Jedro

ZDR ureja odpravnino v 109. členu, v katerem med drugim določa, da je delodajalec delavcu dolžan izplačati odpravnino, če je delavec pri delodajalcu zaposlen vsaj eno leto, za delo pri delodajalcu pa se šteje tudi delo pri njegovih pravnih prednikih. Pri izplačilu odpravnine tožniku se upošteva njegova zaposlitev 19. 1. 1976 dalje pa vse do 22. 7. 2010. Podana je delovnopravna kontinuiteta, za obdobje do 24. 9. 1996 pa je izkazan obstoj kapitalske povezanosti med tožnikovimi delodajalci in pravno nasledstvo.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v I. in II. točki izreka, tako da se glasi: „I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odpravnino v višini 7.625,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 23. 7. 2010 dalje do plačila, v roku 15 dni in pod izvršbo.

V presežku, to je za znesek 179,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2010 do plačila, se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 686,00 EUR, v roku 15 dni in pod izvršbo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“ V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v skupnem znesku 228,94 EUR v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka te sodbe, po poteku izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Tožena stranka sama krije pritožbene stroške, tožeča stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo tožene stranke.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka iz naslova odpravnine dolžna tožniku plačati znesek 6.339,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2010 do plačila, v roku 15 dni, medtem ko je v presežku za znesek 1.465,56 EUR z vtoževanimi obrestmi tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 512,79 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

Zoper zavrnilni del navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je tožnik pri toženi stranki napolnil 34 let delovne dobe. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj tega obdobja ni upoštevalo pri odmeri odpravnine. Sodišče je zmotno zaključilo, da je pri višini odpravnine potrebno upoštevati omejitev iz 4. odstavka 109. člena ZDR, po katerem višina odpravnine ne sme presegati 10-kratnika iz 1. odstavka tega člena, če v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti ni določeno drugače. Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo v 1. odstavku 56. člena določa, da višina odpravnine, ki pripada delavcu v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi, lahko presega 10-kratnik osnove iz ZDR. Sodišče bi zato moralo odločiti, da je tožnik, po delnem plačilu odpravnine v znesku 3.138,21 EUR, upravičen do celotne vtoževane razlike odpravnine (torej še za znesek 7.805,25 EUR). Tudi VDSS je v primerljivi zadevi opr. št. Pdp 741/2012 zaključilo, da je delavec po Kolektivni pogodbi za kovinsko industrijo upravičen do odpravnine, ki presega 10-kratnik osnove po ZDR. Sodišče prve stopnje je nepravilno in brez pravne podlage znižalo odpravnino za znesek 43.112,00 SIT oz. 179,90 EUR, plačan v letu 1998 s strani Jamstvenega sklada RS, sodba pa v tem delu nima razlogov. Tožena stranka višine odpravnine ni prerekala niti pavšalno, zato bi moralo sodišče ugoditi celotnemu tožbenemu zahtevku. A. je bil ustanovljen šele leta 1997, kar je eno leto po začetku stečajnega postopka nad toženo stranko, tožnik pa v tem postopku odpravnine ni prijavil, saj za to ni imel pravne podlage. Takšno stališče je zagovarjala tudi sodna praksa, npr. VSRS v zadevi opr. št. VIII Ips 152/99. Tožnik vse do odgovora na tožbo ni vedel, kaj je predstavljal znesek, ki mu ga je v juniju 1998 izplačal A.. To je bilo potem, ko se je stečajni postopek nad B. d.o.o. zaključil s prisilno poravnavo, potrjeno 25. 3. 1998, zato za izplačilo odpravnine ni bilo pravne podlage. Tega plačila zato ni mogoče upoštevati pri izplačilu odpravnine, ki je tožniku pripadal v letu 2010. Sodišče prve stopnje je zmotno odločilo tudi o tožnikovih stroških postopka, saj bi mu ob ugoditvi celotnemu zahtevku moralo priznati vse priglašene stroške postopka. Sodišče bi poleg nagrade po tar. št. 3100 moralo priznati tudi nagrado odvetnika za narok po tar. št. 3102, ki se odmeri za vsak opravljen narok. Sodišče je tožniku priznalo nagrado le za en narok, opravljeni pa so bili štirje naroki, pri čemer sodišče ni pojasnilo, na kakšni pravni podlagi je priznalo nagrado le za en narok. Izdana sodba je tudi v nasprotju s sodno prakso. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da toženi stranki naloži v plačilo še dodatnih 7.805,25 EUR odpravnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2010 do plačila in vse priglašene stroške postopka, skupaj s pritožbenimi stroški.

Zoper ugodilni del navedene sodbe se iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči o zadevi ali jo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Zaključek sodišča, da je tožnik vse od leta 1976 do prenehanja delovnega razmerja delal pri istem delodajalcu, na istem delovnem mestu, da je opravljal ista dela, na istih strojih in z istimi delovnimi sredstvi, je napačen in neresničen, saj je opravljal različna dela. Tožnik je bil od 19. 1. 1976 zaposlen v C., ..., D., ki ni pravni prednik tožene stranke, saj je šlo v konkretnem primeru zgolj za obrat, s 24. 9. 1996 pa mu je delovno razmerje zaradi začetka stečaja podjetja E. d.o.o. ... prenehalo. Tožnik je bil od 25. 9. 1996 do 16. 3. 1997 prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, nato pa se je s 17. 3. 1997 zaposlil pri družbi F. d.o.o., kjer je bil zaposlen vse do 30. 4. 1998, s 1. 5. 1998 pa se je zaposlil pri toženi stranki, kjer je bil zaposlen vse do 22. 7. 2010. Hčerinska družba – tedaj še ... ni bila samostojna, zaradi česar tudi ni mogla prevzemati pravic in obveznosti, pač pa je to lahko storila zgolj temeljna organizacija, to je G., kjer pa tožnik nikoli ni bil zaposlen. F. d.o.o. je povsem novoustanovljena družba, ki z G. v ... ni bila z ničemer povezana, razen v sklenjenih najemnih pogodbah, o okoliščinah različnih dejavnosti, ki sta jih opravljali družba F. d.o.o. in E. d.o.o. je izpovedal direktor tožene stranke A.A.. Ne moremo govoriti o delovnopravni kontinuiteti, saj je tožnik vse prej kot delal na istem delovnem mestu, kar naj bi bil eden od kumulativnih pogojev za delovnopravno kontinuiteto, kakor tudi ne pri istem delodajalcu, saj je bil po stečaju sprva zaposlen za krajši delovni čas pri stečajnem dolžniku, nato prijavljen na zavodu in se nato zaposlil pri družbi F. d.o.o.. Ni mogoče slediti sodišču, da je bila F. d.o.o. ustanovljena zato, da bi nadaljevala dejavnost stečajnega dolžnika. F. d.o.o. je zaposlovala delavce stečajnega dolžnika, ker so bili ti brezposelni. F. d.o.o. se sicer ukvarja s kovinsko industrijo, a iz tega ne gre sklepati, da je bila ustanovljena zaradi nadaljevanja dejavnosti.

Tožnik je dobil pripadajočo odpravnino, kar izhaja iz obvestila Jamstvenega sklada RS z dne 17. 8. 1998 in pogodbe o konvertiranju v lastniški delež z dne 26. 2. 1998, na podlagi katere mu je bila priznana terjatev. Priznana, konvertirana terjatev je bistveno višja kot tista, ki jo je tožnik prijavil v stečajnem postopku. Tudi ta izračun bi sodišče moralo upoštevati, a ga ni, zaradi česar je dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožene stranke, da je pravna podlaga za izplačilo odpravnine obstajala, in sicer Zakon o jamstvenem skladu Republike Slovenije. Izplačilo odpravnine pa priznava tudi sodišče, saj jo je upoštevalo pri določitvi odpravnine tožniku. Če upoštevamo stališče, da do uveljavitve Zakona o jamstvenem skladu RS odpravnin ni bilo mogoče uveljavljati, je tožnikov zahtevek na izplačilo odpravnine do leta 1999 neutemeljen. Tudi sam tožnik trdi, da ni mogel vtoževati odpravnine v 5 letih od stečaja, ker za to ni imel pravne podlage, tožena stranka pa je predlagala še poizvedbe pri Jamstvenem skladu, a jih sodišče ni opravilo in je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnik si s prijavo terjatve v stečajno maso, podpisom pogodbe o konvertiranju prijavljene terjatve v poslovni delež z dne 26. 2. 1998 in s podpisom pooblastila o glasovanju za sklenitev prisilne poravnave z dne 20. 3. 1998 ni zagotovil ponovne zaposlitve. Delavci v podpise niso bili prisiljeni, saj podpis ni bil pogoj za zaposlitev. Tožnik se je zaposlil šele potem, ko je v družbi nastala potreba in ne zaradi podpisa pogodbe o konvertiranju, kot je sodišče neutemeljeno zaključilo.

Tožnikov zahtevek je sicer zastaran. Tožnik v stečajnem postopku ni prijavil odpravnine. Tožnik je bil vsaj s pogodbo o konvertiranju terjatev z dne 26. 2. 1998 obveščen o vsebini priznane terjatve in najmanj takrat bi mogel pričeti s postopkom za plačilo odpravnine. Terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku 5 let. Vsem delavcem je bilo s strani pravnega prednika tožene stranke izdano potrdilo na podlagi 26. člena Zakona o jamstvenem skladu Republike Slovenije, zaradi morebitne pridobitve sredstev iz Jamstvenega sklada RS. Zakon o jamstvenem skladu Republike Slovenije v 18. členu določa, da je pogoj za pridobitev pravice do odpravnine prijava terjatve na način in pod pogoji, predpisanimi z zakonom. Po takrat veljavnem Zakonu o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja so imeli delavci pravico do enkratnega nadomestila v obliki odpravnine pod pogoji in v skladu s takratnim zakonom, po katerem se je obračunavala drugače kot sedaj. Po sodni praksi so bili izdatki iz naslova odpravnin stroški postopka in niso delili usode terjatev stečajnih upnikov, od katerih se nekatere poplačajo prednostno.

Tudi če sodišče meni, da je tožnik upravičen do odpravnine, pa je to le do višine 5 % ugotovljene glavnice na dan 24. 9. 1996, pri čemer je potrebno upoštevati izračun odpravnine po takrat veljavnem zakonu. Višje delovno in socialno sodišče je v zadevi opr. št. Pdp 447/2004 odločilo, da je treba delavcu, ko pride do prenehanja pogodbe in nato do zaposlitve pri istem delodajalcu, pri zadnji odpovedi odpovedni rok ali odpravnino določiti le glede na zadnjo delovno dobo pri tem delodajalcu. Tožniku je zaradi stečaja prenehalo delovno razmerje 24. 9. 1996 in nato se je prijavil na zavodu za zapolsovanje. Upoštevati je treba tudi, da je tožniku že ob prenehanju delovnega razmerja zaradi stečaja pripadala pravica do odpovednega roka in odpravnine. Kumuliranje delovnih dob pri priznavanju pravice do odpravnine kljub prekinitvi delovnega razmerja pri istem delodajalcu ni utemeljeno, ko je delavcu že prenehalo delovno razmerje in je že imel pravico do odpravnine. Tožniku je dne 24. 9. 1996 prenehalo delovno razmerje zaradi stečaja, zato ni upravičen ne do razlike odpravnine niti do daljšega odpovednega roka ter preostalih plač, kakor zahteva.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo tožene stranke poudaril, da iz spletne strani E. izhaja, da je leta 1972 dejavnosti pričel obrat B., nato je šla E. v stečaj leta 1996, ki se je uspešno zaključil s prisilno poravnavo in po kateri se je tožena stranka preimenovala v E. d.o.o.. F. d.o.o. je bila ustanovljena sočasno z uvedbo stečajnega postopka nad E. z namenom nadaljevanja proizvodnje E. Tudi kratka prekinitev zaradi prijave na zavodu za zaposlovanje ne vpliva na prekinitev delovnopravne kontinuitete. Tožnik je namreč na zavodu čakal na poziv nazaj na delo. Tožena stranka zmotno navaja, da je F. d.o.o. v razmerju le z E., ne pa tudi z B.. Ne gre namreč za dva subjekta, temveč se je po potrjeni prisilni poravnavi B. preimenovala v E. d.o.o.. Da je E. dejanski in pravni naslednik G., je razvidno tudi iz podatkov delovne knjižice tožnika, po kateri je tožena stranka ob uvedbi stečajnega postopka ugotovila prenehanja delovnega razmerja s tožnikom, ki je trajalo od leta 1976. Višje delovno in socialno sodišče je v zadevi opr. št. Pdp 741/2012 zavzelo stališče, da gre za kontinuiteto delovnega razmerja od leta 1972 do leta 1996, ko je primerljivi delavec opravljal delo za D. in B., ne glede na to, da je opravljal različna dela pri toženi stranki, in tudi od leta 1998 dalje, čeprav je bil vmes prijavljen na Zavodu za zaposlovanje. Tožnik je dokazal, da ni prejel odpravnine. Če terjatev iz naslova odpravnine ni nastala, ker ni bilo pravne podlage, tudi ni mogla zastarati. Tožnik tudi ob konvertiranju terjatev v letu 1998 ni mogel zahtevati odpravnine, ker je takrat še vedno veljala praksa sodišč, da ni podlage za odpravnino v primeru izgube zaposlitve zaradi insolventnosti. Tožena stranka tudi ni dokazala višine prijavljene in konvertirane terjatve. Ugovor zastaranja pa tudi ugovor, da bi bil tožnik lahko upravičen le do odpravnine v višini 5 %, sta neutemeljena.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba.

Prvostopenjsko sodišče ni kršilo načela kontradiktornosti z zavrnitvijo dokaznega predloga tožene stranke, da se opravijo poizvedbe pri Jamstvenem skladu RS glede izplačila odpravnine. Po določbi 2. odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Po določbi 2. odstavka 287. člena ZPP senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranimi določbami in v sodbi obrazložilo, katere dokaze je izvedlo, na naroku za glavno obravnavo dne 20. 9. 2012 pa je v dokaznem sklepu navedlo, katerih dokazov kot nepotrebnih ne bo izvedlo. Izvedbo teh dokazov je zavrnilo, ker je lahko odločilo na podlagi vseh že izvedenih dokazov. Pritožbeno sodišče s presojo sodišča prve stopnje soglaša. Izvedba dokaza s poizvedbami pri Jamstvenem skladu RS ni bila potrebna, saj je tožena stranka predložila dopis Jamstvenega sklada RS z dne 17. 8. 1998 s specifikacijo vseh izplačil delavcem B. v prisilni poravnavi. Iz specifikacije je bilo razvidno, da je tožnik prejel odpravnino v višini 43.112,00 SIT (zaporedna št. 55 seznama). Sodišče je tako razpolagalo z vsemi relevantnimi podatki za odločitev o pripadajoči višini odpravnine. V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali bi tožena stranka pri izplačilu odpravnine tožniku morala upoštevati celotno delovno dobo od 19. 1. 1976 do 22. 7. 2010 ter čas, ko je bil prijavljen na zavodu za zaposlovanje. Predmet presoje je tudi višina pripadajoče odpravnine. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi tožena stranka morala upoštevati delovno dobo pri delodajalcu F. d.o.o. oziroma B.. Razsodilo je, da mora tožena stranka tožniku izplačati še 6.339,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, medtem ko je višji tožbeni zahtevek iz tega naslova (za znesek 1.465,56 EUR) zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, a deloma zmotno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev v pretežnem delu pravilna, delno pa nepravilna glede višine prisojene odpravnine.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR) ureja odpravnino v 109. členu, v katerem med drugim določa, da je delodajalec delavcu dolžan izplačati odpravnino, če je delavec pri delodajalcu zaposlen vsaj eno leto, za delo pri delodajalcu pa se šteje tudi delo pri njegovih pravnih prednikih. Iz tožnikove delovne knjižice izhaja, da je bil od 19. 1. 1976 zaposlen pri G. od 17. 3. 1997 do 30. 4. 1998 pri F. d.o.o. in od 1. 5. 1998 do 22. 7. 2010 pri E. d.o.o.. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je med delodajalcema B. in F. d.o.o. podana delovnopravna kontinuiteta. Pri pogodbi, ki sta jo sklenili družba F. d.o.o. in E. d.o.o. je ugotoviti, da iz nje izhaja, da imajo družbeniki F. interes, da G. kot lastnica nepremičnin in premičnin, prevzame delavce in nadaljuje z opravljanjem dejavnosti, kot tudi na pravni subjekt E. d.o.o.. Iz pogodbe tudi izhaja, da bodo bivši vodilni delavci G. ustanovili F., ki bo nadaljevala z dejavnostjo E. Tako je pravilno stališče, da se pri izplačilu odpravnine upošteva njegova zaposlitev 19. 1. 1976 dalje pa vse do 22. 7. 2010. Podana je delovnopravna kontinuiteta, za obdobje do 24. 9. 1996 pa je izkazan obstoj kapitalske povezanosti med tožnikovimi delodajalci in pravno nasledstvo.

Tožena stranka je tožniku izplačala odpravnino v višini 3.138,21 EUR, kar med strankama ni sporno. Določba 109. člena ZDR namreč nikjer ne zahteva neprekinjene delovne dobe, torej da bi delavec neprekinjeno delal pri delodajalcu. O tem je stališče zavzela tudi že sodna praksa, zato so nasprotne pritožbene navedbe tožene stranke neutemeljene. Glede na vse navedeno je pri določanju odpravnine potrebno upoštevati tožnikovo delovno dobo pri toženi stranki, F. d.o.o. in D., za katero je B.B. izpovedal, da se je skupaj z ostalimi temeljnimi oblikami združenega dela združila v H., ki je nato ustanovila B. d.o.o.. Skupna tožnikova delovna doba na dan prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih znaša 34 let, zato bi mu tožena stranka morala priznati odpravnino, upoštevajoč skupno delovno dobo pri njej in njenih pravnih prednikih. Osnova za izračun odpravnine je skladno s prvim odstavkom 109. člena ZDR povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Med strankama je nesporno, da znaša povprečna tožnikova plača 965,60 EUR. Skladno s tretjo alinejo drugega odstavka 109. člena ZDR je potrebno upoštevati 1/3 te osnove za vsako leto dela pri delodajalcu, če je delavec zaposlen pri delodajalcu nad 15 let. Tožnik je ob upoštevanju 34 polnih let delovne dobe tako upravičen do odpravnine v višini 10.943,46 EUR. Utemeljena je pritožbena navedba tožnika, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati omejitve iz 4. odstavka 109. člena ZDR, po katerem višina odpravnine ne sme presegati 10-kratnika osnove iz prvega odstavka tega člena, če v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti ni določeno drugače. Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 108/2005 in spremembe; Kolektivna pogodba) namreč v 56. členu določa, da višina odpravnine, ki pripada delavcu po ZDR v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, lahko presega 10-kratnik osnove iz ZDR. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo nepravilno, ko je ob upoštevanju omejitve iz četrtega odstavka 109. člena ZDR zaključilo, da je tožniku pripadala odpravnina v višini 9.655,80 EUR. Tožniku skladno z ZDR in Kolektivno pogodbo pripada odpravnina v višini 10.943,46 EUR.

Sodišče prve stopnje je od pripadajočega zneska odpravnine pravilno odštelo znesek, izplačan s strani Jamstvenega sklada RS v višini 179,90 EUR. Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, da za to ni bilo pravne podlage. Iz obvestila Jamstvenega sklada RS z dne 17. 8. 1998 nedvoumno izhaja, da je bila tožniku izplačana odpravnina v višini 179,90 EUR. Zakon o jamstvenem, preživninskem in invalidskem skladu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 25/1997 in spremembe; ZJSRS) je pričel veljati 10. 5. 1997 in med pravicami ZJSRS v 19. členu urejal tudi odpravnino. V skladu s 30. členom ZJSRS so imeli pravice po tem zakonu tudi upravičenci, ki jim je prenehalo delovno razmerje zaradi insolventnosti delodajalca v obdobju od 2. 1. 1994 do dneva začetka poslovanja sklada po tem zakonu, če jim terjatev iz naslova neporavnane pravice po tem zakonu ni bila poravnana najmanj v obsegu, določenem s tem zakonom. Stečaj nad B. d.o.o. je bil začet dne 24. 9. 1996, zato je pravna podlaga za izplačilo odpravnine obstajala.

Zmotno je stališče tožene stranke, da je tožnik upravičen do odpravnine le v višini 5 % ugotovljene glavnice na dan 24. 9. 1996 in da je potrebno upoštevati izračun odpravnine po takrat veljavnem zakonu ter da je tožnikov zahtevek na izplačilo odpravnine do leta 1999 neutemeljen, ker do uveljavitve ZJSRS ni bilo mogoče uveljavljati odpravnin. Pravica do odpravnine je namreč nastala dne 29. 3. 2010, ko je bila tožniku podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato se odpravnina in njena višina ugotavlja po veljavnem ZDR na ta dan. Tožena stranka se tudi neutemeljeno sklicuje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 447/2004, v kateri je šlo za drugačno dejansko stanje (delavcu je delovno razmerje pri istem delodajalcu, drugače kot v tožnikovem primeru, prvič prenehalo na podlagi sporazumne razveze pogodbe o zaposlitvi in šele drugič zaradi poslovnega razloga). Tožnikov zahtevek tudi ni zastaral, kot to zmotno navaja tožena stranka, ki trdi, da bi tožnik moral odpravnino prijaviti v stečajnem postopku. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da v času uvedbe stečajnega postopka nad B. d.o.o. ni obstajala obveznost prijave odpravnine v stečajni postopek, zato je bistveno za presojo le to, kolikšen znesek je tožnik iz naslova odpravnine že prejel s strani Jamstvenega sklada RS.

Stališče tožnika, da bi mu sodišče moralo priznati stroške za vsak opravljeni narok, je napačno. Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 - ZOdvT) izhaja iz načela ene nagrade za postopek in ene nagrade za narok, kar je tudi že ustaljena sodna praksa. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno in skladno s tar. št. 3102 ZOdvT, ko je tožniku odmerilo nagrado za (en) narok po količniku 1,2. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo (na podlagi pete alinee 358. člena ZPP) ter delno spremenilo izpodbijano sodbo, tako kot izhaja iz izreka te sodbe. V ostalem delu pa je na podlagi 353. člena ZPP ob ugotovitvi, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in pritožbeni razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, zavrnilo pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke ter v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe se je spremenil tudi uspeh pravdnih strank v tem individualnem delovnem sporu. Odločitev o stroških postopka na prvi stopnji temelji na določbi drugega odstavka 154. člena in določbi prvega odstavka 155. člena ZPP. Stroški tožnika po pravilnem izračunu sodišča prve stopnje znašajo 825,00 EUR in glede na tožnikov uspeh v pravdi (83,14 %) mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške v višini 686,00 EUR.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 165. člena in 154. člena ZPP. Tožnik je izpodbijal zavrnitveni del v višini 1.465,56 EUR. S pritožbo je uspel v višini 88,00 %, zato se mu v takem deležu tudi povrne stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo nagrado za pritožbo v višini 196,80 EUR (tar. št. 3210), materialne stroške v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002) in 20 % DDV, kar skupaj znaša 260,16 EUR. Glede na 88,00 % uspeh je pritožbeno sodišče tožniku prisodilo 228,94 EUR pritožbenih stroškov, ki mu jih mora povrniti tožena stranka. Tožena stranka svoje stroške pritožbenega postopka krije sama, ker s pritožbo ni uspela. Tožnik pa sam nosi stroške odgovora na pritožbo, ker le-ta ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe tožene stranke (1. odstavek 155. člena ZPP).