je zmotno. Škoda je tožnikoma nastala zaradi kumulativnega delovanja dveh vzrokov: opustitve zaznambe začasne odredbe in kršitve prepovedi iz začasne odredbe. Prav zato, ker zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve ni bilo, je R. upnik P. lahko pridobil zastavno pravico na nepremičnini in vložil predlog za izvršbo, da bi se iz nje poplačal (če bi bila prepoved zaznamovana, bi P. zastavno pravico pridobil le, če bi bil zahtevek tožnikov na izstavitev zemljiškoknjižne listine zavrnjen(7)). Toda samo zaradi opustitve zaznambe, brez prepovedi nasprotnega ravnanja R., škoda tožnikoma ne bi nastala. Zato sta tako opustitev sodišča kot tudi prepovedi nasprotno ravnanje R. pravno relevantna vzroka škode tožnikov oziroma je škoda adekvatna posledica obojega. Za škodo (zmanjšano za tisti del, ki je posledica ravnanja tožnikov samih) odgovarjata zato oba njena povzročitelja. Tisti, ki so škodo povzročili, delali pa so neodvisno drug od drugega, po določbi tretjega odstavka 206. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) odgovarjajo solidarno, če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi. Konkreten primer je prav takšen: škodo sta povzročili dve osebi, vendar povzročitev škode ni bil njun skupni cilj,(8) njunih deležev pri povzročitvi škode pa ni mogoče določiti. Prav nemožnost določitve deležev je predpostavka za solidarno odgovornost več povzročiteljev škode, ki so delovali neodvisno drug od drugega.(9)

18. Solidarna odgovornost povzročiteljev škode se ravna proti oškodovancu po pravilih o solidarni obveznosti. Tako po določbi prvega odstavka 414. člena ZOR vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja za upniku za celo obveznost in upnik lahko zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. Skladno z navedenim je odločitev, da mora samo tožena stranka, čeprav sodnik, za katerega odgovarja, ni bil edini povzročitelj škode, tožnikoma poravnati odškodnino za vso škodo (razen tiste, za katero, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, odgovarjata sama), materialnopravno pravilna.

19. Tožena stranka uveljavlja, da znesek 80.000 DEM, za katerega je sodišče zmanjšalo odškodnino, ne odraža prispevka tožnikov k nastanku škode v celoti in da bi ta moral biti večji, odškodnina pa zaradi tega nižja. Pritožbeno sodišče ni odgovorilo na toženkine pritožbene trditve, da sta bila tožnika že ob sklepanju pogodbe premalo pazljiva in se nista, kot bi to storil vsak povprečno skrben človek, vprašala o razlogih dveh zaznamb prepovedi odtujitve in obremenitve in ene vknjižbe hipoteke pri hiši, ki sta jo kupovala in da sta prodajno pogodbo sklenila še prej, preden sta od enega od prodajalčevih upnikov prejela izbrisno pobotnico, kupnino pa plačala predčasno.

20. Sodišče druge stopnje je na zgoraj povzete pritožbene pomisleke odgovorilo tako, da jih je zavrnilo. Njihova zavrnitev je materialnopravno pravilna. Zaznambi prepovedi odtujitve in obremenitve in vknjižba hipoteke so bili pokazatelji zadolženosti prodajalca R.; njegov dogovor s kupcema (tožnikoma), da bosta s kupnino poplačala njegove dolgove neposredno upnikom in na ta način dosegla pridobitev lastninske pravice na neobremenjeni nepremičnini, sam po sebi ni kazal na – kot se je izkazalo naknadno, z naknadnimi razpolaganji - do tretjih škodljiv (goljufiv) model poslovanja R., ki bi od kupcev v takratni situaciji terjal dodatne previdnostne ukrepe; sicer pa revizija niti ne pove, kaj bi tožnika sploh še lahko storila, da bi se (učinkovito) zavarovala, poleg tega, da sta poskrbela za prenehanje vseh bremen na kupljeni nepremičnini in predlagala izdajo začasne odredbe o prepovedi obremenitve in odtujitve kupljene nepremičnine, ki jima varstva ni nudila zgolj zato, ker ni bila zaznamovana v zemljiški knjigi. Predčasno plačilo zadnjega obroka kupnine, ki bi ga po pogodbi morala plačati ob prevzemu hiše in ki bi ga v konkretnem primeru, ko do prevzema ni nikoli prišlo, ne izgubila, pa je bilo upoštevano v njuno breme (prvi odstavek 192. člena ZOR).

21. Revizija je v delu, ki se nanaša na odločitev pritožbenega sodišča o glavni terjatvi, neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

O zakonskih zamudnih obrestih:

22. Tožena stranka uveljavlja, da pravilo iz 376. člena Obligacijskega zakonika velja za vse obresti (ker so le-te v svojem pravnem naslovu samostojne), tudi za tiste, ki so pričele teči v času veljavnosti ZOR, po tem pravilu pa obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico. Graja stališče sodišč prve in druge stopnje, da pravkar citirano pravilo velja le za pogodbene obresti.

23. Ob uveljavitvi OZ je bila določba 376. člena, ki je določala, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico, umeščena v oddelek »Denarne obveznosti« in v odsek »Obresti«, naslovljena pa je bila z besedilom »Kdaj obresti nehajo teči«. Po uveljavitvi OZ je bilo sicer pojasnjeno, da je šlo za redakcijsko napako in da bi morala prepoved neomejenega obrestovanja veljati le za pogodbene obresti.(10) Za zakonske zamudne obresti je prepoved prenehala veljati 23.5.2007 z uveljavitvijo OZ-A, ko je bila določba umeščena v poglavje o pogodbenih obrestih in torej velja le zanje.

24. OZ je v 1060. členu predpisal, da se njegove določbe ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala preden je bil uveljavljen. To je pomenilo, da se je za zamudne obresti, ki so nastale pred njegovo uveljavitvijo in so tekle po 1.1.2002, uporabljal 277. člen ZOR(11), čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Z odločbo U-I-300/04 z dne 2.3.2006 je nato Ustavno sodišče določbo 1060. člena OZ delno razveljavilo in prepoved ne ultra alterum tantum uveljavilo tudi za pravkar navedene primere – tudi za tiste, v katerih je bila sodba, tako kot v konkretnem primeru, izdana pred njegovo odločbo.

25. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 27.1.2005 odločilo, da mora tožena stranka tožnikoma plačati zakonske zamudne obresti od glavnice od 13.3.1998 do plačila. Te so do 1.1.2002 dosegle glavnico in so skladno z zgoraj pojasnjenim takrat prenehale teči. 26. V tem delu je revizija tožene stranke utemeljena, zato ji je revizijsko sodišče ugodilo in pravnomočno odločitev o zakonskih zamudnih obresti spremenilo tako, da je njihov tek omejilo z dnem 1.1.2002 (prvi odstavek 380. člena ZPP).

O stroških postopka:

27. Stroškovna odločitev je po mnenju revidentke napačna zato, ker ugotovitev uspeha strank v pravdi temelji na izračunu aritmetične sredine med odločitvijo o temelju in odločitvijo o višini zahtevka, čeprav v ZPP za tako metodo ni podlage.

28. Po petem odstavku 128. člena ZPP se odločba o stroških postopka šteje za sklep, četudi je zajeta v izreku sodbe. Revizija zoper sklep je dovoljena le zoper sklep drugostopenjskega sodišča, s katerim je postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep o stroških ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan, zato revizija zoper njega ni dovoljena.

29. Nedovoljeno revizijo revizijsko sodišče zavrže (377. člen v zvezi z drugim odstavkom 374. člena in prvim odstavkom 384. člena ZPP). Tako je moralo postopati tudi z revizijo tožene stranke zoper stroškovno odločitev.

30. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP.

Op. št. (1): Zadeva II P 282/95 istega prvostopenjskega sodišča. Op. št. (2): Zadeva In 202/94 Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enotes v Ljubljani.

Op. št. (3): Po določbi prvega odstavka 98. člena ZZK-1 zemljiškoknjižno sodišče po uradni dolžnosti odloči o zaznambi prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine oziroma pravice na nepremičnini, ki je vpisana v zemljiški knjigi, na podlagi začasne odredbe, izdane v zavarovanje denarne ali nedenarne terjatve proti zemljiškoknjižnemu lastniku oziroma imetniku drugih stvarnih pravic, ki so predmet začasne odredbe. Sodišče, ki je izdalo začasno odredbo, mora zemljiškoknjižno sodišče o tem obvestiti in obvestilu priložiti sklep o začasni odredbi.

Op. št. (4): ZIP je pričel veljati 1.10.1978 in je bil večkrat noveliran, preden sta nepremičnino kupila tožnika in jo je prodajalec v nasprotju s prepovedjo iz sklepa o začasni odredbi obremenil z zastavno pravico v korist A. P.; nazadnje je bil noveliran leta 1990, vendar s to novelo 268. člen ni bil spremenjen.

Op. št. (5): Tako tudi S. Triva, V. Belajec in M. Dika, Sudsko izvršno pravo, Opći dio, Informator, Zagreb 1980, stran 348: »Če dovoli zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine, bi sodišče moralo po uradni dolžnosti odrediti njen vpis v javno knjigo«.

Op. št. (6): Glej delo, navedeno v prejšnji opombi, stran 354. Op. št. (7): Glej točko 14 obrazložitve.

Op. št. (8): Primerjaj Nina Plavšak, v: Nina Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem, Splošni del, 1. knjiga, Gospodarski vestnik založba, Ljubljana 2003, stran 1070. Op. št. (9): Tako sodba Vrhovnega sodišča Hrvaške Rev 781/83: “Solidarna odgovornost se nanaša na povzročitelje škode, ki delujejo skupaj, bodisi po dogovoru bodisi z vednostjo o drugih storilcih. Kadar gre za osebe, ki so povzročile škodo, ko so delovale neodvisno druga od druge, velja pravilo o solidarni odgovornosti samo, če ni mogoče določiti njihovega deleža pri povzročitvi škode .“ Op. št. (10): Glej Nina Plavšak, v: Nina Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem, Splošni del, 2. knjiga, Gospodarski vestnik založba, Ljubljana 2003, stran 533. Op. št. (11): Ta teka obresti ni omejeval.